168. Hanina učna ura: Zakaj smo lahko odvisni tudi od glasbe
25. jul, 2012 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnosMulca sta bila v zgornjem nadstropju in nam nista rekla niti dober dan, in čeprav smo na obisku čepeli kakšni dve uri, nismo doživeli te časti, da bi si ju ogledali v živo. Tudi ko smo sedli k večerji, je mama hitro naložila nekaj sendvičev na poseben krožnik in ga odnesla gor, v fantovo sobo.
Šla sem z njo pogledat, kaj tako zelo zaposluje mala junaka, in sem ju našla vsakega na svojem kavču, z daljincem v rokah, tako zatopljena v neko igro, da mi nista mogla reči dober dan. Ženska mi je pomignila, da bo najbolje, če se čim prej odstraniva, in sva res brez besed odšli. Ali je večkrat tako družabno, sem jo vprašala, in mi je razložila, da je, pa da je tako še najpreprosteje, ker vsaj nimajo možnosti, da bi se prepirali.
Potem smo to isto družino nekoč srečali v gostilni in nam mali spet ni rekel niti dober dan, niti nam ni namenil enega samega pogleda. Imel je absolutno preveč dela z neko mini računalniško igro. Buljil je v tisti svoj zaslon in se nagibal zdaj levo, zdaj desno, nedovzeten za kogarkoli, ki je še sedel tam. Sam v svojem animiranem svetu.
Ko je končal, si je v ušesa zatlačil slušalke in navil glasbo tako na glas, da so še mene zabolela ušesa in me je pošteno zaskrbelo zanj. Da izjemno rad posluša glasbo, mi je povedala njegova mama, in to je bilo vse, kar je imela povedati na to temo. Z mulcem mi niti med enim našim druženjem ni uspelo spregovoriti besede ali si izmenjati vsaj pogled.
Da ne bo pomote, tudi naša kdaj, medtem ko midva z možem pijeva kavo, gleda risanko na moževem telefonu, ker mislim, da imava pravico do ene mirne kave brez stotih vprašanj in pripomb na dan, a raje umrem, kot da bi jo pustila buljiti v zaslon, kadar kdo prisede k nam, kaj šele da bi ji dovolila, da ne bi rekla dober dan.
Zadnje čase vse pogosteje opažam, da so srečanja s prijatelji in znanci zreducirana na klepet staršev in buljenje mulcev v nekakšen zaslon. Tudi na ulici so me že zbodli v oči ljudje s slušalkami v ušesih, pogreznjeni v svoj glasbeni svet. Pa sem se spomnila, da sva nekoč z družinskim terapevtom Miho Kramlijem govorila tudi o zasvojenosti z glasbo in internetom. Ker je poletje čas, ko pri mulcih zlahka začne kraljevati dolgčas, se mi zdi, da ne bo prav nič narobe, če vam zaupam, kaj mi je povedal.
»O tem (zasvojenosti) ne slišimo zato, ker pri nas sploh nimamo terapevtov, ki bi bili usposobljeni za tovrstne odvisnosti. Pa bi se morali začeti usposabljati, ker bosta čez kakšnih pet, deset let zasvojenost z glasbo in internetom enakovredni zasvojenosti s trdimi drogami. V tujini že ustanavljajo specializirane klinike.« Si morete misliti, kako daleč je prišel ta svet?
Mularija danes pogosto hodi naokoli s slušalkami v ušesih, iz njih odmeva glasna glasba, sem na to rekla jaz. Kdaj torej poslušanje glasbe postane odvisnost?
»Ko se otrok z glasbo začne izklapljati iz tega sveta. Naj navedenem banalen primer: mladostnik si je za rojstni dan zaželel walkman in ga od staršev tudi dobil. Slušalke je imel vedno v ušesih, tudi takrat, ko se je vozil s kolesom. Nekoč ga je zaradi tega, ker zaradi hrupne glasbe ni vedel, kaj se dogaja okoli njega, zbil avto. Poškodbe so bile tako hude, da bo vse življenje hrom. Še bolj grozno od tega pa je, da je takoj po operaciji, ko se je zbudil iz narkoze, najprej zahteval walkman. Ker ga v bolnišnici niso imeli, je padel v pravo krizo in so morali starši nemudoma domov ponj. Ta fant je čutil notranjo psihično potrebo po svoji glasbi, ki ji stroka pravi psihoglasba, ker tako zelo vpliva na človeka. Ta mladostnik je bil že zasvojen z glasbo. Želel se je utopiti v njej, se izklopiti iz tega sveta v neki svoj ritem. Sploh ni pomembno, ali imamo opraviti s travo, heroinom, kokainom, alkoholom, glasbo ali računalnikom, saj substance niso problem, problem je potreba po omami, po odklopu. Predvsem pa so vse odvisnosti enakovredne in jih je treba zdraviti.«
Zato naj vam nikar ne bo vseeno, če vaš otrok ure in ure čepi pred zaslonom ali ždi nekje s slušalkami v ušesih. Tisti, ki so korak spredaj, že vedo, da lahko iz tega nastane velik problem.
Vir: Jana
Značke: glasba, psihoglasba, odvisnost, internet, kokain, heroin, računalnik