»Ampak, mami, ne morem gledati filma, ker moram najprej narediti nalogo,« mi je v nedeljo zjutraj, ko sem se je hotela odkrižati s filmom, da bi z možem lahko še malo spala, rekla naša sedemletnica. Po kom se je vrgel ta otrok, mi je šlo skozi možgane, ko sem jo gledala, kako odločno stoji ob najini postelji v pričakovanju takojšnje reakcije. Po meni gotovo ne, ker še dandanes večino obveznosti opravim šele takrat, ko mi voda že pošteno teče v grlo in sem tako rekoč tik pred utopitvijo.
Vstala sem, kaj sem pa hotela, če pa ima otrok tak čut odgovornosti, da me sam spomni, da bi bilo po enem tednu smučanja dobro malo ogreti možgančke, da preklop z belih poljan nazaj v učilnico ne bo pretežak.
Pregledali sva zvezke, ponovili, kar so se naučili doslej, in na koncu sem ji povedala, da sem strašno ponosna nanjo, ker je tako skrbna šolarka, da sama ve, da se je treba učiti. Pa četudi je šele v prvem razredu in me prijateljice nenehno prepričujejo, da ni nobene potrebe, da vsak dan čepimo za zvezki. A naj otroku rečem ne in z eno samo besedo uničim vse, kar sva zgradila do te nedelje, ko mi je dokončno postalo jasno, da se ves najin trud iz časov, ko se je še zdelo, da je vse, kar počneva z njo, povsem brez zveze, počasi začenja obrestovati?
Saj če bi me kdo vprašal, kaj natančno sva delala, da je otrok tako samoiniciativen in da ima pri sedmih tak čut odgovornosti, mu sploh ne bi znala odgovoriti. Ker se mi zdi, da nisva počela nič posebnega. Je pa res, da sva od nekdaj vztrajala, da je morala tisto, kar si je zadala za nalogo, dokončati, in da se je običajno tam nekje na sredini dela spomnila, da se ne bi šla več in bi počela kaj drugega, a sva bila odločna, da mora najprej končati, kar je začela, nato pa se lahko loti česa novega.
Se mi zdi, da se je z leti naučila, da te samo vztrajnost pripelje do cilja in da si na koncu ponosen sam nase, da nisi popustil že ob prvem napadu dolgčasa ali monotonosti. In da včasih ni nič narobe, če te nekdo malce na silo porine naprej. Vsi namreč občasno potrebujemo kakšno dobronamerno brco, da nas spravi z mrtve točke nazaj v življenje, le da si jih odrasli bolj redko privoščimo, ker smo tako hudičevo fini in se nočemo drug drugemu vpletati v življenje.
Predvsem pa sva z delom začela že zelo zgodaj, takrat, ko se je vsem drugim zdelo, da je še prezgodaj, da bi otrok razumel, kaj je to odgovornost in kaj pomeni zadevo speljati do konca. Nič nisva čakala, da bo dovolj odrasla za ta korak, kot pogosto vidim pri kakšnih znancih, ki se tega učenja lotevajo, ko je otrok star deset, trinajst, včasih tudi sedemnajst let. »Rada bi ga naučila, da bi mi kdaj pomagal pa da bi bil vsaj malo bolj odgovoren in ne bi pričakoval, da bom vse naredila namesto njega,« mi tožijo mame, napol nore od obveznosti, svojih in otrokovih, ki jih morajo stlačiti v tistih nekaj prostih ur, ki jih imajo na voljo. »Malce si pozna,« jim običajno rečem in še, da jaz nad svojo bdim kot kragulj vse od začetka in da ji vse to, kar one svojim skušajo vbiti v glavo prav na hitro, vtepam v betico že od rojstva.
Je pa pri postopnem prelaganju odgovornosti na otroka zanimivo to, da se moraš včasih prav zadržati, da mu ne vzameš veselja, ker rezultat njegovega samostojnega dela ni čisto tak, kot si ga ti pričakoval. Tako sva s Hano zadnjič spet sedeli za delovnim zvezkom in barvali zvezdice. Kolikor je velevalo število, toliko zvezdic je bilo treba označiti z barvo. Skupaj sva naredili en primer, potem sem šla jaz v kuhinjo pospravljat posodo iz pomivalnega stroja. Mala je rekla, da bo naprej zmogla sama. Potrebovala je samo nekaj minut in že je stala v kuhinji z zvezkom v rokah. Ponosna, ker je tako hitra.
Vse je pobarvala prav, kar je dokaz, da ji je to, kaj pomeni kakšna številka, precej jasno, čeprav naj ji glede na diagnozo ne bi bilo. A je v silni želji, da bi se izkazala, vse pobarvala čez črto.
Že sem odprla usta, da jo oštejem - in če bi kaj izustila, bi gotovo spregovorila s povišanim tonom -, ko sem si rekla, da ji ne smem ubiti veselja. Da je to, da je vse naredila sama, vredno veliko več. Da bomo natančnost pač vzeli kdaj drugič.

Vir: Jana

Značke: Jana