»Vem, da bo razočaran, ker ne bo njen fant in bo ona imela druge in bo on temu priča. A če smo ga ob petkih vključili v šolo samo zaradi tega bežnega trenutka, se je splačalo!!! Doživel je tisto, kar sem vedno mislila, da ne bo. Doživel je, kar naj ne bi doživel. Ker nima čustev, empatije … Ker je drugačen. In danes sem ponosna nanj kot še nikoli doslej – zato, ker je vse izpeljal sam. Jaz sem bila dejansko samo šofer.

In naj se gredo solit tisti, ki mislijo, da vedo, kaj je dobro za mojega sina, kdo so njegovi in kakšna je njegova prognoza. Moj sin se je odločil za svojo pot in se ne ozira na to, kar so rekli strokovnjaki, ne zanima ga, kaj si mislijo o njem …«

Na koncu pisma, ki je pripotovalo v moj elektronski nabiralnik ob dveh zjutraj in sem ga s solzami v očeh brala med družinskim zajtrkom, je pisalo še, da bo naslednja stvar, ki jo bo storila avtorica, moja dobra in ljuba znanka, to, da se bo pošteno zjokala. Od sreče. Ganjenosti.

Najino korespondenco objavljam z njenim privoljenjem. »Lahko objaviš, saj veš, da sem v vseh teh letih boja za sinove pravice dobila debelo kožo,« je rekla v privolitev.
Njen osmošolec je torej zaljubljen. Kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ne bi imel avtizma, motnje, zaradi katere ne more normalno čustvovati. In ker nima čustev, se po logiki naj sploh ne bi mogel zaljubiti.

Pa se mu je vseeno vnelo srce za deklico, ki je en dan na teden njegova sošolka. Zaljubljeni kavalir namreč štiri dni na teden obiskuje pouk na Zavodu za gluhe in naglušne, en dan v tednu pa se v redni osnovni šoli vključuje med vrstnike brez težav. Ta »privilegij«, da se lahko uči vedenjskih vzorcev od vrstnikov brez težav, mu je izborila njegova bojevita mama, ki zagovarja stališče, da tudi taki otroci, kot je njen sin, sodijo v redne šole.

In je srečna izbranka njegovega srca imela rojstni dan. Fant je v družbi sošolca odkorakal do nje in jo povabil v kino, ona pa je rekla da, čeprav ni čisto tak kot njeni sošolci. Mama je odigrala vlogo šoferja, ker se zgodba dogaja nekje na podeželju, v silni vnemi, da bi pomagala sinu, pa je poskušala prevzeti nase tudi vlogo varuške. »Jih (zaljubljenega, izbrano in še enega sošolca) najprej povabim na tortice. In ko sedimo za mizo, sina dregnem s komolcem, naj ji da darilo. On pa se obrne k meni in mi reče: Mami, a ne bi ti šla po karte za kino? Ej, hotel ji je dati darilo brez mame.«

Vse to je naredil fant, ki naj nikoli ne bi ravnal povsem samostojno. Sam je izbral darilo za deklico in ga plačal s svojim denarjem ter tako postavil na laž vse strokovnjake in njihove napovedi o njegovi ne preveč svetli prihodnosti. Motiv za čudež, ki se je zgodil, se imenuje ljubezen.

Mama jih je odpeljala še na pico pa potem še na igro namiznega hokeja. In ko so takole sedeli za mizo in se pogovarjali o najbolj nepomembnih stvareh na svetu, nogometu, poškodbah, golih, prestopih, je imel zaljubljenec sam s seboj cel kup težav. Neobvezni pogovori so za ljudi z avtizmom namreč nepredstavljivo mučni, ker stvari in dogodkov ne znajo sami umeščati v različne kontekste. Tudi če se naučijo pomena nekega izraza – enako kot moja Hana se morajo čisto vsako stvar naučiti, nič se ne zgodi samo od sebe –, ga naslednjič ne bodo znali uporabiti v drugačnem kontekstu. Ne morejo se, skratka, ozreti naokoli in sami presoditi, kako naj ravnajo v neki situaciji. »Se je trudil, res se je, čeprav je obenem trpel kot Kristus na križu,« je njegove muke opisala mama.

Nato je sledil velik, še bolj nepričakovan finale. Fant je dekle med vožnjo domov pobožal po roki. »Mi je pokazal, kako. Ej, Branka, meni je šlo … ne vem, na kaj mi je šlo, je bilo pa tako lepo,« še piše v pismu.

Nauk te zgodbe? Nikoli nikomur ne verjemite, če vam reče, da nečesa niste sposobni narediti. Da nečesa ne zmorete. Da tako kaže vaša diagnoza. Kajti morda se bo tudi vam zgodil čudež in boste nepričakovano dobili tako močan motiv, da boste sposobni prečkati najhujše ovire. In tudi če boste slast zmage okušali samo en bežen trenutek, se izplača boriti.

Sorodni članki:

• John Lawson, strokovnjak za avtizem: Avtizem je stanje. Tako kot nosečnost.
• Ros Blackburn, avtistka: Avtizem je ena sama velika prestrašenost
• Avtizem – Svetloba je presvetla in tišina je preglasna

Vir: Jana