Zadnjič smo bili na neki prireditvi in ko sem vsa upehana hitela proti izhodu, je k meni pristopil gospod in vprašal. »Ste vi gospa Branka?«

»Ja,« sem odgovorila in zbegano bolščala vanj ter si skušala priklicati v spomin trenutek, ko sta se najini poti prekrižali in sva postala tako rekoč znanca.

»Jaz sem Urškin očka.« Jezus, sem pomislila, gotovo sva se kdaj že pogovarjala.

Seveda si ga niti slučajno nisem mogla priklicati v spomin, ker ga sploh nisem poznala, mi je pa po kakšnem tretjem stavku vseeno kapnilo v glavo, kdo bi lahko bil. In sva potem nekaj minut kramljala o naših puncah.

Potem se mi je drugič zgodilo, da smo bili na morju. Z možem sva lenobno ždela v lokalu, medtem ko se je naš otrok igral z drugo mularijo. Seveda je tudi tokrat prekladala naokoli neko punčko, vztrajno jo je dvigala iz peska, ji pazljivo otresala hlače ter nežno popravljala kapico. Če ne bi bila moja hči in če ne bi imela alergije na to njeno početje, bi najbrž celo rekla, da je deklica pred menoj izjemno pozorna in lepo vzgojena.

Očka male popackanke je stal ob strani, najprej tiho, kot sem opazila, nato pa je začel prav živahno klepetati z mojo hčerko. »V kateri skupini si?« sem slišala vprašanje, in mala je ustrežljivo odgovorila, da je pri vijolah. Sledilo je vprašanje o tovarišicah, pa o tem, če še hodijo plesat v Urško, in moram reči, da mi ni bilo prijetno poslušati, kako moj zaupljivi otrok popolnemu neznancu razlaga o svojem življenju.

Gospod je lezel vedno bližje in naenkrat se je znašel čisto pred nama. »Kako je pozorna,« je komentiral in jaz sem samo pokimala in se delala, da me ne zanima. Ampak je kar nadaljeval s komuniciranjem in nama pač ni preostalo nič drugega, kot da se še midva pogovoriva z njim. Po par odgovorih se je izkazalo, da se v bistvu poznamo. Pravzaprav se je izkazalo, da oni poznajo nas, mi pa njih niti ne, ker se jih ne moremo spomniti. Njihova hči je hodila v isti vrtec kot mi, le da sta dekleti zahajali v isto hišo le eno leto, ker je njihova potem šla v šolo. Premalo časa, skratka, da bi si človek zapomnil ljubko svetlolaso punčko, eno od običajnih deklic, pač.

Naša pa je bila seveda samo ena: poševnooka, klepetava, v vsakem trenutku pripravljena nekoga osrečiti z objemom ali se povabiti na obisk. No, zato so si oni nas zapomnili, mi pa njih ne.

Zdi se mi, da sem na tistem portoroškem pesku dokončno spoznala, da nikoli več ne bom samo Branka Grujičić, ampak da sem od Haninega rojstva naprej predvsem Hanina mama, mama deklice z Downovim sindromom. Kar seveda sploh ni nič strašnega in je še kako res, ampak druge mame, ki imajo otroke brez posebnih potreb, ljudje v medsebojnih pogovorih opisujejo drugače kot nas. Rečejo na primer »tista blond« ali pa »tista, ki se kljub temu, da je precej okrogla, rada baše v preozke cunje«.

Seveda je odveč razpravljati o tem, kaj si mislim o tem, ker na vse skupaj itak nimam vpliva. Sem se pa zadnjič zalotila, da pravzaprav tudi sama uporabljam isti vzorec in da opisujem tako kot vsi ostali.

Naša varuška se je odpravljala na morje. Ko se je vsa radostna in v pričakovanju odpravljala od nas, sem jo poučila, da so tisti, ki se  bodo po mestecu sprehajali s fantkom z Downovim sindromom, naši prijatelji in naj jim prenese lepe pozdrave iz deževne Ljubljane.

Sploh mi ni prišlo na misel, da bi ji povedala, kako je ime mami in očetu, ker se mi to ni zdelo potrebno. Saj bo videla Nejca in bo točno vedela, da so to oni.

Bilo je veliko preprosteje in bolj zanesljivo, kot če bi ji rekla: Če boš slučajno srečala Petro in Duleta, par najinih let, kar ju gotovo boš, ker je mestece tako majhno, da se preprosto morate srečati, ju prav lepo pozdravi.

Če zadevo obrnem malo na hec, lahko rečem, da je Downov sindrom v bistvu prav priročno komunikacijsko sredstvo in da lahko prihrani mnogo besed. Tako močno izrazno sredstvo, pravzaprav, da si včasih brez otroka skoraj neopazen in da te ljudje brez tvojega poševnookega sončka sploh ne prepoznajo več.

Vir: Jana