Preden sem ji obrnila hrbet, sem ji posebej naročila, naj se nikar ne premika in naj stoji pri miru na istem mestu, da je ne bo možž med parkiranjem po nesreči povozil. Obljubila je, da bo upoštevala navodila, a sem ji samo obrnila hrbet, pa je žže ni bilo več. Najprej nisem hotela verjeti, da me je tako grdo ignorirala in sem šla trikrat okoli avtodoma, čeprav mi je možž že med prvim obhodom skušal dopovedati, da je najbržž šla na igrišče.
Oddirjala sem torej proti igrišču in jo našla na gugalnici. Nasmejano. Dobre volje in povsem nepripravljeno na vse tisto, kar je sledilo. Naj gre takoj z mano v avto, sem ji velela, pa mi je zabrusila, da ne vidi nobene potrebe za to. Ponovila sem zahtevo, tokrat v rahlo povišanem tonu, pa se ji še vedno ni zdelo vredno, da bi mi sledila. Ko sem tretjič odprla usta, sem bila žže pošteno besna, in takrat je le dojela, da se dogodivščina ne bo dobro končala, ter se je v ležernem tempu le odpravila za menoj.
Začela sem ji pridigati o tem, da ne more kar izginiti brez opozorila pa da bi jo lahko povozil avto ali bi jo kdo odpeljal in je ne bi videli nikoli več. Jezikala je nazaj, da je bilo veselje, se čudila mojim skrbem in me prepričevala, da se ji sredi kampa res ne more nič zgoditi. To je bilo sicer res, a pač ni razumela, da je šlo bolj za igro principov in da se je tokrat resda vse srečno končalo, drugič pa se morda ne bo.
A jo je prava šola šele čakala. Mož je rekel samo: »Takoj se spravi v bivalnik,« in se je brez odvečnih besed povzpela vanj. Vsakič, ko je hotela odpreti usta, da bi pojasnila svoje izginotje, jo je ustavil s hladnim: »Se bova še pogovorila o tem.« Mislim, da je na tej točki že slutila, da je ne bo odnesla tako poceni kot med najinimi vsakodnevnimi prepiri.
Parkirali smo torej avtodom in z možem sva v nekaj minutah pripravila stole ter mizo, si postregla s hladno pijačo in prigrizkom, in najina hči je bila nemudoma pripravljena na to, da se nama pridruži. »Ne,« je rekel mož, »ti boš ostala notri. Lepo se boš oblekla v pižamo in šla spat.«
Zbodlo me je pri srcu, ko je to izustil, a sem si rekla, da ne bom preklicevala njegovih besed, sem pa še vseeno upala, da si bo premislil. Mala je začela jokati in ga skušala prepričati, da še ni čas za spanje, a ni popustil.
Lotila sva se večerje, pa mi ni šla po grlu - prav nič zabavno ni bilo jesti ob spremljavi hčerkinih solz. »A je ne bi spustil ven, da vsaj povečerja,« sem ga začela prepričevati, pa me je zavrnil, da ji ne bo prav nič hudega, če bo en večer šla lačna spat. Da se mi zdi škoda petkovega večera, sem poskusila znova, in mi je razložil, da tudi njemu, a da je to edina pot, da si najina samosvoja hči enkrat za vselej zapomni lekcijo o ubogljivosti. Da pač ne more izginiti brez opozorila.
Petkov večer smo preživeli v rahlo napetem ozračju, mala se je družila s solzami in nekaj kasneje še s svojim očetom. Dolgo sta se pogovarjala o tem, kaj je naredila, in mimogrede obdelala še vrsto drugih perečih tem, tako da nismo šli spat sprti, a mirno lahko rečem, da je bil to zelo ponesrečen večer.
Ko sem moledovala za svojo hčer in ji skušala utreti pot na prosto ter me je možž zafrkaval, da si ne bi nikoli mislil, da sem v notranjosti tako zelo mehka, sem se spomnila besed družinskega terapevta Mihe Kramlija (ja, to poletje ga pogosto omenjam, ker je taka zakladnica pametnih nasvetov). Takole pravi: »… naši otroci potrebujejo starše, ki vzdržijo pogled na trpečega otroka.«
In je to zelo res - težko je gledati svojega otroka pretakati solze zaradi kazni, pa čeprav veš, da si jo je zaslužil, in tudi veš, da mu bo doslednost pri njenem izvrševanju zgolj koristila. Kot tudi veš, da mora na lastni koži spoznati, da vsako ravnanje prinese s seboj posledice. Vse to veš, pa je še vedno težko gledati njegov jok. Ne pravi moja prijateljica kar tako, da moraš otroku naložiti takšno kazen, kot jo lahko ti preneseš. Ne on. Ti.

Vir: Jana
Značke: kazen, otrok, Miha Kramli