Neko poletno soboto zjutraj, mislim, da je bila uražže več kot deset, je naša hči pokukala v spalnico, na široko razprla roke in rekla: »Vstanita zaspanca, zajtrk čaka.« Samo še pet minut, sva ji odgovorila, pa naju je opozorila, da zajtrk ne more čakati, ona pa tudi ne.
Skobacala sva se torej iz postelje in se napotila k mizi, ta se je kar šibila pod kupom dobrot. Da mi je skušala narediti sadno kašico, mi je razložila, a ni znala olupiti jabolka in me zato prosi, naj to naredim sama. Pokazala mi je jabolko, od katerega je ostala le še sredica s peškami, in ko sem videla nož, s katerim si je pomagala pri lupljenju, me je skoraj kap. Seveda je vzela najostrejšega.
»Sem pa zato pripravila toaste,« je žgolela naprej, »in sir pa salamo, ker jo ima oči rad.« Pozabila ni niti na majonezo, ki včasih tudi pristane na moževem krožniku, in nama s ponosom pokazala dve skodelici dehteče kave.
Lotili smo se gostije in sva jedla kruh, čeprav se ga zadnje čase oba kar malo izogibava, ter pila kavo z mlekom, čeprav mleka sicer sploh ne pijeva. Vmes sva jo na vsa usta hvalila in ji razlagala, kako zelo ponosna sva nanjo. Pa ne zato, ker se nama ni bilo treba ukvarjati s hrano, ampak zato, ker se je sama spomnila tega, da naju razveseli. In ji spotoma razložila, da običajno pijeva kavo brez mleka.
Naslednjo soboto je mala ponovila postopek. Tokrat naju je čakala kava brez mleka. »Sem si zapomnila, veš,« je rekla, in priznam, da sem dobila solzne oči.
Tudi sicer je najina hči ena taka prijazna osebica, ki ti sicer zna precej nesramno zabrusiti, da se ji nekaj ne da, a hkrati s svojimi občutljivimi senzorji zelo hitro zazna, kdaj sva v slabi koži ali utrujena in se takrat potrudi pomagati. Zadnjič, na primer, ko me je hudo bolela glava in sem legla za nekaj trenutkov, ki so se potem raztegnili v dobro uro, mi je prinesla obkladek in prvo zdravilo, ki ji je prišlo pod roke. Pripravila mi je svežžpomarančni sok, mi uslužno prinesla robec, ko me je popadel kašelj, naredila je vse, da bi mi spet priklicala nasmeh na obraz. In sem jo zaradi tega pohvalila, čeprav sem se tako slabo počutila, da sem si želela samo mir.
Da je mala absolutna faca, nama govorijo ljudje, kadar jim razlagava o tem, kako naju razvaja najina hči, in v en glas zatrjujejo, da sami česa podobnega niso doživeli še nikoli. Pa so njihovi otroci večji, zdravi in brez posebnosti. Ko sem začela pisati o tej temi, mi je prišlo na misel, da sva o tem, da starši pogosto sploh ne dojamemo, da ni nujno, da le mi servisiramo svoje otroke, ampak da se lahko kdaj vloge tudi zamenjajo, nekoč govorila z družinskim terapevtom Miho Kramlijem.
Tole mi je povedal o tej temi: »Starši absolutno premalo suvereno izražajo svoje želje in potrebe. Potrebe naših mladostnikov so preglasne in potem se ukvarjamo z njimi, lastne pa utišamo. In kaj se zgodi? Naš otrok misli, da ima samo on potrebe in želje. Kolikokrat otroci v moji ambulanti presenečeno rečejo: Vau, mama, a ti si to želiš? Ker so starši svoje potrebe popolnoma zanemarili, njihov otrok sploh ne zaznava tega, da lahko ima nekdo ob njem tudi potrebe in želje in da si lahko vzame čas zase. Potem pa pride tak otrok v šolo in sploh nima kompasa, ne ve, kje se mora ustaviti. Starši mislijo, da delajo otroku v korist, v resnici pa mu škodijo. Kakšne mame mi obupano pripovedujejo, da so imele 40 stopinj temperature, pa so vseeno vstale in svojemu mladostniku skuhale, da ja ne bi šel lačen v šolo. In dodajo, da on tega sploh ni cenil. Rečem jim samo: Joj, joj, gospa, pa vi imate pravico do postrežbe. Imate pravico, da vam vaš 10-letnik skuha čaj in vam ga prinese v posteljo. Pa saj vi niste kanta za smeti. Otrok mora zaznavati tudi bolezen in nemoč staršev in takrat mora znati vskočiti in pomagati. Ne pa da se starši za svojega otroka žžrtvujejo do konca. Ta pretirana ljubezen staršev je res neverjetna in lahko otroka zaduši.«
Pustite se torej razvajati svojim potomcem. Ne bo dobro delo samo vam, hvaležni vam bodo tudi otroci. Pa četudi se vam danes to zdi malce čudno.

Vir: Jana
Značke: pomoč, šola, postrežba, starši, potrebe