Mislila sem, da narobe vidim. Tip, direktor ene od slovenskih zavarovalnic, se je v časopisu javno pohvalil, da dela okoli dvanajst ur na dan. In če mu potem ostane še kaj prostega časa, ga nameni ženi in hčerki. Ja, rekel je točno to. Če mu ostane kaj prostega časa, ga nameni ženi in hčerki. Kajti njegov stil življenja se menda imenuje poslovni.

Nikoli nisem razumela, zakaj takšni ljudje sploh potrebujejo družino. In po svoje celo občudujem žene tovrstnih tičev, da pristajajo na take partnerske zveze. Jaz, na primer, bi bila raje sama, kot pa da vem, da imam partnerja, ki ga nikoli ni ob meni in katerega prisotnosti se zavem samo takrat, ko dajem prat njegove umazane gate.

Opravičila, da je tip na vodilnem položaju in zatorej mora biti toliko časa v službi, ne sprejemam. Ker ne verjamem, da se stvari ne dajo organizirati drugače, da ne more kdo drug postoriti vsaj delčka njegovega dela. Vse se namreč da, samo če se hoče. Potrebuješ le dober motiv. In mladoletna hči se mi zdi eden boljših. 

Takšnim in podobnim primerkom bi toplo priporočila pogovor z zdravnico, ki se ukvarja z umirajočimi. Midve sva o paliativni oskrbi, kot se temu strokovno reče, službeno govorili že pred časom, in moram reči, da je bil to eden najbolj poučnih intervjujev v moji karieri. Govoril je namreč o tem, da takrat, ko smo zdravi, vitalni in takole ambiciozno poslovno naravnani, žal pogosto ne vidimo, kaj je v življenju res pomembno. Ne zaznamo tistega, kar edino šteje.

Na vprašanje, kakšen nauk je dobila od umirajočih, ki jih je spremljala na zadnji poti, mi je ta zdravnica, za tovrstno delo izšolana v tujini, odgovorila: »Zelo pogosto sporočajo obžalovanje, da so tako težili k različnim dosežkom. Da so se premalo posvečali svojim bližnjim. Sprašujejo se, zakaj ji je tako skrbelo in zakaj so mislili, da se bo nekaj že še zgodilo nekje v prihodnosti.«

Govorila mi je o tem, da jo v to delo vleče zato, ker v njem dobi navdih, kako bolj polno stopiti v življenje. »Včasih se res zgodi, da ljudje, čeprav že popolnoma bolni in v usihajočem telesu, v času umiranja doživijo največjo radost ali največji občutek sreče, izpolnitve. Kot bi spoznali, da se ni več treba boriti za nobeno stvar, da ni nikogar več treba ščititi in da je v tistem trenutku vse čisto prav. Ta brezpogojna sprostitev je nam, ki se tukaj pehamo in imamo nenehno natrpane urnike, nek poduk, naj se pogosteje ustavljamo in ugotavljamo, ali je to, kar počnemo, v skladu z nami, ali živimo svoje vrednote.«

Zelo pogosto se spomnim na njene besede. Zavestno odložim kakšno stvar na pozneje, ali pa je sploh ne naredim in se potem izkaže, da življenje kljub temu teče dalje.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj v tem prednovoletnem času težim z umirajočimi. Zato, ker so tisti, ki se jim življenje izteka, dobri učitelji. In ker v teh čudnih, s krediti in pomanjkanjem časa obremenjenih časih potrebujemo dobre učitelje, ki nam povedo, da je na koncu edino družina tista, ki šteje. Ne zavarovalnica ali katerakoli druga služba, pa tudi vse nagrade in priznanja ne. Zgolj in edino družina.

Nekateri izbranci dobimo lekcijo že prej. To, namreč, da se ne kaže zanašati na to, da se bo nekaj že še zgodilo nekje v prihodnosti. Kajti takrat, ko dobiš otroka s posebnimi potrebami, ti zelo hitro postane jasno, da moraš izrabiti vsak trenutek. Ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel jutri. Seveda tega ne veš tudi, če vse teče gladko in se otrok razvija v skladu s priročniki o vzgoji. A takrat, ko vse teče kot pa maslu, ti je za trenutke vseeno. Ker si prepričan, da jih je pred teboj še ogromno in da tega naravnega toka ne more nič spremeniti.

Ko sem brala direktorjevo zgodbo o uspehu, se mi je v misli pritihotapilo vprašanje, kako bi se ta tip odzval na otroka, kot je Hana. Bi mu stvari postale bolj jasne ali bi še naprej cele dneve ždel v službi? Bi si znal sestaviti nov vrednostni sistem? Močno dvomim. Nekateri morajo pač počakati do zadnje ure, da se naučijo, kaj je v resnici pomembno.

Sorodni članki:

• Urška Lunder, zdravnica: Majhen narod je tako strah smrti

Vir: Jana