»Natančno vem, kaj bi morala delati s ta malo, da bi še hitreje napredovala, pa nimam energije za to,« sem zadnjič potožila možu. Moje baterije so bile prazne. Niti toliko moči nisem imela, da bi popravljala Hanine najhujše govorne napake, in glede na to, da mi moja hči tisti mesec ni še niti enkrat zabrusila, naj ji neham težiti, sem imela v rokah trden dokaz, da so mi vajeti ušle iz rok in da stvari tečejo tako, kot jih nosi naravni tok.
Kar nikakor ni bilo v redu, ker se je mala toliko sprostila, da je bilo njeno sporazumevanje z okolico že oteženo, saj je ni skoraj nihče nič razumel. Razvila je neko svojo govorico, približek tistega, kar je vsak dan poslušala doma in zunaj doma, žal pa se je ta njena kopija tako zelo razlikovala od originala, da sva jo razumela samo midva z možem, pa še to sva včasih ugibala, kaj nama je hotela povedati. Ona se je v takih trenutkih seveda strašno jezila, ker nikakor ni razumela, kako je možno, da ne veva, kaj nama skuša razložiti, ko pa je vse skupaj sila preprosto in ona natančno ve, kaj je imela v mislih. Za vse tri precej frustrirajoče.
Kakšni starši zdravega otroka, ki lepo raste in napreduje brez težav ter z minimalnim starševskim vložkom, bodo ob zgornjih vrsticah najbrž porekli, da pretiravam in da res ni nobena katastrofa, če sebi in otroku privoščim malo počitka. Seveda ni katastrofa, daleč od tega, je pa škoda, če otrok zaradi takšnih starševskih odmorov preveč dobro usvoji napačne vzorce; te je potem zelo težko odpraviti, ker so se že predobro prijeli podlage. Žal pač vsak daljši premor pomeni še več dela, in to večinoma nepotrebnega.
Starši zdravih otrok, ki jim je prej zasvetila rdeča luč zaradi neke, po njihovem mnenju preveč ambiciozne mame, tudi ne vedo, da je pri vzgoji otroka s posebnimi potrebami samo od otrokovih staršev odvisno, kako bo dete napredovalo in koliko se bo uspelo naučiti. Noben strokovnjak, tudi če je še tako dober, ne bo stvari naredil namesto staršev.
Prav na tej točki večina staršev največkrat pade na izpitu. Mislijo namreč, da je dovolj, če otroka odpeljejo k fizioterapevtu, logopedu ali h kateremu drugemu strokovnjaku, pa bo njihov otrok nadomestil vse primanjkljaje, ki jih ima. Žal to še zdaleč ni res. Strokovnjaki ti samo pokažejo rešitev. Ti povejo, kaj bi bilo dobro delati z otrokom, da bi hitreje napredoval in čim prej popravil ali odpravil svojo sistemsko napako. Ti pokažejo pot, po kateri naj hodiš, da boš prišel do cilja. Te sproti opominjajo, da je treba delati, delati in še enkrat delati, vlagati, vlagati in še enkrat vlagati, ker se nič ne bo zgodilo samo od sebe.
Tisti trenutek, ko stopiš iz ambulante, ko zapustiš strokovnjakovo pisarno, pa so vse karte v tvojih rokah in ti postaneš odgovoren za to, kako bodo stvari tekle naprej. Boš upošteval njegove nasvete? Premoreš toliko energije, da boš ob svojih rednih obveznostih opravil še vse tiste, ki ti jih je naložil strokovnjak? Si sposoben sebe postaviti v drugi plan, se zaradi otroka odpovedati kakšnemu svojemu veselju, razvadi? Boš lahko prenesel otrokovo negodovanje ali jok, ko bo moral delati stvari, ki mu niso všeč, ki ga mogoče celo bolijo, a so nujne, da naredi korak naprej? Boš zmogel težjo pot ali boš raje krenil po lažji? Zmoreš misliti najprej na otroka in šele nato nase? Pri vsem tem pa ne pozabiti, da si tudi žena/mož, ženska/moški, hči/sin, prijateljica/prijatelj, nekdo, ki želi splezati še kakšno stopničko navzgor v karieri?
Cela vrsta podobnih vprašanj te doleti, ko se odločiš za vzgojo otroka s posebnimi potrebami. In sem ter tja se ti zgodi, da so tvoje baterije povsem prazne, da komaj poskrbiš zase in da se moraš prisiliti, da opraviš osnovne starševske dolžnosti. Ne pravijo zaman tisti, ki so po tej poti stopali pred nami, da je to garaško delo, ki te lahko tako posrka vase, da povsem pozabiš nase. Da preprosto pozabiš, da je treba baterije vsake toliko tudi napolniti.

Vir: Jana

Značke: Downov sindrom, strokovnjak, delo