Vedno, kadar se fino napravljene ljubljanske frajle v kakšnem lokalu strastno cmokajo na lica, si delijo komplimente v stilu »lubika moja, danes pa res dobro zgledaš, nujno se morva slišat«, zraven pa s prsti oblikujejo nevidni telefon, ki naj bi ponazoril način komunikacije, ki bo sledila, se vprašam, kako blizu so si pravzaprav te koklje.

Enkrat sem bila sredi lokala tudi sama deležna podobnega izliva čustev, in to od gospe, ki jo poznam zgolj bežno. »Lubika, dajva se dobit na kakšni kavi,« je rekla, in vdano sem odgovorila: »Ja, lubika, seveda. Nujno.« Ampak lubiki nista šli nikdar na kavo, ker se eni ne da igrat te igre.

Če bi človek sodil po količini objemov, poljubov, obljub in pogovorov v stilu: Je vse v redu?, Vse laufa?, ki jih je pred mojimi očmi v enem samem jutru dobila ta sicer silno prijazna ženska, bi rekel, da je zelo srečna. Rekel bi, da si je spletla socialno mrežo, zaradi katere se ji ni treba bati, da bo ostala sama, ko se bo na obzorju pojavil kak problem. Da ima veliko prijateljev, skratka.

A ko so se pred kratkim v njeno življenje res priplazile težave, ni bilo več poljubov in trepljanj. Kljub vsemu cmokanju je ostala sama. Potožila se je lahko samo eni in menda je pogovor tekel brez odvečnega igranja. Mogoče je zdaj celo njej jasno, da ima v resnici eno samo samcato prijateljico.

Prijateljstvo je ena od stvari, o kateri pri nas doma velikokrat teče beseda. Najbrž zato, ker nam nekateri že od Haninega rojstva naprej govorijo, da grešimo, ko jo rinemo v normalni svet, v katerem ne bo imela prijateljev. Saj veste, otroci znajo biti izjemno kruti in tiste, ki so malenkost drugačni, takoj izločijo iz svoje srede.

Drži, otroci znajo biti kruti – mi smo hvala bogu srečali le nekaj primerkov –, a smo se že naučili, da so kruti zato, ker so takšni njihovi starši. Ker so jih vzgojili ozkogledi roditelji, ki se sami težko soočajo z drugačnim in zato svojim malčkom težko razložijo, zakaj so stvari take, kot pač so.

Naučili smo se tudi, da se v skupini otrok vedno najde tudi kakšen tak, ki sicer brez težav sodi med »normalne«, a je iz ne vem kakšnega razloga bolj plah, nesamozavesten ali kako drugače čisto malo drugačen od vrstnikov. Tak bo imel Hano zelo rad za svojo družbo. Smo to že večkrat doživeli.

Osebno menim, da je beseda prijatelj ena bolj zlorabljenih besed in da večina med nami sploh ne več, kaj pravzaprav pomeni. Slovar slovenskega knjižnega jezika na tisoč petinštirideseti strani pravi, da je prijatelj »kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja«. Iskrenost in zaupnost, skratka, ne zgolj površno trepljanje po ramenih.

Kadar teče beseda o otrocih s posebnimi potrebami, se strokovnjaki silno radi spomnijo na tisoč petinštirideseto stran. Prav (ne)prijateljstvo naj bi bil eden glavnih razlogov, zakaj takšni otroci naj ne bi hodili v šolo z vrstniki. Dajmo jim prihranit to bolečo izkušnjo, je mogoče razbrati iz njihovih besed, kot bi ne bilo med slovenskim šolarji na stotine takih, ki so čisto lepo normalni, a iz takih in drugačnih razlogov neznosno sami.

Svet se je nekako uspel prepričati v to, da mora človek imeti vsaj deset prijateljev, da mora biti okoli njega stalno gneča, sicer je ubog in sam in pozabljen in nepriljubljen in ne vem kaj vse še. Pa potrebujemo zgolj enega izbranca, zaradi katerega je vredno iti v šolo, službo ali na žur.

Enega, ki nas je vesel in ki z nami deli žalost in veselje.

Ni vrag, da v razredu z dvajsetimi učenci ne sedi vsaj eden, ki bo Hano vzljubil takšno, kakršna je. Do zdaj so ji bile zvezde naklonjene. V vrtcu je z nekaterimi stkala tako močne prijateljske vezi, da sva bila od vseh tistih obojestranskih čustev prevzeta celo midva z možem. Seveda vem, da se bodo te niti zrahljale in da bo prišlo obdobje, ko se bodo njeni vrstniki želeli tako zelo poistovetiti z večino, da bo pristala na stranskem tiru, in že zdaj vem, da mi bo hudo. A ji zato, ker se mi zdi, kaj se bo najbrž zgodilo, ne bom odvzela možnosti poskusa. Iz izkušenj namreč vem, da prijateljstvo včasih ubira čudne poti.

Vir: Jana