»Natančno vem, kaj bi morala delati s ta malo, da bi še hitreje napredovala, pa nimam energije za to,« sem zadnjič potožila možu. Moje baterije so bile prazne. Niti toliko moči nisem imela, da bi popravljala Hanine najhujše govorne napake, in glede na to, da mi moja hči tisti mesec ni še niti enkrat zabrusila, [ ... ]

Vsakič, ko sva sprehajala psa po tisti ulici, obdanimi z večinoma neurejenimi večstanovanjskimi hišami, sem razneženo rekla: »Ne bi mogla živeti nikjer drugje.« In sem to tudi resno mislila. Tista ulica mi je strašno prirasla k srcu, čeprav je bila vse prej kot prestižna, in stanovati tam, je zame pomenilo varnost.
Potem se je najavila Hana [ ... ]

»Ti, kaj smo počeli v nedeljo?« sem moža vprašala neki torek. Oba sva se zatopila v premišljevanje, kot bi se skušala spomniti, kaj smo počeli v nedeljo pred letom dni in ne na dan, od katerega naju je ločil le ponedeljek. »V soboto smo bili v Logu pod Mangartom,« je takoj odgovoril mož, o nedelji [ ... ]

»Ti, kaj smo počeli v nedeljo?« sem moža vprašala neki torek. Oba sva se zatopila v premišljevanje, kot bi se skušala spomniti, kaj smo počeli v nedeljo pred letom dni in ne na dan, od katerega naju je ločil le ponedeljek. »V soboto smo bili v Logu pod Mangartom,« je takoj odgovoril mož, o nedelji [ ... ]

»Ampak, mami, ne morem gledati filma, ker moram najprej narediti nalogo,« mi je v nedeljo zjutraj, ko sem se je hotela odkrižati s filmom, da bi z možem lahko še malo spala, rekla naša sedemletnica. Po kom se je vrgel ta otrok, mi je šlo skozi možgane, ko sem jo gledala, kako odločno stoji ob [ ... ]

Tisti trenutek, ko nama je povedala, da se bo preselila k fantu v Prlekijo, sem mislila, da me bo kap. Pa ne zato, ker je njena odločitev pomenila, da bo naša življenja odslej ločevalo tistih sto šestdeset kilometrov, ki te iz prestolnice pripeljejo v ta prečudoviti konec države. Tudi zato ne, ker bo naša punca, [ ... ]

Izmučena sva obsedela v dnevni sobi, vsak s svojim kozarcem v rokah. Nič nisva govorila, le buljila sva v televizijo, globoko dihala in zbirala moči, da začneva z delom. Hana je tiho jokala v svoji postelji in nama se je trgalo srce, ker se je prvič zgodilo, da sva jo poslala v posteljo v solzah. [ ... ]

Vedno sva sedela v zadnji vrsti in spraševala drug drugega: »Kaj je rekla?« Vprašani je navadno odgovoril, da nima pojma, o čem teče beseda, potem je oni drugi rekel, da se mu tudi ne sanja, o čem govori ženska v prvi vrsti, in nato sva s tem vprašanjem nadlegovala sošolce okoli sebe, da so še [ ... ]

Pravi, da je srečna kot že dolgo ne. Njena hči je namreč naredila gimnazijsko maturo in jima zato ni treba več cele dneve sedeti za knjigami. Maša študira, tisto, kar jo veseli, in ne matematike, ki je zaradi cerebralne paralize nikoli ne bo povsem razumela, ona, njena mama, ima prvič po triindvajsetih letih čas zase. [ ... ]

Gal je edini moški, zaradi katerega sem se v tem življenju skoraj zaletela. Pravzaprav je bil takrat, ko sva se spoznala, še deček, trinajstletnik, pa mu je vseeno uspelo v moji glavi povzročiti tako zmešnjavo, da sem se skoraj zabila v avto pred seboj. In to samo zato, ker je bil tako poln življenja.
Vsej zmedi [ ... ]