Foto: Mateja Jordovič

Za njim je uspešna pot. Zoisov štipendist. Nagrajenec slavističnega društva. Profesor na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. Lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zadru in na Reki. Piše berila, učbenike in leksikone, tudi blog z naslovom Šolski eseji, prevaja. Junija je bralcem predstavil roman Goldfisch, za katerega lahko iz prve roke povem, da je vreden branja. V skoraj vsakem liku v knjigi se namreč skriva tudi delček njega.

Klemen Lah, učitelj.

Prvi del trilogije Goldfisch je v knjižnicah stalno izposojen, kritike bralcev so odlične. Zdaj verjamete, da je ta „cerebralna sirota“, kot ste se opisali v enem od svojih esejev, v življenju uspela?
Če uspeh pomeni, da bi se moral odreči svojim najbolj ranljivim in šibkim delom, npr. „cerebralni siroti“, potem upam, da mi ni uspelo. Uspeh je v sodobnem svetu precej vprašljiva vrednota, kar vsakodnevno dokazujejo resničnostni šovi: sporočajo nam, da ni toliko pomembno, kaj počnemo, kot to, da smo poznani in veljamo za uspešne. To je eden večjih problemov sodobne družbe in tudi šole, saj že otroci v imenu uspeha pogosto potisnejo druge vrednote v ozadje. Jih res želimo učiti tega? Če bi nam uspelo v šolah učiti, da si uspešen takrat, ko delaš, kar rad delaš, in s tem razveseljuješ tako sebe kot druge, bi lahko rekli, da smo uspešni. Če pa družbenega dojemanja uspeha ne moremo spremeniti, bi morali naše otroke učiti, da je največji uspeh sprejemanje lastnega neuspeha.

Preden ste začeli poučevati na waldorfski gimnaziji, ste učili tudi na državni, a ste službo pustili in v vmesnem času raje delali kot reševalec. Niste več hoteli biti del sistema?
Hotel, a sem se zlomil: zdelo se mi je, da ne poučujem, temveč proizvajam izdelke za trg. Spomnim se, kako sem na svojem zadnjem informativnem dnevu zaman čakal še na kakšna druga vprašanja kot, koliko točk dosežejo vaši dijaki na maturi, koliko imate zlatih in diamantnih maturantov, koliko tujih jezikov učite … To so seveda pomembne zadeve, ne pa bistvene. Kot učitelju se mi zdi bistveno, da v učnem procesu učenca podprem tam, kjer je šibak, in spodbudim tam, kjer je nadarjen. V veliko pomoč bi bilo, če nam pri tem ne bi bilo treba slediti vnaprej shojenim potem, ki jih zapovedujejo zunanja ocenjevanja, kot sta NPZ in matura. Priznati bi si morali, da je učni načrt že dolgo klinično mrtev in da šolski vsakdan vse bolj prežema strah pred neuspehom na pomembnih preizkusih znanja. Tako učence kot učitelje.

Tisti, ki ne poznajo waldorfskega sistema šolanja, so prepričani, da so vaši učenci in dijaki preveč zaviti v vato in imajo pomanjkljivo znanje. Kaj vi pravite na to?
Naši dijaki so uspešni na vseh fakultetah in akademijah. Seveda včasih žal ne gre po željah, tako kot na drugih šolah, a tudi to je del življenja. Pogosto bolj dragocen, kot si sprva mislimo. Ljudje naši šoli radi očitajo, da sicer vzgaja fajn ljudi, da pa je življenje drugačno. Kakšno, jih vprašam. Ja, bolj surovo, rečejo, bolj zgodaj bi jih morali vzeti iz vate. Takrat jih vprašam, ali svojemu otroku pri štirih letih ponudijo alkohol. Ne, so ogorčeni. Ja, zakaj pa ne, navadite ga čim prej, življenje je surovo. Ne, mi rečejo, treba je počakati na pravi čas. Točno to počnemo mi; ne zavijamo jih v vato, ampak čakamo na pravi trenutek. Trudimo se ohraniti njihovo radovednost in odkriti ter razviti darove, ki jih prinesejo s seboj. Če je to dobro storjeno, jih naprej žene njihova lastna, notranja motivacija.

Ampak, ali so pozneje zaradi takega ujčkanja lahko konkurenčni na trgu?
Kadar grem na informativne dneve in poslušam, s čim vse bodo šole »opremile« svoje dijake, da bodo čim bolje zvozili na trgu dela, se ne morem znebiti vtisa, da je šolstvo postalo podružnica gospodarskega sistema in da ni namenjeno šolanju ljudi, temveč proizvajanju, kot temu cinično pravijo, človeških virov. Vprašanje, kaj bo dijakom omogočilo preživeti na trgu, je nesmiselno, saj ne vemo zanesljivo, kakšne poklice bomo potrebovali čez deset let. Nadomestiti bi ga morali z vprašanjem, kaj nam pomaga živeti.

„Dolga leta poučevanja so me naučila, da je samo nekaj bolj nevarno kot kršenje pravil – da jih brezpogojno spoštujemo. Kot je samo še ena stvar bolj krivična, kot da vse otroke obravnavamo različno – to, da jih vse obravnavamo enako.“ Vaše besede v enem od vaših esejev. Ampak mantra, da je treba vse otroke obravnavati enako, je v naših šolah zelo razširjena.
Na poklicni šoli sem učil fanta, ki je jezikovni test pisal negativno. Le uro pred tem, ko bi moral vrniti teste, sem od razredničarke izvedel, da ga je oče zaradi negativne ocene pri nekem drugem predmetu tako premlatil, da je od takrat naprej jecljal. Znašel sem se v hudi zadregi. Če bi z njim ravnal enako kot z drugimi, torej po črki zakona, bi privolil v to, da ga oče doma ponovno razbije. Če pa bi naredil izjemo, torej upošteval, da so njegove okoliščine drugačne, kot so okoliščine drugih dijakov, bi ravnal precej bolj pravično. Ker mu je manjkala le ena točka, sem lastnoročno popravil napačen odgovor – vrstilnemu števniku sem dodal manjkajočo piko.

Se je vaše tveganje obrestovalo?
Kot če bi vložil v kripovalute. Fant je nekako začutil, kaj sem storil zanj. Do konca leta se je silno trudil in iz dijaka, ki se muči za dvojko, postal mali odličnjak. Spoznal sem, da so t. i. enake možnosti prazne besede, če ne upoštevamo okoliščin, iz katerih otroci prihajajo, in kar je morda še pomembnejše, razvojnega loka. Ljudje se razvijamo različno hitro, in če pri otrocih tega ne upoštevamo, smo marsikaj zgrešili. Otroci imajo obdobja, ko ne delajo kaj dosti ali celo nič, in obdobja, ko se učijo ogromno ter vse nadoknadijo. Problem današnjega dojemanja razvoja je, da ga vidimo preveč linearno.

Tega na državni gimnaziji kljub silni želji najbrž ne bi mogli narediti?
Tudi, a težje. Tam sem na primer učil dijakinjo, ki je bila v prvem letniku izrazito zasanjana. Leto je zaključila z negativno oceno pri slovenščini, nič bolje pa ji ni šlo niti na popravnih rokih. Tudi na zadnjem popravnem roku je klatila take neumnosti, da ji niti šenkati nisem mogel ničesar. Na koncu sem ji, precej obupan, ponudil zadnjo priložnost: Mi lahko, prosim, poveš, katera je sveta knjiga kristjanov? To bo gotovo vedela, sem se tolažil, in lahko ji bom zaključil pozitivno. Kaj je odgovorila? »Koran!«

Ko je zapustila razred, sem pogledal komisijo in vprašal, kaj naj storim. Predsednica komisije mi je odvrnila, da je to moja odločitev. Če to drži, sem nejeverno odvrnil, potem ji bom zaključil pozitivno. In tako se je zgodilo.

Najbrž ima tudi tale zgodba svoj nauk?
Ima. Na maturi je pri slovenščini dobila odlično oceno. Dostikrat sem se vprašal, kaj bi se zgodilo, če ne bi razumel nelinearnosti razvoja. Velika škoda! Dijakinja bi za prazen nič ponavljala letnik. Tako pa sem intuitivno zaslutil, da to dekle potrebuje čas, ko je lahko afnasto, neodgovorno in pišmevuhovsko. Slutil sem, da se bo nekoč vrnila. Zrelejša. Modrejša. In se je.

„Oditi v razred brez načrta in samo biti z dijaki, je največ, kar lahko učitelj stori, vse drugo pride samo, korak za korakom,“ pišete. Precej drzna izjava za učitelja, se mi zdi.
Včasih se zgodi kaj tako izrednega, da ne zadostuje niti plan B. Tako mi je nekega petka razredničarka, tik pred vstopom v njen razred, povedala, da je eden od njenih dijakov zbolel za obliko kostnega raka in da so vsi v razredu globoko pretreseni. Lahko bi uro izpeljal po učnem načrtu in ignoriral njihovo bolečino, a bi za vekomaj izgubil avtoriteto in zaupanje dijakov. Na srečo sem učitelj književnosti in sem se spomnil zgodbe Sadako hoče živeti. Težko bolna Sadako, žrtev jedrskega bombardiranja Hirošime, verjame, da bo preživela, če izdela tisoč papirnatih žerjavov. Stopil sem v razred, dijakom povedal ganljivo zgodbo o tej japonski deklici in predlagal, da naslednji dve uri izdelujemo žerjave za njihovega sošolca. Še nikoli do tedaj nisem imel dveh tako lepih šolskih ur.

Nekoč je bil učitelj v razredu nesporna avtoriteta. Ima tak tip učitelja, kot ste vi, tudi avtoriteto, samo da je pač drugačna?
Učenci imajo neverjetno sposobnost, da zavohajo naše šibke točke. Nezmotljivo. In tja streljajo najbolj ostre puščice. Zato bo učitelj, ki ni predelal svojega čustvenega minskega polja, s težavo obstal v razredu. Tudi sam sem hitro pogruntal, da bom moral – če želim preživeti v razredu, razminirati svoje minsko polje ali pa priznati, kje sem ranljiv. Naj vidijo moje šibke točke, a naj hkrati vidijo tudi, da lahko z njimi živim. Deluje, nisem še imel slabe izkušnje, nasprotno. Tako se tudi oni naučijo, da ni večje moči kot priznati svojo šibkost in živeti z njo. To sprejmejo. Nič jih namreč bolj ne živcira kot nezmotljiv, neranljiv človek. Nanj odprejo vso artilerijo in taki učitelji se nato razburjajo v zbornici, kako grozni so dijaki. Niso: grozne so bolečine, s katerimi se ne moremo ali nočemo soočiti.

Pišete tudi o tem, da so vas največ naučili ravno učenci, ki so bili videti najbolj problematični in so zabrisali mejo med učiteljem ter učencem.
Mislim, da je razdelitev na učitelje in učence včasih umetna. Če učimo, moramo biti pripravljeni na dvosmerno sooblikovanje in izmenjavo. Tudi učencem moramo dopustiti, da nas učijo, to je pravzaprav vprašanje dostojanstva: če so vseskozi v podrejeni vlogi, se bodo uprli. In ti najbolj robati, včasih tudi agresivni dijaki so pogosto naši najboljši učitelji. Naša primarna naloga jih je slišati, ne pa spreminjati. Tudi njihova agresija je lahko dar, ki bo nekoč pomagal spremeniti stvari na bolje. Na osebni ali na kolektivni ravni. Spomnim se dijaka, ki je bil precej glasen vsa štiri leta. Danes vodi eno najbolj aktivnih nevladnih organizacij in vesel sem, da ga nismo utišali.

Tak pristop, da si učitelj dovoli biti tudi učenec, da prizna, da je šibek, zahteva kar precej samozavesti. Meni se ne zdite ravno samozavestni, sami tudi pišete, da ste imeli težavo s samopodobo. Sta po vašem mnenju dobra samopodoba in samozavest eno in isto ali gre za dva različna pojma?
Učil sem otroke, ki so imeli iz takih ali drugačnih razlogov zelo slabo samopodobo, a jih je naprej gnala neka sila, ki je ni mogoče tako zlahka razložiti. Spomnimo se otrok, ki se učijo hoditi. Če bi takrat upoštevali samopodobo, bi najbrž večina obupala. Ne bi shodili, preveč bi se bali posmeha in padcev. Pomembneje kot samopodoba je odkriti, kaj me žene, kaj je globlje od mene. Vprašanje, kaj je samopodoba, kaj samozavest, je potem manj pomembno.

Vi ste odrasli v avtomehaničnem okolju. Bo tisti Klemen za vedno ostal v vas ali ga boste nekoč prerasli?
Ostaja z mano, ker me bogati in ker verjamem, da so se stvari zgodile z namenom. Vem, na primer, da književnosti nikoli ne bi tako dobro razumel, če ne bi zrasel prav v tem okolju. Tam sem imel popolnoma proste roke, kaj sem prebiral in kdaj, nobenih didaktičnih priporočil in zlatih hrušk, samo jaz in knjižnica. Včasih sem vzel kakšno tako knjigo, da se je knjižničar postavil pred izhodna vrata.

Prepričan sem, da mi je to pomagalo najti lastno pot. Po drugi strani mi je to okolje pomagalo, da sem pozneje dijakom znal razložiti romane Dostojevskega, Joyca in drugih na bolj razumljiv način. Tako, kot je to veljalo v avtomehanični delavnici; če ne znaš nečesa povedati preprosto, to pomeni, da ne veš, kaj govoriš. Dvomim, da bom to kdaj prerasel.

Prebili ste se z roba družbe do doktorata. Je bilo težko?
Če povem v šali: možnost, da v Sloveniji doktorira otrok z družbenega roba, je enaka verjetnosti, da ga ubije leteča krava. A naj je možnost še tako neznatna, ni nikoli nič. In tu je problem, saj zaradi tega »nikoli nič« gojimo kolektivni mit, da je naša družba zelo vertikalno mobilna. Moja izkušnja potrjuje, da je to sicer možno, a da za to potrebuješ toliko volje in energije, da ne moremo več govoriti o sistemsko podprti vertikalni mobilnosti, ampak o občasnem srečnem spletu naključij.

Glavna težava ni toliko pomanjkanje kot tesnoba: vseskozi se zavedaš, da si skočil brez rezervnega padala. Če povem s prispodobo: tako tisti, ki prihajajo iz dobro situiranega okolja, kot tisti, ki se prebijamo z dna, smo vrvohodci, ki prečkamo številne prepade. Le da pod slednjimi ni mreže. Ena napaka in je konec muzike. Mnogi zmorejo premagati pomanjkanje, tesnobo redki.

Zaradi lastne izkušnje učence in dijake vidite drugače ter ste prizanesljivejši in bolj razumevajoči?
Vsakič, ko gledam otroke, ki se prebijajo s socialnega roba, držim pesti, da ne bodo potrebovali druge priložnosti. Šolski sistem ni ukrojen po njih. Sam, npr., sem moral zavrniti Zoisovo štipendijo kmalu zatem, ko sem jo prejel, in sicer iz preprostega razloga – z njo ne bi mogel preživeti. Znesek je bil premajhen za preživetje, prejemniki štipendij pa hkrati nismo smeli biti zaposleni. Tisti, ki so zasnovali štipendijo, so očitno domnevali, da jo bodo prejemali otroci, ki so že preskrbljeni. Očitno nihče ni računal na to, da bi jo dobil kdo s socialnega roba. In takih zgodb je še precej. Kar veliko pove.

Lahko nekdo brez izkušnje življenja na robu družbe razume odločitve teh ljudi? Včasih so videti povem nelogične.
Težko, kajti ti ljudje počnejo stvari, ki so videti popolnoma iracionalne, a so znotraj njihovega sveta zelo racionalne. Človek z roba namreč najbolj od vsega potrebuje dostojanstvo in v iskanju tega počne tudi nelogične stvari. Seveda potrebujejo denar, obleke, hrano, streho nad glavo, a upam si reči, da najbolj potrebujejo dostojanstvo. Situacijo lepo opiše anekdota o pesniku Rilkeju. S svojo ljubljeno se je sprehajal po mestnih ulicah in vsak dan sta naletela na beračico. A pesnik je šel vsak dan mimo. Njegova ljubljena je nekoč protestirala, češ, kakšen si! Nič ji ni odgovoril. Naslednji dan sta šla zopet na sprehod, Rilke je s sabo vzel rdečo vrtnico. Ko sta srečala beračico, ji je poklonil rožo. Vzela jo je, zajokala in izginila. Nikoli več je nista videla. Ko ga je ljubljena vprašala, kaj se je zgodilo, ji je odgovoril, da beračica ni potrebovala denarja, ampak dostojanstvo – da jo nekdo vidi kot vredno vrtnice. Človeka. Tega številni, tudi vodilni, ne razumejo. Menijo, da bo zbiranje plastičnih zamaškov rešilo težave. Zato bes.

Vi ste si zelo prizadevali uiti iz okolja, v katerega ste bili rojeni, želeli ste postati učitelj, ker ste verjeli, da znanje izboljšuje svet. Nato pa ste na zelo boleč način spoznali, da izobrazba ne prinaša avtomatsko tudi širine, da je lahko nekdo z visoko izobrazbo veliko bolj pritlehen kot nekdo brez nje.
Na filozofski fakulteti sem, med izpitom pri uglednem profesorju, v javnosti zelo spoštovanem človeku, dojel, da nekaterim vse znanje, vsi doktorati in vsa priznanja ter odlikovanja ne pomagajo, da bi jih lahko cenil tudi kot ljudi. Zazdelo se mi je, da sem nekaj ključnega prezrl in da izobrazba ni sveti gral, ki ga iščem. Žal sem se še nekaj časa slepil, dokler se med poučevanjem na gimnaziji nisem zlomil. Dobro se pomnim te šolske ure: brali smo Shakespearov sonet in nenadoma se mi je vse skupaj zazdelo nesmiselno. Absurdno. Tako zelo, da sem konec leta dal odpoved in se zaposlil kot voznik reševalnega vozila. Čez leta so me poklicali z waldorfske gimnazije in prosili, naj pridem nadomeščat porodniško. Prav, saj bo samo nekaj mesecev, sem se tolažil, takoj po koncu porodniške se vrnem. Nato sem deset let nadomeščal porodniške. Usoda.

Ste vse te svoje strahove, demone predelali skozi življenje ali pozneje med podiplomskim študijem psihoterapije?
Veliko sem jih predelal med študijem geštalt psihoterapije. Bil sem v življenjskem obdobju, ko sem nujno potreboval dobro podporo za spremembe. Malce grandiozno sem se odločil, da je najboljše vpisati psihoterapijo. Nikoli nisem imel namena, da bi to postal moj poklic, želel sem le skozi proces. Zaključil sem vse letnike in postal specializant, nato pa usposabljanje opustil.

Povejva še nekaj o vašem oblačenju. Pravite, da se oblačite tako, kot bi pobegnili iz najhujše nočne more Alana Hranitelja. Pripomba se mi zdi strašno duhovita in z zrnom resnice, pa vendar me zanima, kaj mislite, kaj ljudje sporočamo z obleko in s svojim zunanjim videzom?
Skušal bom razložiti s prispodobo, ki sem jo uporabil v romanu Goldfisch. Tam eden izmed glavnih likov sredi dneva ranjen obleži na travniku. Ozre se v nebo, da bi videl zvezde. Jasno mu je, da jih podnevi zaradi sonca ne more videti, a se hkrati zave, da jih zaradi svetlobnega onesnaženja ne bi mogel videti niti ponoči. In da to ni naključno, temveč namerno: ne moremo več prenesti pogleda v globino nočnega neba, zato smo ga, nezavedno, prekrili z umetno svetlobo. Nekaj podobnega so sodobne obleke. Umetni ščit pred globinami. Kot kultura vidimo samo še toliko, kolikor zmoremo. Samo še, kar je vidno.

In prav zato vi menda ob postelji hranite žerjava, ki ste ju naredili s svojimi dijaki. Na kaj vas opominjata?
Zelo sem hvaležen okolju, v katerem sem zrasel, saj me je naučilo, da vidim tudi ljudi, ki so nevidni, na primer ljudi z izrazito slabo samopodobo, ki si ne upajo terjati nobene pozornosti. Videti take učence in dijake zahteva določen trud in izkušnje; zelo so kameleonski, v vsakem prostoru in v vsaki skupini postanejo to, kar tam manjka. Ker zapolnijo praznino, jih težko opazimo. Ta žerjava me spomnita točno na to: kako pomembno je videti stvari, ki so nevidne.

Foto: MATEJA JORDOVIČ

Značke: Goldfisch, samozavest, samopodoba, matura, šola, knjiga, waldorf, Zlata hruška, Alan Hranitelj