Minilo je šest let, odkar sem objavila zadnji zapis o moji Hani. V tem času nisem imela ne časa ne volje ne motivacije in tudi energije ne, da bi se ukvarjala s pisanjem. Bila sem mama. Žena. Gospodinja. Učiteljica. Redna obiskovalka profesorjev na Hanini srednji šoli. Pojasnjevalka dejanskega stanja. Opisovalka Haninih sposobnosti in nesposobnosti. Navdihovalka. Priganjalka. Tolažnica. In še urednica.

Vse to me je utrujalo in me tudi utrudilo. Zelo. A očitno ne toliko, da bi spet sedla k pisanju in vse, kar se mi je dogajalo, spustila iz sebe. Ali pa v vsej tej poplavi vlog, ki so mi bile dodeljene ali pa sem si jih naložila sama, nisem bila sposobna dojeti, da se iz mojih izkušenj mogoče lahko kaj nauči še kdo drug.

Prvega septembra letos je bilo vsega preveč. Načrtovano je bilo sicer, da bo po novem lažje, a se je izkazalo, da ni. Moja hči, takrat še 18-letnica, je namreč stopila na pot, ki ji je bila namenjena že ob rojstvu. Zgodilo se je tisto, proti čemur sem se borila teh 18 let. Svoji k svojim, jaz pravim temu, se je udejanjilo v praksi. In zato spet pišem. Da boste tudi vi videli, kako je na drugi strani.

Nova kolumna o dogodivščinah s Hano vas že čaka.