»Povejte mi, prosim, ali sem res starokopitna, ker od staršev pričakujem, da bodo utišali svoje otroke, medtem ko drugi otroci nastopajo,« je učiteljica vprašala mojega moža. In ji je odgovoril, da se ni obrnila na pravega, saj sva ob pogledu na zaljubljeno mamo, katere približno enoletni sin je imel med nastopom naših otrok svoj, precej glasen nastop, tudi midva skoraj doživela živčni zlom. Ženski ni prišlo niti na misel, da bi malega utišala ali odnesla ven. Naši mulci so kljub temu uspešno izvedli nastop.
Nato smo tiste redke mame, ki smo vzele zares priporočilo, naj s seboj prinesemo kakšen priboljšek, zložile na mizo sladke dobrote. Neučakana mularija nam jih je prav nemarno pulila iz rok, njihovi starši pa zgolj opazovali, kaj se dogaja. Ko so si potešili najhujšo lakoto, se je začelo prerivanje, pretepanje in dretje. Kakšnih pet mandeljcev nam je v minuti uprizorilo vse tisto, kar je morala učiteljica prenašati vse leto.
Mame in očetje so mirno gledali svoje potomce in niti eden se ni domislil, da bi posegel vmes. Imelo me je že, da bi nadrla najprej starše pa potem še otroke, a sem se odločila, da se to pot zadržim.
Že nekajkrat pred tem sem se namreč z nekaterimi mamami skušala pogovoriti o tem, da ni normalno, da dva ali trije nevzgojeni smrkavci maltretirajo ves razred, pa o tem, da so dandanes učiteljice prav uboge, ker imajo zaradi vseh teh zakonov, ki ščitijo naše otroke, zvezane roke. In so mi vse po vrsti odgovorile, da imajo v razredu tako stanje, kot ga dovolijo.
Skušala sem jim dopovedati, da stvari niso tako enostavne, ker v šoli pač ne morejo delati čudežev. Da takrat, ko otrok doma ne dobi informacije o tem, kako se je treba obnašati ter kaj je prav in kaj ne, te uboge (večinoma) ženske, težko delajo red. Nekatere otroke so doma namreč tako dobro poučili o tem, kaj učitelji smejo in česa ne, jim povedali, da jim v bistvu ne morejo nič, da s svojim vedenjem prav z veseljem provocirajo vse okoli sebe.
Da je z našim razredom res križ, mi je nekoč potožila učiteljica, a ne more narediti čisto nič, ker starši tudi v primeru, kadar pridejo v šolo, trdijo, da je z njihovim neukročenim otrokom vse v najlepšem redu. Da doma z njim nimajo nobenih težav. Pa čeprav je vsakemu kretenu jasno, da vse tisto, kar si dandanes mulci upajo zabrusiti učiteljem, ni moglo zrasti na njihovem zelniku, ampak na tistem od staršev. Da se v šoli skratka samo nadaljuje tisto, kar se je začelo doma.
Seveda me bodo zaradi trditve, da nevzgojeni starši ne morejo vzgojiti vzgojenega otroka, takega, ki mu bo mar še za koga razen zase, napadli vsi ljubitelji permisivne vzgoje in prijazne šole, a mi je v bistvu vseeno. Utrujena sem od vse številnejših nevzgojenih primerkov - odraslih in otrok -, ki mi prihajajo na pot in se jim zdi, da se jim mora podrediti ves svet. In vem, da še zdaleč nisem edina, ki jo ta trend spravlja v obup.
Na srečo sem kot novinarka slišala toliko zgodb in nasvetov, da sem se lahko tudi to pot zatekla v svojo zakladnico pogovorov ter ugotovila, da vseeno nisem čisto za Luno in edina, ki jo motijo take stvari. Iz svojega arhiva sem torej privlekla tale odgovor družinskega terapevta Mihe Kramlija na moje vprašanje, zakaj dandanes starši »neukrotljivost« svojih otrok tako radi razložijo s pojmom »indigo otrok«: »Nisem privrženec tega, da starši razloge za neuspeh in neprimerno, nesramno vedenje svojih otrok za vsako ceno iščejo v sebi ali pa v družbi. … Zavedati se moramo, da je družina prostor, kjer vsakdo oblikuje svoj mentalni, notranji zemljevid, s katerim bo potoval skozi življenje. Starši želimo vsakemu družinskemu članu narisati tak notranji zemljevid, ki mu bo omogočal neki svetel, radosten pogled na svet. Da pa bo otrok to zmogel, mu moramo postavljati meje in obračunati z občutki lastne krivde, drugače bo ta naš notranji zemljevid ena sama pokveka.«
Problem je samo v tem, da zdaj riše te zemljevide generacija staršev, ki je tudi sama zrasla brez njih. Da pa je takim razvajencem razvajencev skoraj nemogoče pomagati, vam bo povedal že marsikateri strokovnjak. Če tega seveda niste že doživeli na svoji koži.

Vir: Jana
Značke: Miha Kramli, starši, šola, družina, vzgoja