„Kako si mišek?“ mi je napisal.

Najprej me je imelo, da bi mu napisala, da sem v redu, potem pa sem se odločila, da mu po resnici povem, da sem se od Ljubljane do Bleda že trikrat zjokala in da se nikakor ne morem pomiriti. Da sploh nisem vedela, da sem tako zelo prizadeta, ker je moja hči prvega septembra zakorakala med „svoje“ in sem že drugi dan ugotovila, da ne sodi med njih.

Saj ne da bi njen inteligenčni kvocient govoril temu v prid, da bi bila torej bistveno pametnejša, kot so drugi otroci, ki se šolajo tam, kjer se zdaj šola moja hči, le to je, da je doslej bivala v normalnem okolju in med normalnimi vrstniki in je zato to novo okolje, polno ljudi, ki spuščajo nekontrolirane zvoke in počnejo stvari, za katere smo ji leta dopovedovali, da se jih ne počne, za vse nas en velik šok.

Pa nisem samo jaz prišla do te ugotovitve, tudi Hana je bila v tem novem okolju na začetku nesrečna in izgubljena. Vsakič, ko je prišla iz šole utrujena veliko bolj kot takrat, ko je še hodila v običajno srednjo šolo, se mi je trgalo srce. Težko sem jo gledala, kako se sooča s svetom posebnih potreb, ki ga ni vajena. Čeprav sem ves čas vedela, da bi se mi trgalo tudi, če bi jo uspela spraviti na še kakšno običajno srednjo šolo, kjer bi se morala spopadati z ocenjevanjem in sošolci, ki je ne bi razumeli.

Prvih štirinajst dni njenega šolanja v novi šoli s prilagojenim programom sem v glavnem jokcala. Ne čisto zares jokala, ampak jokcala. Točila solze vsakič, ko me je kaj spomnilo na stare čase, ko je moja hči še hodila v normalno šolo in so se okoli nje gibali ljudje brez posebnosti. Čeprav priznam, da sem takrat od vsega hudega velikokrat jokala in ne zgolj jokcala.

Šla sem pogledat v Slovar slovenskega knjižnega jezika, ali sploh obstaja beseda jokcati, in sem jo našla, obstaja. Sinonim zanjo je žalovati. In prav to, se mi zdi, se mi je dogajalo tiste prve tedne po Haninem prihodu v novo šolo. Žalovala sem za starimi časi, četudi sem mislila, da sem jih pokopala in da sem tako čustveno kot razumsko opravila z njimi ter brez prtljage krenila na novo pot.

Ko danes razmišljam o tem obdobju, se mi zdi, da sem šele tiste prve dni septembra čisto zares sprejela dejstvo, da ima moja hči Downov sindrom. Da torej nikoli ne bo povsem običajna punca, pa četudi se bom še tako trudila, da bi jo naredila običajno. Tako, kakršne so druge punce. Kot bi se nekaj v meni upiralo temu dejstvu, sem se trudila, da sem jo peljala po neki drugi, drugačni poti, taki, kakršna ji ob rojstvu zagotovo ni bila namenjena.

Ja, danes lahko rečem, da sem to dejstvo sprejela šele z njenim vstopom v „posebno šolo“. Drugi starši otrok z downovim sindromom s tem zoprnim dejstvom, da tvoj otrok nikoli ne bo tak, kakršni so drugi, običajno opravijo ob rojstvu otroka, ko gredo pač na pot, ki jim je predpisana za tovrstne primere in nikakor ne vključuje šolanja in izobraževanja v ustanovah za ljudi brez posebnosti.

Danes torej vem, da sem pljuvala proti vetru. Da je bilo moje početje, gledano s konče postaje, jalovo. Brez učinka. Čeprav je bila pot do sem v bistvu lepa. Težka, ampak lepa.

Sprašujem se torej, ali bi ravnala drugače, če bi vedela, da posebni na koncu pristanejo pri posebnih, pa če se vsi okoli njih še tako trudimo, da se to ne bi zgodilo? Bi poslušala tistega, ki bi mi vse to povedal in me posvaril, naj prihranim nekaj energije še za druge izzive? Bi znala ravnati tako, kot bi mi svetovali drugi? Proti sebi, v bistvu?
Zadnjič sem si zapisala ta citat: „Življenje je serija križišč, na katerih se odločaš. Ko izbereš eno smer, druga smer izgine. Nemogoče je vedeti, kaj bi bilo, če bi jo izbral.“

Ja, nikoli ne bom vedela, kaj bi bilo, če bi bilo … In mogoče je tako še najbolje.

Značke: žalovanje, downov sindrom, motnja v duševnem razvoju, SSKJ, jok