Zagledala se je v nevidno točko za menoj, nemo bolščala vanjo in čakala, da mine huda ura. Na vprašanja ni odgovarjala, vse, kar sva sem in tja uspela iztisniti iz nje, je bil kakšen zdolgočasen ne vem, potem se je zgodba s popolno tišino na njeni strani nadaljevala. Nemoteno sem pridigala o vzajemnem zaupanju pa o tem, kako je izgubljenega težko spet dobiti nazaj, ona me je gledala in na vse tisto moje kokodajsanje ni rekla niti besede.
Najprej smo se šli to igro s starejšo, zadnje čase jo utrjujemo tudi z mlajšo. Čeprav ljudje z Downovim sindromom po teoriji naj sploh ne bi znali lagati, naši ta umetnost ni čisto nič tuja. In četudi gre za majhne, nedolžne laži, govorancam o tem, kako zelo sta mami in oči zaradi tega žalostna pa kako ji midva te laži še nekako oprostiva, medtem ko drugi najbrž ne bodo tako prizanesljivi, ni ne konca ne kraja. Mala med pridigo vztrajno gleda v neko točko za menoj, kot bi se tega, kako me spraviti s tira, učila pri starejši.
Včasih se moram dobesedno obrniti stran, da ne planem v krohot, ker je tako ljubka v tem svojem početju, na smeh pa mi gre tudi zato, ker vem, da tega, kar počne in kar me strašno utruja, naj sploh ne bi počela in sem v bistvu lahko srečna, da vseh prognoz o Downovem sindromu ni vzela čisto zares in je ubrala svojo pot. Da me mora to, da se sem in tja zlaže, veseliti, ker kaže na to, da je trisomija enaindvajset ni hudo prizadela.
Z lažjo oziroma prirejanjem resnice se zadnje čase ne ukvarjamo samo pri nas, o njej veliko govorimo tudi s prijateljicami. »Tamala me je včeraj spet peljala scat,« je zadnjič potožila prijateljica. Njena trinajstletnica ji je naložila, da bo popoldan preživela pri sošolki, ker se bosta skupaj učili in da se vrne domov takoj, ko bo znala vse tisto, kar mora znati. Preverjanje je pokazalo, da je ni bilo pri sošolki in da se seveda tudi učila ni. »Besna sem kot ris, čakam, da pride domov in v bistvu sploh ne vem, kaj naj naredim,« je potožila jezna mama.
Spet sem bila polna nasvetov, pa ne svojih, ampak tistih, ki sem jih v preteklih letih dobila od drugih in sem si jih vtisnila v spomin, vedoč, da mi bodo nekoč prišli prav. »Poskusi s pisanjem,« sem ji rekla. »Tamala naj na list papirja napiše vse, kar je počela od trenutka, ko ti je rekla, da se gre učit k sošolki. Kje je bila, kaj je počela, s kom se je družila, ali je ob tem, ko se ti je zlagala, razmišljala, kako se boš počutila, zakaj je to naredila in tako dalje. Daj ji nekaj osnovnih smernic, potem pa jo pusti samo. O tem, kar se je zgodilo, se bosta pogovorili, ko boš prebrala njeno pisanje.«
Tovrstno soočanje z otrokom, med katerim ta svoja dejanja osmisli in se jih zato, ker jih mora zliti na papir, začne zavedati, mi je svetovala prijateljica, ki se poklicno ukvarja z vzgojo. In sicer takrat, ko naše najstnice nekoč preprosto ni bilo domov in sem jo potem, ko se je končno javila z neke neznane telefonske številke, brez uvodnega pozdrava nahrulila kot psa. Vsa skrb in vsa spraševanja, kaj se je zgodilo z njo, so bila v tistem jeznem telefonskem nagovoru.
Ko sem odložila slušalko, se mi tudi slučajno ni sanjalo, kako naj se lotiva nastalega problema. In sva poskusila s pisanjem. Še kar umirjeno sva ji povedala, da sva prizadeta, ker nama ne zaupa niti toliko, da bi nama povedala, kje je bila, ji naštela, kaj vse bi rada izvedela od nje in šla na sprehod.
Čez dve uri naju je čakalo pismo. Tako globoko in tako razorožujoče, da sva ostala brez besed. Vse je napisala, kje je bila, s kom se je družila, kako sta se z njim prvič poljubila in kako ji je hudo, ker ji ne zaupava pa kako je brez tega vse skupaj brez zveze ter lahko nemudoma pripravi kovčke in se vrne v dom.
Zanimivo je, da je vsa jeza, najina in njena, v teh dveh urah in po tem pismu izpuhtela, in smo bili vsi trije končno pripravljeni na odkrit pogovor. Brez ovinkov in brez bolščanja v neko nevidno točko. Samo počakati je bilo treba, se umiriti, najprej poiskati odgovore v sebi in potem sesti za skupno mizo. Si vzeti čas, zase in za druge. Pustiti drugemu, da ti nastavi ogledalo. Pa četudi je star šele šestnajst let.

Vir: Jana