S prijateljico sva peljali otroke v zabaviščni park. Nadejali sva se, da se bodo igrali, midve pa bova medtem v miru klepetali, po možnosti ob kavici v kakšni prijetni senci. Že zelo hitro po prihodu je postalo jasno, da bo ostalo zgolj pri pobožni želji, ker je bilo prevroče za plezanje po napihljivih plastičnih igralih in so zato otroci skupaj z nama raje posedali v senci. Le ena stvar je bila v tistem zabaviščnem parku, ki jih je zares privlačila - avtomobilčki. Moledovali so zanje tako dolgo, da sva nakupili nekaj žetonov, nato posadili vsakega v svojega, jih pomagali usmeriti na stezo in jim zaželeli srečno pot.
Prijateljičina dva sta se nemudoma zakadila novim dogodivščinam naproti, moja je obsedela v avtu kot kup nesreče, rekoč, da ne bo vozila, ker je to zanjo pretežko. Zgolj enkrat ali dvakrat je pritisnila na stopalko in že ji je bilo jasno, da je to zanjo prehud izziv. Stopila sem k njej in ji zašepetala v uho, da bo morala vsaj poskusiti, ker si je še pred petimi minutami to silno želela. Nabrala je tista svoja ljubka usta v šobico, mi namenila ubijalski pogled, še enkrat mimogrede stopila na stopalko in rekla: »No, a vidiš, da ne gre?«
Naj poskusi še enkrat, sem ji dopovedovala, pa se je že začela pripravljati na jok. Klasični scenarij raziskovalnih začetkov naše male. Vztrajala sem, da mora vsaj pošteno poskusiti, in ona je tulila nazaj, da je pretežko, bilo je kar malo glasno na tisti improvizirani dirkalni stezi, da sem se skrivaj ozirala čez ramo, ali naju morebiti ne opazuje kdo, ki bo poklical center za socialno delo in me prijavil, da mučim otroka.
Tekla sem ob njej kot nora, ji prijazno prigovarjala in dvignila glas, če se mi je zdelo potrebno, in po kakšnih desetih minutah je mali postalo jasno, kaj je treba narediti, da se elegantno zapelješ po progi. Kmalu po najini uvodni bitki se je že prav drzno podila naokoli, in potem sem porabila prav toliko energije kot na začetku, da sem jo spravila iz tistega avtomobilčka. Ne morem vam opisati zadovoljnega nasmeška, ki je sijal z njenega obraza, pa ponosa, da tudi ona zmore, prav tako ne.
Domov sva šli zelo dobre volje in mali še nekaj dni ni zmanjkalo snovi za razlaganje o lastnih vozniških začetkih.
Pripovedovala sem o tem pripetljaju drugi prijateljici, ki prav tako kot jaz zagovarja tezo, da je treba otroke včasih vreči v vodo, da začnejo plavati, in da so ti na koncu še hvaležni za to. Ona je svojega sina nekoč tudi dobesedno porinila v vodo, in sicer zato, ker kljub silni želji nikakor ni mogel zbrati dovolj poguma, da bi zaplaval z redkimi eksotičnimi ribami. Mali je bil menda na začetku zgrožen, a je bil že čez minuto najsrečnejši otrok daleč naokoli, ker se je pred njim odprl povsem nov svet, tak, kakršnega dotlej še ni videl. »Hvala, mama,« ji je rekel, ko je prilezel iz morja, in ona se je zadovoljno ozrla po sopotnikih v čolnu, ki so še nekaj minut prej zgroženo opazovali njeno početje.
O tem, da je treba otroka včasih tako rekoč prisiliti, da izkusi nekaj novega, pišem zato, ker sem v tem počitniškem času srečala kar nekaj mam, ki imajo svoje - v glavnem moške potomce - med počitnicami kar doma. Pa ne zato, ker ne bi imeli denarja za kakšno počitniško dejavnost, ampak zato, ker je, kot mi pravijo, otrokom to, da so doma pred računalnikom, najbolj všeč.
»Ampak kako naj otroke ve, da mu je čemenje doma najbolj všeč, če pa nima drugačne izkušnje, če ne ve, kako fino je početi še kaj drugega,« sem zadnjič razlagala eni od njih, in to tako zagreto, da sem prestopila mejo in jo po mojem celo malce užalila. Da ona svojega otroka ne bo silila v čisto nič, mi je skušala dopovedati, jaz pa nazaj, da je dolžnost staršev, da otrokom razkazujemo življenje, in da tudi ni prav, če počnejo samo tisto, kar jim je všeč, ker je življenje pač tako, da se moramo v odrasli dobi spoprijemati z vrsto izzivov, ki bi se jim z veseljem izognili. Da malo prisile včasih ne škodi.
»Ne,« je rekla, »jaz tega ne zmorem.« In sva prišli do bistva. Do tega namreč, da moramo biti raziskovalci najprej starši in da se ne smemo počutiti krive, če mora naš otrok kdaj kaj naredi proti svoji volji.

Vir: Jana
Značke: avto, počitnice, raziskovanje, otrok