Dobra znanka mi je zadnjič razložila svojo ljubezensko zgodbo. Da namreč živi z ločenim gospodom, ki je v pred njeno ero v zakonu pridelal dve hčeri. Kot je navadno v tovrstnih zgodbah, je punci seveda ne marata, zato se mora odseliti, kadar nastopi njun konec tedna.

Ker sem taka, kot sem, sem ji v hipu natresla par krepkih o tem, da si tega pač ne sme dovoliti in da je to slaba osnova za skupno življenje, čeprav sem že tisti hip, ko sem kokodajsala, vedela, da je veliko lažje teoretizirati, kot pa stvari izvajati v praksi.

Ampak ko mi je rekla, da tako nikoli ni nič pričakovala in zato ni razočarana ter da se bo igrala, dokler ji lepega dne pač ne bo dovolj te igre in bo potem raje sama, ker je navajena biti sama, sem bila pretresena. Najprej zato, ker je jasno, da nihče ni rad sam, tudi če to javno naznanja. Predvsem pa me je razjezilo dejstvo, da ženska od svojega tipa nič ne pričakuje. Ker če nič ne pričakuje, ne samo, da ne bo razočarana, ampak tudi ne bo nič dobila. Ker preprosto moraš nekaj pričakovati, da lahko vsaj nekaj od tega dobiš. Ne verjamem namreč v to, da se stvari zgodijo kar same od sebe.

Velikokrat sem že napisala, da mi od Hane veliko pričakujemo. In očitno je tako, da se tvoj pogled na to, kaj je kljub oviram mogoče narediti, spontano prenese na otroka in potem on sam goji visoka pričakovanja. Tudi če njegovi starši zatajijo.

Tako je nekega dne naša hči očitno presodila, da se ne kaže preveč zanašati na starše in je stvari vzela v svoje roke. V vrtcu so se šli bralno značko in pobarvane strani knjig, nalepljenih na oglasni deski pred njihovo skupino, ki kažejo, koliko predpisanih knjig in pesmic je nekdo že predstavil, so se vztrajno množile. Hanina knjiga je ostajala prazna. Videla sem to, a sem si rekla, da bom otroku dala mir in ga ne bom gnjavila z dodatno obveznostjo. Bo bralno značko pač opravila v osnovni šoli.

Pa naša tamala ni bila istih misli. Nekega jutra je pograbila prvo knjigo, ki ji je prišla pod roke in ki smo jo v preteklosti že velikokrat prebrali, češ da jo bo nesla s seboj v vrtec. Nič neobičajnega, glede na to, da otroci vlačijo s seboj v vrtec boga in pol. Potem se je zgodba ponovila še dvakrat, to pa je bilo tudi vse, kar sva opazila.

Dokler nekega sončnega dne mož ni prikorakal v vrtec in je tovarišica naznanila, da mu mora nekaj povedati. Najbrž je mislil, da je Hana kakšno ušpičila, a je kmalu nato sledila novica, da je naš otrok predstavil že tri zgodbe in eno pesmico za bralno značko in da ji manjkata samo še dve pesmici. In to ne da bi njegovi starši karkoli vedeli o tem.

Verjetno sem bil videti kot pravi bebec, je rekel, ko je prišel domov, ali pa kot kakšen prezaposleni oče, ki nima pojma, kaj se dogaja z njegovim otrokom. A je bilo vendarle res: mala je zadevo izpeljala popolnoma sama.

Kako se je sploh moglo zgoditi, da smo nameravali izpustiti bralno značko? Odgovor je preprost in ne preveč laskajoč zame – nisem pričakovala, da bo lahko dosegla cilj. Večkrat me je prosila, da bi se pripravili na bralno značko, pa sva poskusili skupaj predelati knjigo in se skregali na žive in mrtve, da je moral v spor poseči mož. Tako hudičevo sva si namreč podobni.

In ker ni bila pripravljena sodelovati, tako, kot sem si predstavljala jaz – joj, kako otročje –, tako torej, da bi bili stavki lepi, taki z glavo in repom, sva začasno prekinili sodelovanje. Naša punca ima namreč nekaj težav z govorom, poleg tega pa še mamo, ki si s slovenščino služi kruh. Zato, da bi bilo življenje lažje, sem svoja pričakovanja prenesla v prihodnje obdobje, v čas, ko bo Hana kljub razburjenju in tremi znala stavek povedati tako, kot je treba. Pa ne zato, ker bi se bala razočaranja, ampak preprosto zato, da bi ji dala čas.

A je pri svojih dobrih šestih letih lekcijo o pričakovanjih očitno že osvojila. In to tako dobro, da zaščitniške mame včasih sploh ne potrebuje več. Zelo očitno nama je dala znak, da želi biti samostojna in da ne smeva nikoli prenehati verjeti vanjo.

Vir: Jana