Zadnje čase se rada igram turistko. Na tržnici si kupim kakšno sadje ali piškote pa sedem na eno od klopic na Tromostovju med Japonce in Angleže. In potem opazujem. Gledam tiste, ki hitijo mimo. Včasih si kaj zapišem v beležko, ki jo imam, odkar sem se lotila tega pisanja, vedno s seboj.

Ali pa vzamem fotoaparat in grem z njim po stari Ljubljani. Neverjetno, kako so stvari videti drugače, če jih gledaš z očmi turista. Kakšna lepa pročelja, kakšni balkončki.

V takih trenutkih mi je bolj kot kdajkoli jasno, da ti prevelika vpetost v neko okolje, dogodek ali proces odvzame širino. Da te vsebina preveč posrka vase. Da postaneš tako pozoren na vse, kar ni dobro ali bi lahko bilo boljše, da dobrega sploh ne zaznaš več. Da preprosto ne bi več znal našteti treh dobrih lastnosti nekoga ali nečesa, kot jih moram za kazen jaz takrat, ko preveč bentim čez kakšno stvar ali človeka.

Da res ni dobro, če si nekomu ali nečemu preveč blizu, sem ugotavljala tudi zadnjič, ko sva šla z možem v kino. Malce pozno nama sva se odločila, da bi rada gledala film Brüno, zato sva pristala v drugi vrsti. Tisti, ki dosti zahajajo v kino, vedo, da je gledanje filma iz druge vrste vse prej kot užitek, in še celo meni, ki redko zaidem tja, ker mi gredo vse tiste kokice in coca-cole, ki jih ljudje vlačijo s seboj v dvorano, strašno na živce, je bilo to kristalno jasno. A sem bila pripravljena potrpeti, ker je bil to eden redkih večerov, ko sva bila sama.

Ne samo da sem mislila, da mi bo odpadel vrat, ker sem morala ves čas gledati gor na platno, ampak se mi je skoraj zmešalo od napora ob sestavljanju slike in besedila v celoto. Z mojega sedeža čisto na levi se je namreč videl le delček slike in podnapisa, zato sem tisto uro in pol gledala levo in desno, da se je kar kadilo. In na koncu ugotovila, da sem imela toliko dela z gledanjem, da je precej vsebine šlo mimo mene. Evo, tokrat mi je prevelika bližina definitivno škodila.
Tako kot naši varuški. Edini, s katero smo predčasno končali sodelovanje. 

Naredila bi ji krivico, če bi napisala, da se pri delu ni trudila, celo nasprotno, mogoče se je trudila še preveč. To, da ima nekaj prakse z otroki s posebnimi potrebami, sem vedela že takrat, ko smo jo sprejeli v naš dom, in na neki način se mi je to celo zdelo dobro. A sem ji kljub temu naročila, naj s Hano ravna, kot bi ravnala s katerim koli drugim otrokom. Naj ima dejstvo, da ima punca Downov sindrom sicer vedno v podzavesti, a naj je to ne napelje na misel, da ji lahko popušča ali od nje pričakuje manj, kot bi pričakovala sicer.

Na začetku nam je šlo kar dobro. Dokler nisem lepega dne prišla domov in našla svojo hčer za mizo. Tako umazano po obrazu in obleki, da sem onemela. In začela naslednjo sekundo, ko sem prišla do sape, vreščati. Ja, kakšna pa si! A vidve še nista slišali za robce! In tako naprej v podobnem stilu.

Hana je takoj vedela, v čem je težava, ker smo se v preteklosti precej ukvarjali z njenim prehranjevanjem in se veliko pogovarjali o tem, kako se je treba obnašati za mizo. Me je pa zato varuška gledala z izrazom groze na obrazu, ker me je do tega dogodka poznala v prijaznejši izdaji. »Pa saj jaz sem tega navajena, ker sem delala v zavodu,« je rekla in še, da je tam videla otroke, ki so se popackali še stokrat bolj.

Bi ti pustila svojega otroka, da se z eno navadno večerjo popacka tako, kot se je zdaj ona, sem jo spraševala. In ona nazaj, da ne bi, a da ima Hana vendarle Downov sindrom in da se ji zato taka packarija ne zdi nič hudega.

Pa jaz nazaj, da gre Hana pogosto z nama na kosilo v restavracijo in da vabimo ljudi v goste in da bi mi bilo strašansko nerodno, če bi bila po koncu obroka videti tako katastrofalno, kot je videti v tem trenutku.

Rekla je, da sem jo prizadela, in verjamem, da sem jo res. A kaj morem, če je nekoč nekje, v nekem domu za ljudi s posebnimi potrebami, stvari gledala preveč od blizu in je, ne da bi se tega sploh zavedala, izgubila širino.

Vir: Jana