Gal je edini moški, zaradi katerega sem se v tem življenju skoraj zaletela. Pravzaprav je bil takrat, ko sva se spoznala, še deček, trinajstletnik, pa mu je vseeno uspelo v moji glavi povzročiti tako zmešnjavo, da sem se skoraj zabila v avto pred seboj. In to samo zato, ker je bil tako poln življenja.

Vsej zmedi navkljub sem se uspela brez nesreče pripeljati do doma in potem sem možu še ves teden vzhičeno govorila o njem. Še dobro, da je vedel, koliko je mulc star in da je poznal njegovega očeta, ker bi si sicer lahko vso tisto moje silno navdušenje nad moškim osebkom, ki ni on, napačno razlagal.

Gal se je na najino prvo srečanje v spremstvu očeta pripeljal z vozičkom. Nekaj mesecev pred tem zmenkom je namreč zvečer šel spat – zdrav, krepak in aktiven –, zjutraj pa se je zbudil hrom od vratu navzdol. Infarkt hrbtenjače, bolezen, ki sicer prizadene starejše ljudi, a je tokrat žal naredila izjemo. Situacija, ki bi vsakogar pahnila v depresijo. Ampak ne Gala.

Tako realno,  odraslo in nezagrenjeno mi je predaval o svoji bolezni, da je name naredil tako močan vtis, kot ga pred njim ni niti eden dosti starejši in eminentnejši sogovornik. Pravil mi je o tem, kako boleče je bilo spoznavanje z novim življenjskim sopotnikom – invalidskim vozičkom in kako se ljudje takrat, ko svet raziskujejo na dveh nogah, sploh ne zavedajo arhitektonskih ovir, ki prežijo na tiste, ki so izgubili ta privilegij. O tem, da pločnik na poti od Inštituta za rehabilitacijo RS do Župančičeve jame, kjer je takrat stanoval in kjer stanuje še veliko invalidov, tako visi na eno stran, da se je po njem komaj mogoče voziti z invalidskim vozičkom.

Nič stokanja, nič pritoževanja, samo realna razlaga. Noro, kako mirno in brez ugovarjanja nekateri sprejmejo svojo usodo.

Znova sva se srečala čez nekaj let. Službeno. Spet sem jaz spraševala, on pa mi je brez zadrege odgovarjal na vprašanja, ki sem jih zaradi zadrege komaj upala izgovoriti. Kam, na primer, gre lulat invalid v invalidskem vozičku, če ga v centru prestolnice tišči na malo potrebo. »… grem v park in se polulam v steklenico, ki jo imam vedno s seboj. Pa naj pride policaj in mi reče, da uriniram na javnem mestu. Naj mi kar pokaže, kam lahko grem v centru Ljubljane na stranišče. Edino možnost imam v hotelu Union, kjer so tako prijazni, da ti brez odvečnega spraševanja dajo ključ od stranišča. Kam drugam pa ne morem iti,« mi je razložil pred tremi leti.

Potem ga nisem videla vse do prvih letošnjih pečenih kostanjev. Iz  lokala pri Tromostovju mi je mahal mladenič. Dvakrat sem pogledala proti njemu, ugotovila, da ga ne poznam, možu namignila, da je najbrž on tisti, ki so mu namenjeni pozdravi in hotela oditi. Pa je proti meni zapeljal voziček. Gal. Kratkolas. Malo starejši. »Še dobro, da imaš voziček, da sem te sploh prepoznala,« sem mu rekla in on se je zasmejal v odgovor in zdelo se mi je, kot da sva se nazadnje videla včeraj.

Besede so kar vrele iz njega, ko mi je opisoval, kaj vse počne in kje vse je bil, iz njega je kipelo življenje, tako da mi je bilo kar malce nerodno, da imam dve zdravi nogi pa čisto nič volje do rekreacije. Tako velik potencial pa tako majhen izkupiček, bi lahko svoje stanje opisala na kratko.

On pa aktiven športnik, kandidat za nastop na zimskih paraolimpijskih igrah n predvsem študent Fakultete za šport. Kar cepetala sem od navdušenja, ko mi je pojasnjeval, da so končno padle prepreke v glavah tistih, ki odločajo o tem, kdo vse je lahko študent te fakultete. Da so nekateri doumeli, da invalidski voziček ni nepremostljiva ovira. In čisto na koncu mi je predstavil svoje dekle. Vitka lepotička ga je ves čas držala za roko, tako da sem se ob pogledu na parček raznežila kot kakšna stara teta.

Čisto nič se ne bom zlagala, če napišem, da je Gal eden najbolj navdihujočih ljudi, kar jih poznam. Če ne celo zmagovalec v tej kategoriji. In to zato, ker se ni pustil ugnati usodi in ker je začel življenje graditi na novih temeljih. Predvsem pa zato, ker me je s svojim primerom naučil, da lahko vsi, ampak čisto vsi, dobesedno čez noč postanemo ljudje s posebnimi potrebami.

Sorodni članki:

• Gal Jakič in Žiga Breznik: Z vozičkom lahko živiš povsem normalno

Vir: Jana