Vsakič, ko sva sprehajala psa po tisti ulici, obdanimi z večinoma neurejenimi večstanovanjskimi hišami, sem razneženo rekla: »Ne bi mogla živeti nikjer drugje.« In sem to tudi resno mislila. Tista ulica mi je strašno prirasla k srcu, čeprav je bila vse prej kot prestižna, in stanovati tam, je zame pomenilo varnost.
Potem se je najavila Hana in postalo je jasno, da nam bo na tistih triintridesetih kvadratih z lastnoročno pobarvanimi vrati, okni in pohištvom malce tesno. Nisva prav dosti razmišljala, ampak se odpravila na lov za novim stanovanjem.
Še danes nama ni jasno, kako sva uspela napraskati skupaj denar zanj in kako to, da se nisva ustrašila ob vseh tistih številkah, ki so več kot očitno kazale, da ne premoreva niti desetine potrebnega denarja. Očitno je Hanin prihod v nama zbudil neki starševski pračut, da je treba poskrbeti za mladiča, in midva sva si ga predstavljala tako, da morava otroku zagotoviti veliko prostora. Danes vem, da bi še vsaj eno leto mirno preživeli v tistem najinem varnem gnezdu, a takrat se nama je pač zdelo, da povečana družina potrebuje več kvadratov.
Ves čas me je po malem skrbelo, kako se bom ločila od meni tako ljube ulice, pa od najine skromne sedežne garniture, na kateri sva prelenarila prenekatero popoldne, od vseh tistih rumenih vrat, ki sva jih s takim veseljem prebarvala čisto sama in se ob tem naučila, da če pleskaš vrata kar na tečajih, barva teče navzdol in na koncu dobiš vrata s potočki strjene barve. Zdelo se mi je, da brez vsega tega ne bom mogla živeti.
Najprej sva s sten pobrala slike, potem v škatle zbasala vse tiste drobnarije, ki jih ljudje tako radi prinašamo s potovanj, pospravila sva pisane odeje in zmetala v smeti vse časopise, ki so čakali, da bo nekoč napočil njihov dan in jih bo kdo prebral.
Zaprla sem vrata in nikoli več nisem z nostalgijo pomislila na to stanovanje, ki je bilo nekoč moj dom. Preden sva se naravnost iz porodnišnice s Hano odpravila v novo domovanje, sva se za nekaj ur ustavila na starem naslovu in nikoli ne bom pozabila, da sem ob pogledu na tisti prostor možu rekla: »Madona, je tukaj grdo. Kako se mi je to stanovanje nekoč lahko zdelo lepo.«
»Zato,« je rekel on, »ker je imel vsak potoček barve svojo zgodbo pa ker si se imela v njem tako lepo, da nisi opazila, da stene niso ravne, da pohištvo v kuhinji že rahlo razpada in da v spalnici sploh ni gretja. Zato, ker sva iz stanovanja z leti naredila dom.«
S seboj sva vzela samo psa pa osebne stvari in glasbeni stolp, ki sva si ga s sestro še kot študentki kupili za zadnje prihranke in ki še danes povsem zadovoljivo služi naši Hani, ter začela pisati novo zgodbo. Vlačiti v stanovanje nove stvari, tkati nove odnose in ustvarjati nove spomine. Graditi nov dom.
Sedem let se mi je zdelo, da ne bi mogla živeti nikjer drugje kot v tej stari stavbi sredi mesta, ki je šele pred kratkim dobila novo fasado, pred tem pa je lahko njeno veličastno lepoto prepoznal samo najbolj zagret proučevalec starih stavb in pa seveda jaz, ljubiteljica vsega, kar vsaj malo diši po starih zgodbah.
Potem pa me je pred kratkim prešinilo, da prihaja čas za novo zgodbo. Kar tako, brez razloga. Zgolj preblisk. Po sedmih čudovitih letih. »… blazno zanimivo je, da naj bi se po astrologiji vsakih sedem let, ko Saturn naredi 90 stopinj, življenje malo zakompliciralo,« mi je nekoč v intervjuju povedal pokojni psihiater Andrej Marušič. In če ti življenje samo ne pripravi presenečenja, si ga očitno moraš sam.
»No, kje si želiš stanovati?« me je vprašal mož, človek hitrih odločitev in rešitev. »Ne vem,« sem mu odgovorila.
On: »Če si želiš spremembo, gotovo vsaj približno veš, kaj bi rada.«
Jaz: »Ne, ne vem. Niti približno se mi ne sanja. Vem samo, da se bomo preselili, ko bo pravi čas za to. Ko bo odločitev dozorela.«
Kajti šele takrat, ko si v nekaj povsem prepričan in ko se zavedaš vseh posledic svojega dejanja, ko si sposoben vreči v smeti stvari, ki so bile še do včeraj svetinja, boš lahko za seboj zaprl vrata in se nikoli več ozrl nazaj. Šele takrat boš lahko strumno hodil naprej. Samo naprej.

Vir: Jana
Značke: Jana, Downov sindrom, dom, odločitev