Tisti trenutek, ko nama je povedala, da se bo preselila k fantu v Prlekijo, sem mislila, da me bo kap. Pa ne zato, ker je njena odločitev pomenila, da bo naša življenja odslej ločevalo tistih sto šestdeset kilometrov, ki te iz prestolnice pripeljejo v ta prečudoviti konec države. Tudi zato ne, ker bo naša punca, povsem nevajena kakršnegakoli napora morala poprijeti za delo v hlevu, na polju ali tam, kjer se bo pač pokazala potreba.

Če bi bilo vse tako, kot je treba, bi mi bilo celo ljubo, da bi tam nekje na slovenskem podeželju pognala nove korenine, ker se mi zdi, da bi lahko v tistem okolju iz sebe potegnila več kot v mestu in si glede na svoje sposobnosti izborila boljše mesto v družbi. Da bi lažje bila to, kar je v resnici.

»Saj sta skupaj komaj eno leto in v tem času sta se videla največ desetkrat,« sem nekako spravila iz sebe. Tako rada bi ji natresla cel kup nasvetov, ji povedala za svoje dvome, za to, da sem prepričana, da fant ni pravi zanjo in je to, kar je ona prepoznala kot ljubezen, zgolj zaljubljenost, ki bo minila. Da sta oba še otroka, pa da ima on cel kup pomanjkljivosti, ki jih ona ne vidi oziroma noče videti. Da me skrbi njuno skupno življenje, ker fant že na začetku zveze ni ne vem kako pozoren partner. Da mi ni niti malo ljubo, da bosta živela pri njegovih starših, ker se to le redko obnese. Da mi on v bistvu sploh ni všeč, čeprav sem ga videla le enkrat in sem si sliko o njem ustvarila bolj na osnovi njenega pripovedovanja. Joj, kaj vse sem ji hotela povedati, jaz štiridesetletnica.

Ampak sem bila tiho. Ker sem vedela, da me ne bi slišala. Zato, ker se je že odločila. Sama.

In je na začetku poletja odšla novemu življenju naproti. Do devetnajstega rojstnega dne jo je ločilo samo nekaj tednov. Uradno odrasel človek, v resnici deklica, ki se je odločila sama zagristi v življenje. Zato, da starim pokaže, da ji ni treba kar naprej dihati za ovratnik. In zato, ker je to lažje, kot sesti z njimi za mizo in ugotoviti, zakaj smo si konec predlanskega poletja skočili v lase, in to tako boleče, da si še nismo čisto opomogli.

Mislila sem, da mi bo počilo srce in še vedno vsak dan zaskrbljeno mislim nanjo, čeprav mi v telefonskih pogovorih zatrjuje, da se ima fino. Kot mama, četudi ne biološka, kot nekdo, torej, ki jo je pomagal vzgajati od sedmega leta naprej, čutim, da ni srečna. Da ni tako, kot si je predstavljala, da bo. Da bi morala pripraviti kovčke in se vrniti.
Samo enkrat, takrat, ko smo bili po treh mesecih končno spet skupaj in je Hana rekla, no, zdaj smo pa spet družina, nama je natresla nekaj drobcev iz novega življenja.

Takih, da so nama šli lasje pokonci. Drugače pa ni tako hudo, je rekla, preden smo se spet za nekaj ur potopili v družinsko idilo.

Ko je šla, sva samo obsedela. »Jaz bi jo jutri najraje počakal pred službo, jo zbasal v avto in odpeljal nazaj v Ljubljano,« je stanje pretreseno komentiral mož. In sem se strinjala, da bi jo morala dobesedno ugrabiti in spet vzeti pod svoje okrilje, ker sama ne bo zmogla dovolj moči za ta korak.

O tem, kaj ji je storiti, sva govorili samo enkrat, takrat, ko ni mogla k nam, ker ni imela denarja za pot in je morala skrušeno prelomiti dano obljubo. Strašno me je imelo, da bi ji poslala tistih nekaj evrov za vozovnico, a kaj, ko sem vedela, da bo morala po naši nekajurni idili nazaj v svoj novi dom. Da zdaj zanjo veljajo tista pravila. »Veš, kaj,« sem rekla, »ne morem ti poslati denarja, ker se ne morem iz Ljubljane vmešavati v tvoje življenje.« Počutila sem se kot zadnja svinja.

»Žal se ne morem namesto tebe odločiti, kaj naj narediš. Prvi korak boš morala storiti sama. Ko in če pa se boš odločila za vrnitev, ti bova z veseljem pomagala.« Kdaj sem se nazadnje počutila tako grozno?

Še danes razmišljam o »ugrabitvi«, o tem, da  bi se odpeljala tja v Prlekijo, jo brez besed potisnila v avto, pustila tam vse njene cunje in jo odpeljala nazaj v najino varno zavetje. A se bojim, da nimam pravice vmešavati se v njeno življenje, če mi za to ne da vsaj kakšnega namiga. Težko je namreč pomagati nekomu, ki še sam ne ve, če to res hoče.

Vir: Jana