Izmučena sva obsedela v dnevni sobi, vsak s svojim kozarcem v rokah. Nič nisva govorila, le buljila sva v televizijo, globoko dihala in zbirala moči, da začneva z delom. Hana je tiho jokala v svoji postelji in nama se je trgalo srce, ker se je prvič zgodilo, da sva jo poslala v posteljo v solzah. Preden je po dvournem besednem dvoboju legla k počitku, sva ji vsak posebej povedala, da jo imava strašno rada, a da takega obnašanja, kot si ga je dovolila med počitnicami, pač ne dovoliva več. Da je preveč preizkušala najino potrpljenje in da je konec dolgotrajnih pogajanj, ki so se vedno znova končala z njenim pa kaj pol ali pa ja in.

Ampak nama je bilo kljub temu, da sva vedela, da nama je v enem tednu s svojimi skorajda pubertetniškimi domislicami dodobra načela živce in da si je zaslužila kazen, strašno hudo. Mogoče še celo bolj kot njej. »Jebela cesta, zakaj mora biti vzgajanje otroka tako prekleto težko,« sem potrto rekla možu in on je samo prikimal in potem sva naprej buljila v televizijo.

Da je vzgoja res komplicirana zadeva, smo le kakšen teden prej ugotavljale tudi tri prijateljice na prednovoletnem zajtrku. Dve precej strogi in striktni mami ter ena popustljivejša smo se zbrale ob kavi in rogljičkih ter si pripovedovale o tem, kaj vse so nam ušpičili naši potomci. Ena je razlagala o tem, kako sina prejšnje popoldne ni pustila na praznovanje sošolčevega rojstnega dne, ker je imel mali naslednji dan uro klavirja in kljub temu, da ga je mama ves teden opozarjala na to, da mora vaditi, ni poslušal njenih nasvetov. Ker si je dejavnost izbral sam in  ker je star deset let, mora prevzeti odgovornost za svoje obnašanje, je pribila.

Poročala je še, da je fant jokal, tulil in moledoval dve uri skupaj in da jo je že močno imelo, da bi popustila, ker ni imela več moči za pogajanje z močnejšim nasprotnikom, a je vztrajala pri svojem. In je na koncu popustil on, sedel za klavir, se naučil, kar se je imel naučiti, in bil potem v petek ponosen nase, ko je od učiteljice dobil pohvalo.

Priznala sem, da sama najbrž ne bi bila sposobna biti dve uri trajajočo bitko, ker bi mi popustili živci in bi mi počil film. Da se je tudi ona komaj brzdala, da ga ni dvakrat okoli ušes, je razložila, in še, da je bila na koncu izmučena bolj, kot če bi dve uri garala v fitnesu. Ampak je to naredila zanj, ker bo tako vedel, da mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja oziroma nedejanja in da se pač mora naučiti, da obstajajo meje, ki jih ni dobro prestopiti.

Tretja sogovornica je bila v tej debati bolj poslušalka, rekla bi celo, da je bila kar malo zgrožena nad takim očitnim »mučenjem« otroka. Da se sama spopada z dvema najstnicama in da je včasih čisto na koncu z živci in sploh ne ve več, kaj bi naredila, nama je razložila. V hipu sva ji natresli nekaj predlogov, kako bi se midve lotili zadeve. Poslušala je, malo pomislila, potem pa rekla, da je to zanjo prenaporno.

Seveda je naporno, vzgajanje otrok je strašno naporno. In to tako za starše kot za otroke. A v končni fazi smo starši na svetu za to, da otrokom vbijemo v glavo neke vzorce in pravila, ki naj bi jih kasneje, ko se bodo odlepili od domačega gnezda, varno vodili skozi življenje. Absolutno je lažje in udobneje popustiti, si zadevo vreči čez ramo in reči, da se bo vse že uredilo samo od sebe. Tisti trenutek, ko bomo tako ravnali, se bo sicer zdelo, da je res vse v najlepšem redu. Ampak ne bo. Ker se bodo tovrstne starševske bližnjice nabirale in nabirale ter bo na koncu otrok revček, ker bo stopal po poti brez omejitev.

Kajti lažje poti vodijo do lažjih ciljev. Za težje, tiste, ki ti dlje ostanejo v spominu, pa se je treba potruditi. Žrtvovati kakšno uro in kilogram živcev več. In z vztrajanjem ter nepopuščanjem otrokovemu moledovanju in prepričevanju kot starš absolutno tvegaš, da boš v očeh drugih videti krut in neprijazen. Kar ni ravno prijeten občutek.

Pa da se razumemo, otroci s posebnimi potrebami kar se vzgoje tiče niso prav nobena izjema.  Ker so jim ne glede na pomanjkljivost nekatere stvari še kako dobro jasne.

To, namreč, kako staršem prikličeš slabo vest in jih pripelješ na lažjo pot.

Sorodni članki:

• Miha Kramli, terapevt: Otroci potrebujejo starše, ki vzdržijo pogled na njihovo trpljenje

Vir: Jana