Preden sem ji obrnila hrbet, sem ji posebej naročila, naj se nikar ne premika in naj stoji pri miru na istem mestu, da je ne bo mož med parkiranjem po nesreči povozil. Obljubila je, da bo upoštevala navodila, a sem ji samo obrnila hrbet, pa je že ni bilo več. Najprej nisem hotela verjeti, da [ ... ]
Neko poletno soboto zjutraj, mislim, da je bila uraže več kot deset, je naša hči pokukala v spalnico, na široko razprla roke in rekla: »Vstanita zaspanca, zajtrk čaka.« Samo še pet minut, sva ji odgovorila, pa naju je opozorila, da zajtrk ne more čakati, ona pa tudi ne.
Skobacala sva se torej iz postelje in se [ ... ]
S prijateljico sva peljali otroke v zabaviščni park. Nadejali sva se, da se bodo igrali, midve pa bova medtem v miru klepetali, po možnosti ob kavici v kakšni prijetni senci. Že zelo hitro po prihodu je postalo jasno, da bo ostalo zgolj pri pobožni želji, ker je bilo prevroče za plezanje po napihljivih plastičnih igralih [ ... ]
»A veš, da jože kar malo pogrešam,« je rekel mož kakšnih pet ur po tem, ko sva hčer oddala na avtobus in se začela zavedati, da je pred nama pet prostih dni. Dobrih sto ur, ki jih bova lahko porabila samo zase.
Da jo majčkeno pogrešam tudi jaz, sem mu rekla, a dodala, da se prav [ ... ]
Mulca sta bila v zgornjem nadstropju in nam nista rekla niti dober dan, in čeprav smo na obisku čepeli kakšni dve uri, nismo doživeli te časti, da bi si ju ogledali v živo. Tudi ko smo sedli k večerji, je mama hitro naložila nekaj sendvičev na poseben krožnik in ga odnesla gor, v fantovo sobo.
Šla [ ... ]
Zadnjič sva se s prijateljico sprli. Mogoče beseda sprli ni prava za opis tistega, kar se je zgodilo med nama. Pri svojih štiridesetih in malček čez namreč obe že tako dobro obvladava pravila lepega vedenja, da se znava v pravem trenutku umakniti in se zato v bistvu sploh ne moreva spreti. A je bilo dogajanje [ ... ]
Gledala sem svojo hčer, kako se v roza baletni obleki vrti pred občinstvom. Ponosna sem bila nanjo, priznam, ne samo zato, ker je tako lepo plesala, bolj zaradi tega, ker se ni prav nič jezila, ko je učiteljica sredi plesa ugasnila radio - znak, da se je njen čas iztekel. Še pred kakšnim letom bi [ ... ]
Pisalo se je leto 1964, ko je Kanadčan Jean Vanier pod svojo streho vzel dva moška z motnjo v duševnem razvoju. Zato, da bi živeli in rasli skupaj. Hišo v francoski vasi Trosly-Breuil je poimenoval l’Arhe - Barka, po Noetovi barki. Moški so skupaj kuhali, jedli, pospravljali, počivali, molili, praznovali in tako svetu dokazovali, da [ ... ]
»Povejte mi, prosim, ali sem res starokopitna, ker od staršev pričakujem, da bodo utišali svoje otroke, medtem ko drugi otroci nastopajo,« je učiteljica vprašala mojega moža. In ji je odgovoril, da se ni obrnila na pravega, saj sva ob pogledu na zaljubljeno mamo, katere približno enoletni sin je imel med nastopom naših otrok svoj, precej [ ... ]
»Mami, ona ima pa take oči,« je rekla moja hči in se z rokami prijela za zunanje kotičke oči, da so se ji zožile v ozko režo. »In čisto nič je nisem razumela, ko je govorila,« je nadaljevala. Z možem sva se spogledala in priznam, da nama je šlo na smeh, čeprav situacija ni bila [ ... ]