Na majhnem odru edinega jazz kluba v Ljubljani so ob dobro razpoloženi Manci Košir sedeli štirje mladi moški. Tisti s kratkimi lasmi in črnim uhanom v ušesu na njeni desni je radovedno zrl v občinstvo, se presedal, nekaj zašepetal gostiteljici v uho, nato pa za trenutek obmiroval. In takoj zatem zgodbo ponovil od začetka. Moj [ ... ]

Stali smo v križišču, čeprav smo imeli prednost, in tisti nasproti nas, ki naj bi zavil levo, se ni mogel odločiti, ali naj se poda na pot ali ne. Skoraj se je že odločil in zapeljal mimo nas, pa si je naenkrat premislil in spet ustavil. Kot bi se bil naenkrat spomnil, da sploh nima [ ... ]

»Moji piščančki so zaspali, tudi oče petelin je legel k počitku, jaz pa skušam odgovoriti na vprašanje, zakaj je dobro, da otroci z Downovim sindromom hodijo v redno šolo.«
Tako se začne pismo, ki mi ga je poslala mama nekega zagrebškega osnovnošolca, dečka, ki skupaj s svojo trisomijo enaindvajset hodi v redno osnovno šolo. Pri sosedih [ ... ]

»Kako pa vaša Hana lepo riše,« mi je zadnjič rekla znanka, s katero se vidimo bolj redko, tokrat pa je imela priložnost spoznati slikarske sposobnosti moje hčere v prijetni koči na enem od avstrijskih smučišč, kjer smo se skupaj predajali užitkom spomladanske smuke. »Se ti zdi?« sem ji rekla presenečeno. »Ko bi ti videla, kako [ ... ]

»Položaj ljudi z motnjo v duševnem razvoju je med različnimi vrstami invalidnosti eden najslabše urejenih, če ne celo najslabše urejen,« pravi dr. Alenka Šelih. Kot strokovnjakinja je to spoznala, ko je sodelovala v različnih invalidskih organizacijah, kot človek, ko je šestindevetdesetega dobila vnukinjo z downovim sindromom. Pred tistim novembrom, ko je vnukinja celo družino presenetila [ ... ]

Nič mi ne gre bolj na živce kot to, da v moj elektronski nabiralnik letijo razna preposlana sporočila v stilu, pošlji naprej petim prijateljem in zgodilo se ti bo nekaj lepega. V takih primerih pritisnem tipko izbriši že po prvi prebrani vrstici in zadeva je urejena.
Spodnje sporočilo pa mi je poslala znanka, ki jo imam [ ... ]

Včeraj zvečer, medtem ko sem sprehajala psa, sem na cesti zagledala nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost, čeprav je bilo mokro, blatno in na pogled nič kaj privlačno. Čisto navadna babja radovednost, je mojo odločitev, da preplezam umazani kup snega, ki je ločil pločnik od ceste, in pogledam, kaj neki je ta čudna stvar, komentiral [ ... ]

Vsakič, ko sva sprehajala psa po tisti ulici, obdanimi z večinoma neurejenimi večstanovanjskimi hišami, sem razneženo rekla: »Ne bi mogla živeti nikjer drugje.« In sem to tudi resno mislila. Tista ulica mi je strašno prirasla k srcu, čeprav je bila vse prej kot prestižna, in stanovati tam, je zame pomenilo varnost.
Potem se je najavila Hana [ ... ]