V torek, tridesetega junija, je šla Hana zadnjič v vrtec. Preden se je napravljena v rdečo oblekico še zadnjič odpravila na pot, sem jo fotografirala pred vrati. Skoraj natančno tako, kot sem jo ovekovečila takrat, ko se je kot triletnica prvič odpravila v neznano. Kako je zrasel ta moj otrok, mi je šlo skozi možgane, ko sem pritiskala na sprožilec, in koliko novega se je naučil v tem času. In mi pri tem treznem ugotavljanju dejanskega stanja začuda ni šlo niti malo na jok.

Dejstvo, da se solze niso pripravljale na bojni pohod, sploh ni tako nepomembno, kajti še kakšen teden nazaj se mi je začel nevarno tresti glas vsakič, ko sem samo pomislila na to, da zapuščamo ta varni pristan, v katerem je bila Hana tako zelo ljubljena in sprejeta. Pot iz našega malega akvarija, v katerem je vse teklo kot namazano in kjer smo bili vsi trije sprejeti natančno taki, kot smo, v veliki ocean, v katerem veljajo druga pravila in si bo naša Hana v njem šele morala izbojevati svoje mesto, me je kar malo utrudila.

A na srečo imam težave s prehodom in prebolevanjem vrtca samo jaz, Hana komaj čaka, da bo šla v šolo. Sploh pa ni nobene potrebe, da bi ta moja mala svetlolasa bučka razmišljala o tem, da najbrž nikoli več ne bo tako varna in varovana, kot je bila v Pingvinu, in da se odpravlja v beli svet, ki včasih do ljudi njene sorte sploh ni prijazen.

Jaz pa na to mislim skoraj vsak dan in to kljub temu, da vem, da sva izbrala dobro šolo, v kateri bodo poskrbeli zanjo. Čeprav vem, da nima smisla razmišljati o tem, kako se bodo stvari iztekle, ker tega ne ve nihče na tem svetu, mi je vseeno kar malo hudo, ko tole našo Hano, najbolj prijazno punčko na svetu, pošiljam v neznano, da si izbori svoj prostor pod soncem.

»Mami, saj sem že vel””””ka punca,« pravi moja samostojna hči in prežene pomisleke, ki se sem in tja pritihotapijo tudi v mojo glavo. Res je, mala je pravi borec, že kar dobro se zna postaviti zase, večina ljudi jo ima zelo rada, je prav prijetna na pogled, delovna, učljiva in redoljubna, normalna punčka, skratka. Zakaj me potem tako skrbi? Ker ni taka kot drugi? (Zdajle bi morala napisati opomba pisca: spet ji je malo potegnilo na jok.)

Torej: Hana bo šla jeseni v redno šolo, ker je hodila tudi v redni vrtec in ker jo pripravljamo za »redno« življenje, takšno, seveda, kot ga bo s svojimi do takrat razvitimi sposobnostmi lahko živela.

To, da otroci z Downovim sindromom obiskujejo vrtce, šole in prireditve s sovrstniki – če res niso preveč prizadeti za to –, je še kako pomembno, saj se učijo s posnemanjem. So pravi mali kopirni stroji. In če imajo za zgled vrstnike brez posebnih potreb, je to veliko bolje, kot če gredo v skupino takih, ki imajo vsak svoje posebne potrebe, in se potem naučijo še vse tiste nepotrebne stvari, katerim so se sami uspešno izognili.

Enkrat, ko me je na poti izbire najprimernejše šole zanjo spet malo zvilo, ker to sploh ni lahka odločitev, mi je mama ene od deklic z Downovim sindromom, ki že obiskuje redno šolo, svetovala, naj si ogledam eno od šol s prilagojenim programom, da mi nikoli v življenju ne bo žal, da sva se odločila tako, kot sva se. »Pojdi in poglej, če tvoja Hana sodi tja,« mi je rekla in sem res šla. Še dobro, da je bila z mano prijateljica, ker sem samo stala in gledala in mi je bila popolnoma odvzeta sposobnost komuniciranja.

Dvajset nenapovedanih minut, preživetih na šolskih hodnikih, in en pogovor prijateljice z utrujeno učiteljico brez kakršnekoli energije, je zadostovalo za dokončno odločitev, da poskusimo v redni šoli. Morda se bo kasneje izkazalo, da smo pričakovali preveč, ampak danes, pri vseh svojih sposobnostih in potencialih, Hana gotovo ne sodi tja, pa četudi me bo v to skušalo prepričati deset strokovnjakov.

Zna biti, da bi se v šoli s prilagojenim programom celo naučila kakšno stvar več, čeprav dvomim tudi v to, bi pa med vrstniki s posebnimi potrebami od sebe gotovo pričakovala manj in bi posledično manj tudi dosegla. Prav pričakovanja pa so tista, ki nas ženejo naprej in našemu življenju dajejo smisel.

Vir: Jana