Mali je vzgojiteljico z vso silo mahnil po glavi. Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je zbrala, potem pa, ko je mali spet pripravil roko, da bi se ji še enkrat maščeval, ker mu ni dovolila, da otrokom puli igrače iz rok, reagirala, kot se spodobi. Obvladano mu je razložila, da se tako ne ravna in da se ljudi ne tepe, ker to ni lepo. Ker se mali kar ni hotel umiriti in je roka grozila, da bo še enkrat odpotovala v njeno smer, ga je prijela zanjo, da je obstala na pol poti. Mali, ki je že tako komaj dihal od besa, je šele zdaj prav ponorel. Drgetal je od zadrževane jeze in se ji skušal iztrgati iz rok, ona pa mu je zbrano in umirjeno dopovedala, da to, kar dela, ni prav. Sem jo iz varne razdalje prav občudovala, da ni izgubila živcev in mu prisolila eno okoli ušes.
Ko je videla, da mu ne bo kos in da se ne bo kar tako umiril, ga je pustila, da je v joku stekel proč. Oddaljil se je le nekaj korakov od nas in grozeče zrl v našo smer. Nejc, naša nežna duša, se je že pripravljal, da tudi on plane v jok, povišani toni in jok mu namreč zelo hitro sežejo do srca. Poslala sem ga, naj poboža vzgojiteljico, da bo vedel, da si sočutje zasluži žrtev in ne tisti, ki je zagrešil zločin, pa ni bil nič kaj za to. Resda se je napotil v njeno smer, a je odmarširal mimo nje naravnost k objokanemu »silaku«, ki je še vedno zganjal cirkus, ker se ni vse zgodilo tako, kot je mislil, da se bo.
Skušal se ga je dotakniti, pa se je mali obrnil proč. Zaklicala sem svojemu sinu, naj da fantku mir, pa ni slišal nič, še naprej je rinil k njemu in ga skušal potolažiti. V nekem trenutku mu je celo uspelo, da je svojo drobno dlan položil nanj, potem se je mali spet začel dreti in se umaknil še za nekaj korakov nazaj. Mislila sem, da bo moj sin sam dojel, da mala cmera čisto nič ne ceni njegove pozornosti, pa žal ni bilo tako, samo malo si je oddahnil, da je še enkrat ocenil položaj, in se spet odpravil v boj.
Lezel je tako za tistim fantkom in vsake toliko pogledal v mojo smer in jaz sem mu govorila, da fantek ta trenutek potrebuje samo mir in naj gre zato proč. »Pridi se raje igrat s fanti, ki te čakajo ob bazenu,« sem mu prigovarjala, pa ga ni k nam napotilo niti to. Kar stal je tam, osredotočen na tistega fantka in prepričan, da je poklican za to, da ga umiri.
Ni mi preostalo nič drugega, kot da ga dvignem in odnesem proč, kar je pri njem sprožilo silno slabo voljo, a se je naposled le umiril in se zatopil v igro s tistimi dečki, ki jim je bila njegova družba všeč. Ko sva se čez nekaj časa poslovila, z obljubo, da prideva spet, sem mu naročila, naj vzgojiteljici reče adijo. Nekaj je zamomljal, da ni nihče dobro vedel, kaj govori, potem pa spustil mojo roko in se še zadnjič zapodil v tisto smer, kjer se je še vedno kujal tisti fantič. Še enkrat ga je skušal pobožati, pa tudi to pot ni šlo, ker se je mali trmasto umikal pred dotiki in občudoval tisto nekaj, kar je videl na tleh.
»Nejcek zalosten,« je komentiral moj sin, ko je spet držal mojo dlan in je očitno dojel, da mali noče pomoči in ga je bolje pustiti pri miru.
Prizore, ko moj otrok nekomu ponuja objem, pomoč ali pa samo prijazno besedo, tisti nekdo na drugi strani pa to vztrajno in neprijazno zavrača, običajno doživljam s Hano in vsakič, ko se to zgodi, me malo zaboli srce. Ne vem, kolikokrat sem ji skušala dopovedati, naj ne rine v ljudi, če ji z obnašanjem kažejo, da si želijo miru ali pa družbe koga drugega, pa sem vedno znova naletela na gluha ušesa. Nič ni pomagala niti razlaga, da bodo ljudje zelo verjetno sami prišli k njej, če se bo delala, da jih še opazi ne. Resda ji tega ne morem z gotovostjo potrditi, sem ji priznala, a sem sama ničkolikokrat preizkusila to strategijo in se je še vedno izkazala za uspešno. Imej vsaj malo ponosa, sem celo enkrat rekla tej moji hčeri, pa je ni niti malo ganila moja prošnja. In zdaj bom to lekcijo očitno skušala usvojiti še enkrat, s tem mojim malim sinom, ki ga spravi v jok že malce povišan ton in ki za vsakogar najde objem ali celo poljub.
Prav zanimivo je doma opazovati tisto, kar se nam vsem tako zelo rado zgodi: da namreč rinemo za tistimi, ki jih ne moremo osvojiti, in si želimo tisto, česar ne moremo dobiti, tisto pa, kar imamo pred nosom in naravnost kliče po dotiku ali spremembi lastništva, enostavno spregledamo. Kot bi nam bilo to, da smo zavrnjeni, na neki čuden način celo všeč.

Vir: Jana
Značke: otrok, udarec, lastništvo