Gledala sem svojo hčer, kako se v roza baletni obleki vrti pred občinstvom. Ponosna sem bila nanjo, priznam, ne samo zato, ker je tako lepo plesala, bolj zaradi tega, ker se ni prav nič jezila, ko je učiteljica sredi plesa ugasnila radio - znak, da se je njen čas iztekel. Še pred kakšnim letom bi jo takšen nepredviden dogodek vrgel iz tira in bi se začela pritoževati, zdaj se je hitro znašla, končala nastop s špago, se ljubko priklonila in sedla na svoje mesto. Z možem sva se ponosno spogledala, češ, punca je usvojila tudi to socialno veščino.
»Vam je hudo, ker zapuščate to šolo?« me je zmotil glas ob meni. Bila je učiteljica, ki je Hano spremljala vsa tri leta njenega šolanja in se je v tistih dneh tako kot mi poslovila od razreda. »Ne,« sem odgovorila, »niti malo.«
Ko sem izgovorila te besede, se mi je sicer majčkeno zatresel glas, da sem se že vprašala, ali se nisem morebiti zlagala, a sem si potem hitro izprašala vest in ugotovila, da je zelo res, kar pravim. »Ne, ni mi hudo,« sem ponovila.
Če bi morali oditi iz te šole kakšnega pol leta prej, bi mi najbrž počilo srce od žalosti, sem ji razložila, zdaj pa sem si stvari v glavi že uredila do te mere, da se veselim novega izziva. Da me je seveda malce strah, ker ne vem natančno, kaj nas čaka v novih šolskih logih, in tudi tega ne, kako bodo novi sošolci sprejeli Hano, a da je to normalen strah pred neznanim in zato pričakujem, da bo hitro izzvenel.
Za nekaj minut sva se zatopili vsaka v svoje misli in jaz sem odplavala v razmišljanje o tem, kako zelo pomembno je v takšnih in podobnih situacijah, da najprej starši opravimo z vsemi strahovi in šele potem novost sporočimo otroku. Če bomo mi pozitivno naravnani do neke zadeve, jo bomo znali tako predstaviti tudi otroku in se ne bo po nepotrebnem ukvarjal z našimi dvomi. Mislim, da je naša dolžnost, da najprej razčistimo sami s seboj, na samem izjočemo solze, ki se naberejo v takih trenutkih, da smo to dolžni svojim otrokom. Zame je bila to kar težka lekcija in sem se morala kar fino potruditi, da sem se naravnala na pozitivne frekvence. Ampak moja hči ni niti enkrat opazila, da mi je hudo, četudi je sicer zelo dobra opazovalka.
»Kaj pa Hana pravi na to, da gre v novo šolo?« me sprašujejo znanci, ko jim povem, da se selimo v drugo šolo, ker je šolski sistem pač tako tog in zapleten, da ni prav nič naklonjen punčkam, kakršna je naša Hana. Da se veseli novih sošolcev, jim običajno razložim, ker je take vrste otrok, da jo strašno veselijo nove situacije in novi ljudje, poleg tega ji midva o novi šoli in novih sošolcih pripovedujeva same lepe stvari in se torej nima česa bati.
Vedno znova me preseneti, kako čas lepo uredi nekatere zadeve. Kako poskrbi, da se na koncu vse izteče tako, kot se mora izteči. Prvi dokaz za to smo dobili že v vrtcu. Tri leta je Hana živela v raju na zemlji. Otroci so jo imeli radi in našla si je čisto pravo prijateljico. Če bi morali oditi drugam po koncu prvega, drugega ali tretjega leta, bi se mi najbrž zmešalo od žalosti. In če bi šla po teh krasnih letih naravnost v šolo, bi zagotovo še dolgo žalovala za srečnimi časi.
Tako pa je prišlo četrto leto. Hano smo pustili v vrtcu leto dlje in je zato prišla v novo skupino otrok. Niso je sprejeli medse in moram reči, da je bilo zelo hudo. Zanjo in za naju. Komaj smo preživeli tisto zadnje leto, se v začetku poletja z lahkim srcem poslovili od vrtca in polni pričakovanja zakorakali v šolo. Danes vem, da smo se v tistem nesrečnem letu počasi odlepili od varnega gnezda in nam zato ni bilo težko drugje splesti novega, sicer drugačnega, a prav tako prijetnega, kot je bilo tisto prvo.
Že takrat sem se naučila, da moramo najprej starši zgrabiti bika za roge in se soočiti s spremembami, ker jih bodo potem mnogo lažje sprejeli tudi otroci. Danes vem, da Hana s pričakovanjem zre v prihodnost, ker se je veseliva tudi midva z možem. Le tega se še nisem naučila, kaj narediš, da ob slovesu ne točiš krokodiljih solz. Kar tako, ker je konec nečesa lepega.

Vir: Jana
Značke: balet, šola, strah, vrtec, varnost