»Misliš, da se tudi nama lahko nekega dne zgodi, da si bova šla na živce, če bova morala skupaj preživeti več kot le nekaj ur?« sem zadnjič zvečer vprašala moža. Iztočnica za vprašanje je bil pogovor s prijateljico, ki se je vse življenje razdajala službi in otrokom ter pri tem pozabila nase in na moža. Z možem sta resda še vedno poročena, a težko zdržita skupaj več kot le nekaj ur, skupni konci tedna pa so, če ni domov odraslih otrok, hudo naporna reč za oba.
Čepel je ta moj mož za računalnikom in prekladal številke, kot mi je razložil, sama pa sem bila že pod odejo, z umitimi zobmi in pripravljena na to, da proti koncu priljubljene kriminalne serije sladko zaspim. »Mislim, da ne,« mi je odgovoril in se za hip zazrl vame.
»Ampak morava paziti, da se nama to ne zgodi,« sem žvrgolela z zadnjimi atomi moči, »ker me izkušenejši in modrejši nenehno opozarjajo na to, da morava negovati tudi najino partnersko zvezo.« »Aha,« je rekel, in potem je bila nekaj časa tišina in po moje sva oba razmišljala o tem, kaj naj še rečeva na to temo. Ni bil videti zaskrbljen, jaz v bistvu tudi ne, čeprav so me prisilili k razmišljanju kar trije pogovori na to temo v tistih dneh. V vseh so mi veliko modrejši ljudje od mene govorili o tem, da je partnerstvo treba negovati.
Kot da jaz tega ne vem. Tako teoretično mi je vse jasno kot beli dan, le tega ne vem, kako naj to teorijo izpeljem v praksi. Mali se naju drži kot klop in noče niti za sekundo izginiti iz najinega življenja, varuške mu ne dišijo čisto nič, tako da je popoldan v glavnem z nama. Tudi Hana nama je zadnjič z največjim veseljem povedala, da je sošolcu, ki bi se rad nemudoma poročil z njo, že povedala, da bo raje ostala s svojo družino. »Če pa se imamo tako fino,« nama je razložila.
Čeprav je stara dvanajst let, naju potrebuje skoraj toliko kot pred kakšnimi petimi leti, tudi ko se kakšne stvari loti sama, mora biti eden od naju nekje v bližini, ker se, potem ko se ji kaj zalomi, čisto izgubi in brez ideje, kako nadaljevati, obstane na mestu. »Mami, pomagaj!« tuli izza mize in če hočeš mir, ji pač čim hitreje priskočiš na pomoč.
Včasih že ob pol šestih gledam, kdaj bo ura sedem, da bo šel mali spat. Ko je končno pod odejo in se mož trudi, da bi čim prej zaspal, s Hano najprej narediva kakšno domačo nalogo, na katero se je spomnila šele zvečer. Potem vsaj za silo spravim stanovanje v red, ker čez dan sploh ne pospravljam več, saj je zaradi našega dveletnika pospravljanje tako in tako stran vržen čas. Kot kakšen avtomat si zatem pripravim še vse potrebno za to, da bom svoji hčerki naslednji dan lahko dala malico za v šolo in pripravim stvari, ki jih bo oblekla naslednji dan. In ko se tam okoli pol desetih ali desetih na pol mrtva zgrudim na kavč, po pravici povedano nisem za nobeno rabo več.
Včasih vzamem v roke kakšno branje, pa po dveh prebranih straneh zaspim, spet drugič sem tako zelo zanič, da sem sposobna samo še za buljenje v televizijo. In vedno pogosteje se mi zgodi, da naslednje jutro moža sprašujem: »Ti, kdo je bil morilec?« »Kaj si še videla?« me vpraša in potem običajno ugotoviva, da sem bila budna vsega skupaj petnajst minut.
Dolgo sem mislila, da sem jaz edini tako zbiti ženski stvor, potem pa smo zadnje čase dobili kar nekaj obiskov in sem ugotovila, da imajo pri vseh naslednje jutro precej enak dialog. Žene namreč enako kot jaz sprašujejo, kdo je prejšnji večer moril. In niti en mož ni zaradi tega vprašanja srečen.
A naj se zdaj vrnem na tisto zoprno vprašanje, ali se nama lahko zaradi takšnega tempa nekega lepega dne zgodi, da si takrat, ko bova imela časa več kot dovolj, ne bova imela več kaj povedati. Ne glede na to, kaj mi pravijo izkušene glave, še vedno mislim, da ne. Da imava dobre temelje, ki bodo zdržali to, kar se nama dogaja zadnje čase. Se mi zdi, da naju ne glede na trenutno pomanjkanje časa povezuje še veliko stvari, ne samo otroka. Še vedno me mož kdaj pa kdaj opozori na to, da sem bila do koga hudo neprijazna, in tudi jaz njemu povem, kaj si mislim o njegovih rečeh. Pogovarjava se, pa čeprav v glavnem po telefonu, in se kot dva ljubimca dopoldan sestajava na ukradenih kavah. Skupaj delava načrte in jih opuščava brez odvečnih besed. Skupaj se učiva, da kdaj v življenju pride tudi čas, ko preprosto obtičiš v vlogi mame ali očeta in da je treba skupaj prebroditi tudi to. Preživeti. Kajti na srečo je življenje eno večno gibanje, ki te slej ko prej pripelje nazaj na pravo pot. Katerakoli je že tista prava.

Vir: Jana
Značke: zakon, življenje, načrt