»A veš, da jožže kar malo pogrešam,« je rekel možž kakšnih pet ur po tem, ko sva hčer oddala na avtobus in se začela zavedati, da je pred nama pet prostih dni. Dobrih sto ur, ki jih bova lahko porabila samo zase.
Da jo majčkeno pogrešam tudi jaz, sem mu rekla, a dodala, da se prav tako neskončno veselim dni brez obveznosti, občutka, da bom morala poskrbeti zgolj zase in mi ne bo treba razmišljati o tem, kaj bo jedel otrok in kaj vse bova počeli s Hano, da ji ne bo preveč dolgčas.
Prvo, kar nama je prišlo na misel, potem ko sva opravila z vsem tistim mahanjem in poslavljanjem ter obsedela v avtu, je bil dober zajtrk. Tak razkošen, v kakšnem prijaznem bistroju z dobro hrano. Sanjarila sva o tem, kaj vse si bova privoščila in se skušala domisliti, kje bi lahko najbolje ustregli najinim žželjam.
Prvi lokal je bil zaprt. »Čudno,« je komentiral mož. Tudi v drugem nisva imela sreče in v tretjem tudi ne. »Seveda, praznik je,« se je končno domislil mož, in sva spet obsedela v avtu, ne vedoč, kam naj se še podava. »Veš, kaj,« sem nato rekla jaz, »greva v trgovino in nakupiva vse potrebno za najboljše sendviče na svetu.«
In sva res šla v trgovino, kupila salamo, sir, štručke in majonezo, mož je v košaro dodal še kokakolo, in ko sva se že napotila proti blagajni, se je spomnil še na kisle kumare, ki tudi ne smejo manjkati v poštenem študentskem sendviču.
Prinesla sva vse to domov in si naredila vsak dva ogromna sendviča. Zraven sva si privoščila vsak po en velik kozarec kokakole, nato pa se udobno namestila na kavču. Kateri film bi si rada ogledala, me je vprašal mož, in sem odgovorila, naj izbere kar on.
Grizljala sva sendviče, dobre bolj kot katerikoli sendvič v najbolj izbrani gostilni, gledala film in se počutila, kot da sva zadela na loteriji. »A verjameš, da je ura ena popoldne, midva pa gledava film?« se ugodju kar ni mogel načuditi mož. Po prvem filmu sva si privoščila še drugega, in ko je bilo konec tega, sva odeji potegnila samo malenkost navzgor ter sladko zaspala.
Poležavala sva kakšno dobro uro, si potem pripravila vsak še en sendvič in nato z njim postregla še prijatelju, ki je prišel na obisk. Klepetali smo in se režali, in nekje vmes med vsem tem režanjem ter obujanjem spominov sem se spomnila, da me čaka kup nezlikanega perila. Pa sem privlekla v dnevno sobo likalno desko in likalnik in smo se še naprej smejali in kupa kmalu ni bilo več.
Zvečer sva skupaj peljala psa na sprehod, in ko sva se nato spet ugnezdila na kavču vsak s svojo knjigo v roki, je rekel mož, da tako sproščujočega dne ni doživel že dolgo.
Naslednje štiri dni sva v glavnem delala, umirjeno in brez slabe volje, si privoščila dober ričet v neki gostilni, šla trikrat na Rožnik s psom, meni se je zdelo naravnost čudežno, da sem lahko šla sredi dne na tržnico in malce pogledat po trgovinah. Nič posebnega torej nisva počela, pa sva bila v petek vseeno polna energije in neskončno dobre volje. Povedala sva si vse tisto, za kar nama sicer zmanjka časa, spet našla notranje ravnovesje in v petek ob štirih nestrpno čakala na najino hčer.
Ko je utrujena sestopila z avtobusa, se je možu vrgla v objem, nato je vanj potegnila še mene in ganjeno dahnila: »Zdaj smo pa spet skupaj. Zdaj smo pa spet družina.« Razneženo sva se spogledala in ugotovila, da je ločitev vsem trem dobro dela in da če mala ne bi šla nikamor, mogoče sploh ne bi vedela, kako zelo rada jo imava in kako prazno je življenje, kadar je ni. In najbržž tudi njej ne bi bilo tako kristalno jasno, kako fino je imeti malce tečno mamo, o kateri si sicer prepričan, da te kar naprej komandira, v bistvu pa ne počne nič drugega, kot da vzgaja, in očeta, ki te razvaja in je pripravljen ustreči vsaki tvoji želji, a zna tudi reči ne, kadar je pravi trenutek za to.
Take pomembne reči spoznaš, če se zavestno ločiš od lepega, prijetnega, znanega. In zato vsem tistim mamam, ki so »nalepljene« na svoje otroke in prepričane, da ta ne bi preživel brez njih, govorim o tej najini kraljevski izkušnji s sendviči. Kajti včasih potrebujemo tako malo, da si odpremo oči.

Vir: Jana
Značke: sendvič, družina, oči, življenje