Zagledala se je v nevidno točko za menoj, nemo bolščala vanjo in čakala, da mine huda ura. Na vprašanja ni odgovarjala, vse, kar sva sem in tja uspela iztisniti iz nje, je bil kakšen zdolgočasen ne vem, potem se je zgodba s popolno tišino na njeni strani nadaljevala. Nemoteno sem pridigala o vzajemnem zaupanju pa [ ... ]

Tisti trenutek, ko nama je povedala, da se bo preselila k fantu v Prlekijo, sem mislila, da me bo kap. Pa ne zato, ker je njena odločitev pomenila, da bo naša življenja odslej ločevalo tistih sto šestdeset kilometrov, ki te iz prestolnice pripeljejo v ta prečudoviti konec države. Tudi zato ne, ker bo naša punca, [ ... ]

Izmučena sva obsedela v dnevni sobi, vsak s svojim kozarcem v rokah. Nič nisva govorila, le buljila sva v televizijo, globoko dihala in zbirala moči, da začneva z delom. Hana je tiho jokala v svoji postelji in nama se je trgalo srce, ker se je prvič zgodilo, da sva jo poslala v posteljo v solzah. [ ... ]

Vedno sva sedela v zadnji vrsti in spraševala drug drugega: »Kaj je rekla?« Vprašani je navadno odgovoril, da nima pojma, o čem teče beseda, potem je oni drugi rekel, da se mu tudi ne sanja, o čem govori ženska v prvi vrsti, in nato sva s tem vprašanjem nadlegovala sošolce okoli sebe, da so še [ ... ]

Pravi, da je srečna kot že dolgo ne. Njena hči je namreč naredila gimnazijsko maturo in jima zato ni treba več cele dneve sedeti za knjigami. Maša študira, tisto, kar jo veseli, in ne matematike, ki je zaradi cerebralne paralize nikoli ne bo povsem razumela, ona, njena mama, ima prvič po triindvajsetih letih čas zase. [ ... ]

Gal je edini moški, zaradi katerega sem se v tem življenju skoraj zaletela. Pravzaprav je bil takrat, ko sva se spoznala, še deček, trinajstletnik, pa mu je vseeno uspelo v moji glavi povzročiti tako zmešnjavo, da sem se skoraj zabila v avto pred seboj. In to samo zato, ker je bil tako poln življenja.
Vsej zmedi [ ... ]

»Vem, da bo razočaran, ker ne bo njen fant in bo ona imela druge in bo on temu priča. A če smo ga ob petkih vključili v šolo samo zaradi tega bežnega trenutka, se je splačalo!!! Doživel je tisto, kar sem vedno mislila, da ne bo. Doživel je, kar naj ne bi doživel. Ker nima [ ... ]

Mislila sem, da narobe vidim. Tip, direktor ene od slovenskih zavarovalnic, se je v časopisu javno pohvalil, da dela okoli dvanajst ur na dan. In če mu potem ostane še kaj prostega časa, ga nameni ženi in hčerki. Ja, rekel je točno to. Če mu ostane kaj prostega časa, ga nameni ženi in hčerki. Kajti [ ... ]

Včasih mi je kar malo hudo, ko mi kakšna prijateljica razlaga, kako je tovarišica pohvalila njenega otroka in je trenerka rekla, da je njena hči zelo nadarjena za šport pa kako lepo njen sin poje in kako se je pesmico naučil v pičlih desetih minutah. Besede ponosa kar vrejo iz njih in takrat običajno molčim [ ... ]

Po službeni dolžnosti sem govorila z lastnikom knjigarne Behemot v Ljubljani. Mladenič, ki se je s knjigarnarstvom začel ukvarjati v Pragi, me je poučil, da je »knjigarna kot zvodnik: obstaja zato, da uredi pogoje, v katerih lahko pride do srečanja med knjigo in človekom«. »Zagotavljam vam,« je rekel, »da se knjige in ljudje privlačijo.«
Zadnjič sem [ ... ]