Vedno sva sedela v zadnji vrsti in spraševala drug drugega: »Kaj je rekla?« Vprašani je navadno odgovoril, da nima pojma, o čem teče beseda, potem je oni drugi rekel, da se mu tudi ne sanja, o čem govori ženska v prvi vrsti, in nato sva s tem vprašanjem nadlegovala sošolce okoli sebe, da so še oni izgubili rdečo nit in smo na koncu vsi pokasirali cvek. »Pa saj slepega tipkanja ne bova potrebovala nikoli,« sva opravičevala svoje vedenje, se pred preizkusi znanja toliko zbrala, da sva natipkala tekst, vreden pozitivne ocene, in nadaljevala svoje za slepo tipkanje nezainteresirano vedenje. Trdno prepričana, da nama znanje, ki so nama ga skušali vcepiti v glavo v srednji ekonomski šoli, nikoli ne bo prišlo prav.

On ga čisto zares ne potrebuje, meni pa slepo tipkanje, ki se mi ga je po nekem čudežu vseeno uspelo naučiti, pri služenju vsakdanjega kruha pride zelo prav.

Podobno odklanjajoče vedenje sem nadaljevala tudi po srednji šoli. Značajska poteza, pač. Sama sem se odločala o tem, kaj bom nekoč morda potrebovala, iskala luknje, skozi katere bi se lahko izmuznila brez znanja, in se veselila, ko mi je z ubiranjem lažjih uspelo pretentati sebe in druge. Vedno z istim izgovorom – tega ne bom potrebovala nikoli.

Začela sem delati. Na Jani. Mlada, prepričana sama o sebi, tako rekoč brez kakršnega koli uporabnega znanja, a odločena uspeti. Začeti sem nameravala pri vrhu. Ne na dnu, da spoznam vse male in velike skrivnosti novinarskega posla, načrtovala sem pohod naravnost na vrh. S šefinjo sva si bili nenehno v laseh, ker me je pošiljala delat stvari, za katere sem bila po lastnem mnenju predobra. Prekrižarila sem tako rekoč vso Slovenijo, napisala stotine zgodb o starih fičkih, sorodnikih, ki so si iz takih ali drugačnih razlogov skočili v lase, preklastih lepoticah, ki so poskušale zaslužiti z lepoto, in o ljudeh, ki so se dobro počutili v svoji koži tudi s petdesetimi kilogrami preveč. Hodila sem na družabne prireditve in se jezila, ker mi šefinja ni pustila napisati, da je ta in ta gospa za to priložnost izbrala prav grdo obleko, ter me silila, naj v vsaki stvari in v vsaki obleki najdem nekaj lepega, nekaj pozitivnega. Jedla sem govejo juho pri popolnih neznancih, ki so si odtrgali od ust, da so lahko dali meni, poslušala zgodbe o otrocih, ki nikoli ne bodo odrasli, o popkih, ki se nikoli ne bodo razcveteli, kot je zadevo poetično opisal neki oče.

Poslušala sem, zapisovala, si skupaj s sogovorniki brisala solze in se smejala, še zmeraj prepričana, da se meni kaj takega ne more zgoditi. Da vsega tega, kar poslušam, jaz že ne bom potrebovala.

Danes vem, da sem se motila. Da sem z vsakim krožnikom goveje juhe dobila nekaj več. Nasvet, izkušnjo, vpogled v tuje življenje. Da sem vsakič, ko mi je nekdo odprl svoje srce, dobila popotnico za življenje.

Nikoli torej ne moreš biti stoodstotno prepričan, da nečesa ne boš potreboval. In največkrat se sploh ne zavedaš, kaj vse se odlaga v neko nevidno skrinjo v tebi in kako vesel boš nekoč, ko jo boš lahko odprl in v njej poiskal odgovor. Kajti enkrat se vse poveže in vse dobi svoj smisel. Samo če si dovolj potrpežljiv in če znaš čakati.

Zdravnica, ki se ukvarja z umirajočimi in je slišala stotine zgodb tistih, katerih čakanje se je izteklo in se je njihov krog čakanja na odgovore sklenil, mi je o nabiranju življenjskih izkušenj povedala tole: »Prepričana sem, da vse življenje z vsakim korakom in z vsako mislijo ter odločitvijo gradimo svojo notranjo moč. Koliko smo je nabrali, se pokaže ob koncu življenja. Veliko ljudi pred smrtjo pade v nezavest, včasih že več dni prej, ker ne zmorejo te notranje moči, da bi se spoprijeli z veliko spremembo, ki jih čaka. In se zavestno umaknejo, uidejo. Močnejši ljudje, ki so življenje gradili na življenjskih izkušnjah in kopičili notranjo moč, zdržijo budni do trenutka spremembe. In verjamem, da je to namen našega življenja. Ves čas se pripravljamo na ta čas in nabiramo notranjo moč. Verjamem, da jo gradimo z odpiranjem srca, ljubeznijo, nabiranjem modrosti in izkušenj ter tako, da izbiramo tiste odločitve, ki nas notranje krepijo.«

Vir: Jana