Včasih mi je kar malo hudo, ko mi kakšna prijateljica razlaga, kako je tovarišica pohvalila njenega otroka in je trenerka rekla, da je njena hči zelo nadarjena za šport pa kako lepo njen sin poje in kako se je pesmico naučil v pičlih desetih minutah. Besede ponosa kar vrejo iz njih in takrat običajno molčim in ne vem, kaj naj rečem na vso to hvalo.

Saj ne da mojega otroka nikoli ne bi nihče pohvalil, ampak ni isto, če ti nekdo reče, da je tvoja hči pridno sodelovala pri uri ali pa da je nadarjena in zelo hitro napreduje. Kajti če ti učitelj ali trener naznani, da je tvoj otrok pridno sodeloval pri uri, to pomeni zgolj to, da ni naredil nič takega, kar bi motilo ostale, bolj nadarjene in bolj spretne. Da je uspel zvoziti uro brez prekrškov, skratka. In s tem se je seveda težko pohvaliti pred prijateljicami, ker take običajne stvari v bistvu ne zanimajo nikogar.

To seveda tudi ne pomeni, da jaz in druge mame otrok s posebnimi potrebami nismo ponosne na svoje otroke. Pa še kako žarimo, ko gledamo dosežke svojih otrok. Le tako je, da so stvari, zaradi katerih starši otrok s posebnimi potrebami pokamo od ponosa, za druge tako zelo samoumevne, da o njih sploh ne razmišljajo. Vse naše velike in male zmage so zanje nekaj, kar se je njihov otrok naučil spotoma, mimogrede, tako hitro, da sploh niso dojeli, da se je te stvari treba naučiti. Ker se, tudi če se tako zdi na prvi pogled, nič ne zgodi samo od sebe.

Pri tem mi zmeraj pride na misel naše skupno in dolgotrajno učenje obrata s hrbta na trebuh. Za večino otrok je to nekaj povsem preprostega, otrok se malo zaziba na hrbtu, eno ročico dvigne čez telo, potegne telešček za roko in je na trebuščku. Mi smo za to osnovno operacijo potrebovali dolge mesece fizioterapije in veliko vaj na domačem terenu. Bilo je to nešteto neuspešnih ponovitev, preden nam je uspelo.

In ko seje končno zgodilo, sva z možem stala čisto solzna ob svoji hčerki in sva bila tako ponosna na njeno zmago, da bi najraje poklicala prav vse prijatelje in jim govorila o tem, da se je najina hči kljub mlahavim mišicam uspela prevaliti s hrbta na trebuh. Ampak njihova isto stara hči je to naredila že pred pol leta. Kako bi lahko razumeli, zakaj iz navadnega obrata delamo tak cirkus?

Zato te svoje male zmage hraniš zase. Se hraniš z njimi takrat, ko je hudo, in ko se zdi, da ni več poti naprej. Se na konkretnih primerih učiš, da je trdo delo vedno poplačano. Treniraš brezpogojno ljubezen.

Tale pojem brezpogojne ljubezni me je vedno malce begal. Kadar me je službena pot zanesla k staršem otrok s posebnimi potrebami – in v teh petnajstih letih se je velikokrat zgodilo, da sem poslušala tovrstne zgodbe –, smo kmalu pristali pri brezpogojni ljubezni, ki se je učiš ob svojem nepopolnem otroku. Nobeden od staršev je ni znal ubesediti, in priznam, da imam tudi jaz podobne težave, čeprav imam vsak dan opraviti z besedami in bi človek pričakoval, da bom znala povedati, kar čutim.

Zato se bom spet zatekla po odgovor k modrejšim in zgovornejšim. K Angelu pod masko. Avtor knjige Adrian Predrag Kezele pravi takole: »Starši imajo svoje otroke radi, to je jasno. Toda če je otrok zdrav in uspešen v vsakem pogledu, obstaja možnost, da se starševska ljubezen pretvori v pogojno ljubezen. Seveda ni vedno tako, morda niti ne prepogosto, pa vendar imajo nekateri starši svoje otroke radi zaradi nečesa. Otrok je pameten in lep – to je razlog za ljubezen; ponosni so na njegov uspeh – to je razlog za ljubezen; to je njihov otrok – tudi to je razlog za ljubezen. Če pa otrok ni niti pameten niti sposoben in zagotovo ne bo uspešen, odpade vsaka najmanjša možnost pogojne ljubezni. Kar preostane je brezpogojnost – ali ljubezen je ali je ni. Brezpogojna ljubezen je ljubezen, ki je sama sebi dovolj – ne išče razlogov ali opravičil, preprosto je.«  

Ljubezen, skratka, ki ti da modrost, da znaš občutiti zmagoslavje tudi ob čisto majhnih stvareh. Ob tem, na primer, da tvoj otrok uspe priteči v tvoje naročje.

Kajti naučiti se teči sploh ni tako lahko, kot se zdi.

Vir: Jana