»Ti, kaj smo počeli v nedeljo?« sem moža vprašala neki torek. Oba sva se zatopila v premišljevanje, kot bi se skušala spomniti, kaj smo počeli v nedeljo pred letom dni in ne na dan, od katerega naju je ločil le ponedeljek. »V soboto smo bili v Logu pod Mangartom,« je takoj odgovoril mož, o nedelji pa ni črhnil niti besede, ker se mu o dogodkih tega dne niti sanjalo ni. Sobote sem se zelo dobro spomnila tudi sama, ker človek pač težko pozabi občutke, ko po celem tednu ljubljanske sivine končno zagleda sonce. Še v torek, ko se je Ljubljana spet potopila v nizko oblačnost in sva se družno mučila z dogodki minule nedelje, sem se napajala z energijo, ki sem si jo nabrala pod mogočno goro.
Ni pa bilo samo sonce tisto, ki me je tako dolgo grelo, bil je tudi povsem vsakdanji pogovor z najinima gostiteljema Danijelo in Tonijem, mladima zagnanima gostincema, ki nama v tisti ozki dolini s svojim zgledom vsakič znova nehote dasta vedeti, kako bi morali mi tukaj v mestu malo umiriti žogo in živeti bolj v sozvočju s sabo. Tako mirni smo vsakič, ko odidemo od njiju, najbrž zato, ker sta tako mirna tudi onadva, in tako zelo mi ustreza to okolje brez odvečne šminke, kjer se mi ni treba mučiti s prekrivanjem mozoljev pa s tem, kaj bom oblekla, da mi je vsakič žal, da se večkrat ne odločimo za kratek izlet v te kraje.
»Mater sta razgledana,« po takih obiskih naprej reče mož in to čisto vsakič, ko se vračamo proti domu. Kot bi bil zmeraj znova presenečen, da lahko uživaš koristi moderne tehnologije še kje drugje kot v Ljubljani in da si lahko na tekočem tudi v tistih lepih krajih, do katerih se prebiješ čez enega od dveh prelazov ali pa te tja pripelje pot, ki vodi s primorskega konca.
V bistvu bi tale kolumna morala teči povsem v drugo smer in naj se sploh ne bi tako razpisala o Toniju in Danijeli. Pa sem vseeno mislim pustila prosto pot in sicer zato, ker me vedno znova preseneti, kako močne so nekatere medčloveške vezi. Kako lahko ob odhodu domov enostavno narediš piko in čez mesece začneš pisati novo poglavje zgodbe o prijateljstvu. Brez dolgih premišljevanj in brez odmorov, ki dajejo slutiti, da misli ne tečejo več v isto smer. Preprosto sedeš k novemu pisanju. Redki so posamezniki, pri katerih pika ne pomeni konca, ampak nov začetek.
A moja zloglasna beležka, ki med prijatelji proži plazove smeha, ker v njej med drugim pišejo tudi tako nepomembne zadeve kot, kdaj sva s prijateljico končno uspeli uskladiti urnika in se dobiti na kavi pa kdaj sem psa nazadnje peljala k frizerju ali pa, kdaj sva šla z možem v kino, je bila v torek zvečer še vedno prazna. Ker se na ta dan ni zgodilo nič posebnega, sva ugotovila pozneje. Bili smo doma, stiskali smo se na kavču, igrali človek ne jezi se in enko ter se imeli fino. Tako običajen dan brez stresa, da ga v bistvu sploh nismo dobro zaznali.
A ni to grozno, da se nam zasidrajo v spomin samo dnevi, ki so tako dobri ali tako slabi, da jih je nemogoče pozabiti, vsi ostali lepi ali nelepi dnevi pa utonejo v pozabo? Grejo mimo. Pa je to strašanska škoda, ker je čisto vsak gotovo nekaj prinesel s seboj, le da bi se do njegovega bistva dokopali šele z večernim obračunom. Če ne drugače, s pisanjem v beležko, kot to počnem jaz. Kajti ko listam po tej svoji beležki, čisto vsak dan v letu dobi vsebino in ta ostane v nekem skritem delčku možganov tudi čez leto dni ali več.
Tako na primer še danes vem, da smo bili v soboto, 12. decembra lani, pri moji mami v Mariboru in smo jedli najboljše dunajske zrezke na svetu. Mama je polovico dneva hodila naokoli z zavezanimi očmi, ker je tako želela njena vnukinja, midva pa sva ležala vsak na svojem delu kavča ter si pokrita z odejo nabirala moči za nove izzive. Še danes se spomnim vsake podrobnosti te sobote, čeprav v beležki piše le: obisk pri mami. Brez tega zapisa bi šel ta dan in z njim vsi tisti lepi občutki že zdavnaj v pozabo. Preprosto bi se izgubili v času.

Vir: Jana

Značke: Jana, Downov sindrom, čas