Državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo. Članica treh nadzornih svetov: predsednica nadzornega sveta Kapitalske družbe, podpredsednica nadzornega sveta NLB in članica nadzornega sveta Slovenskih železnic. Karieristka, ki je do nastopa funkcije državne sekretarke delala v gospodarstvu na vodilnih položajih. Mati treh otrok in babica. Ženska, proti kateri, po njenih besedah, teče sodni postopek, ki ga je zaradi vrste nepravilnosti pri vodenju podjetja Ipoz proti njej vložil lastnik Mirko Tuš. Adriana Starina Kosem, ena najbolj izpostavljenih članic Janševe vlade s samosvojim in prepoznavnim stilom oblačenja, ki zase pravi, da je deloholik, in ki ne verjame, da lahko delaš in vladaš z argumentom moči.

Kdaj ste danes prišli v službo?

Tako kot običajno, med osmo in pol deveto.

In kdaj običajno odidete domov?

Moj mož ima štirikrat na teden ob osmih zvečer pevske vaje in običajno se vidiva šele potem, ko pride domov. Največkrat je tako. Le redko kdaj se uspeva srečati, preden odide od doma.

Doma v Radomljah vas čakata dva otroka, Katarina in Vid. Koliko časa imate zanju?

Malo. Priznati moram, da ne bi mogla delati takšne kariere, če me mož pri tem ne bi podpiral. Pri nas doma so vloge velikokrat res obrnjene, jaz delam kariero, mož pa skrbi za družino. On je prevzel popoldansko učenje in druženje z otrokoma. Popolnoma mu zaupam in ne dvomim v to, da jima je najboljše z njim. Jaz pa pazim na to, da vsaj konce tedna resnično posvetim družini. Že prej, ko sem še delala v gospodarstvu, sem se vedno skušala organizirati tako, da sem konec tedna imela čas za otroke. Sem pa prepričana, da je bistveno pomembnejša kvaliteta časa, ki ga preživiš z družino, kot pa kvantiteta.

Sta vam otroka kdaj očitala, da vas nikoli ni doma?

Ne, ker sta že od zgodnjega otroštva navajena, da me med tednom ni. Zdaj sta v osmem in devetem razredu devetletke in vesta, da so vloge pri nas doma pač malce obrnjene. Se pa sama včasih ubadam s slabo vestjo.

Prvič ste bili mama pri sedemnajstih, drugič pri osemindvajsetih, tretjič leto zatem. Kakšna je razlika?

Ni mi žal, da sem se odločila biti mama pri 17. Najbrž zato, ker sem tak človek, da nikoli ne obžalujem za nazaj. Raje se iz izkušnje kaj naučim. Če pa primerjam materinstvo pri 17 in 28, moram reči, da je med njima bistvena razlika. Že zato, ker sem s prvim otrokom morala končati srednjo šolo in potem še fakulteto v Mariboru. Vsak dan sem se iz Radeč vozila v Maribor na fakulteto in nazaj, ker nisem imela srca, da bi otroka pustila pri starših in šla v študentski dom. To je bilo resda zelo težko obdobje, a ga imam v lepem spominu. Šele pozneje sem spoznala, da sem bila zaradi zgodnjega materinstva prisiljena prej odrasti. Starši so takrat vso odgovornost namreč preložili name in sama sem se morala odločiti, ali bom otroka obdržala ali ne. Niti enkrat mi ni bilo žal, da sem se odločila tako, kot sem se. Je pa seveda to zelo velika odgovornost in veliko breme in če bi bila moja hči v takšni situaciji, bi ji vseeno svetovala, naj se odloči drugače.

Je bila Andriana Starina Kosem kot najstnica res tako živahna in celo rahlo problematična, kot smo lahko brali v časopisih?

Ne bi rekla, sploh glede na to, da sem pri 17 že rodila. Imela sem dokaj stroge starše, ki me do 16. leta niso skoraj nikamor pustili, tako da morate priznati, da sem imela bolj malo časa za živahnost in problematičnost.

V časopisih je bilo mogoče prebrati tudi, da sta se s partnerjem, s katerim  imate sina Roka, kasneje razšla, še prej pa naj bi skupaj pobegnila v Italijo. Kako je zdaj s tem, ste pobegnili v Italijo ali ne?

Tudi jaz sem to prebrala v časopisu in to je vse, kar vem o svojem bivanju v Italiji. Partner, s katerim imam sina Roka, pa je danes moj mož.

Rok živi in dela v Sarajevu, kot smo lahko brali?

Ne bo držalo. Moj Rok še nikoli v življenju ni bil v Sarajevu in ko je v časopisu prebral, da živi v Sarajevu, je prišel k meni in rekel, da bi pa zdaj res rad enkrat videl Baščaršijo.

Drži pa, da ste zaradi Roka pri 42 babica?

Ja, to pa drži. In bojim se, da nisem najboljša babica, ker za to preprosto nimam časa. Kadar pa Urha vidim, ga razvajam kot prava babica.

Življenje vas je še enkrat postavilo na preizkušnjo pred leti, ko je vaš mož zbolel za rakom. Kaj ste se naučili iz njegove bolezni?

To je bilo gotovo eno najtežjih obdobij mojega življenja. Takrat sem se naučila, da je v življenju vse relativno. Bila sem direktorica Roga, ukvarjala sem se s težko sanacijo in vsak dan sem se od jutra do večera ukvarjala s hudimi težavami. Potem pa je mož zbolel in v trenutku je vse to postalo nepomembno. Težave, ki sem jih prej reševala cele dneve, sem znala rešiti od sedmih zjutraj do enajstih dopoldan, ker sem vedela, da moram biti do takrat v Kliničnem centru pri možu. Med takšno težko življenjsko preizkušnjo moraš biti bolniku v oporo, predvsem takrat, ko še ne ve, ali bi obupal ali pa se boril. Takrat partner odigra ključno vlogo, on mora biti tisti, ki bolnika pripravi do tega, da začne razmišljati o tem, da se hoče boriti, živeti in zmagati. Tako kot druge družine, smo tudi mi doživeli vse tisto, kar sodi k raku: operacijo, kemoterapijo, obsevanja. To je bilo res težko leto. Marca 2000, ko so možu postavili diagnozo, je tehtal 95 kilogramov, decembra jih je imel le še 65. Toda ko sva se z možem pozneje pogovarjala o tem obdobju, sva ugotovila, da se nama je resda zgodila huda stvar, a da sva iz nje potegnila same dobre stvari. Prej smo živeli tako, da smo sicer bili skupaj v hiši, a nismo bili skupaj. Zdaj pa živimo drugače, bistveno bolj polno in kvalitetnejše, znamo se bistveno bolj poslušati in ko smo skupaj, smo res skupaj.

Glede na to, kaj vse se vam je zgodilo do decembra 2004, ko ste bili imenovani za državno sekretarko, je vaša koža najbrž kar debela. Dovolj za vse tisto, kar se je zgodilo v tem enem letu?

Vprašanje je, ali bi se odločila sprejeti to funkcijo, če bi takrat vedela vse to, kar vem danes. Ko sem se odločala, sprejeti funkcijo ali ne, je pretehtal argument, da je funkcija državnega sekretarja strokovna funkcija in da se s politiko ukvarja minister. Zdaj vem, da ni čisto tako. Tudi zato ne, ker me novinarji obravnavajo kot političarko.

»Že s prvim dnem nastopa funkcije državne sekretarke sem doživela vrsto, milo rečeno, nekorektnih medijskih obravnavanj in obtoževanj …,« ste zapisali v izjavi za javnost kot odgovor na članek v Delu, v katerem so se novinarji lotili vaše preteklosti, ki naj ne bi bila tako bleščeča in čista, kot se zdi na prvi pogled. Zakaj, mislite, prav vas in edino vas iz nove vodstvene strukture obravnavajo v tako zelo negativni luči?

Mogoče je krivo to, da sem se na tako visok položaj zavihtela iz čiste politične anonimnosti. Pač nisem človek, ki bi želel riniti v ospredje in soj luči usmerjati vase. Tudi ko sem še delala v gospodarstvu, sem se le redko kazala na javnih prireditvah. Saj vem diagnozo zase: deloholik. Jaz sem pač tista, ki iz ozadja zadeve rine naprej. Čeprav se mi zdi, da danes to ni več vrlina. Mislim, da so se ob mojem prihodu vsi vprašali, od kje sem se vzela. Zadnja tri leta pred imenovanjem za državno sekretarko sem namreč delala v Sarajevu.

Saj prav to se vsi sprašujejo, zakaj vam sicer nezaupljivi premier Janša zaupa?

Sama nisem nikoli imela občutka, da je predsednik vlade nezaupljiv. Sicer pa je moj primarni sogovornik v skladu z mojo pozicijo minister za gospodarstvo in pomembno je, da imam z njim dober in iskren odnos, da se o vseh odprtih vprašanjih tekoče usklajujeva.

Kako ste se znašli na seznamu Janeza Janše? Vas je poklical in vam ponudil delo?

Midva s premierjem se poznava dolga leta, ker sem delala na gospodarskem področju. Čeprav je meni mesto državnega sekretarja ponudil minister Vizjak.

Kdo je za vas najvišja avtoriteta? Janez Janša?

Moja najvišja avtoriteta so argumenti. Ti me lahko prepričajo. Še zdaleč nisem taka, kot me opisujejo, nepopustljiva, ortodoksna in tako naprej. Iz gospodarstva pa sem prinesla lastnost, da si najprej zastavim cilje in potem poiščem poti, po katerih bom prišla do njih. Nikoli nisem veljala za človeka, ki ne bi znal poslušati argumentov, vedno sem znala delati v timih in vedno sem bila vesela sodelavcev, ki so imeli ideje in so jih znali tudi uresničiti.

Od kod potem taka javna podoba? Opisujejo vas kot strupeno, hladno, brezkompromisno, nemilostno in pripravljeno iti čez trupla. Žensko, skratka, ki je ni dobro imeti za nasprotnico.

To, da bi bila pripravljena iti čez trupla, je za vse, ki me poznajo, neverjetna trditev. Vedno poskušam najti tudi optimalne poti do rešitve. Verjamem v konsenz, dogovor, moč argumentov in ne nastopanje s pozicije moči.

Vam gre na živce, da se ob vsaki vaši okarakterizaciji pojavi pridevnik Janševa? Pravijo vam Janševa vojakinja, Janševa čistilka, Janševa pajkovka in Janševa operativka.

(smeh) To je pač fama, ki so jo mediji ustvarili o meni. Nikoli nisem razmišljala o tem pridevniku, ki ga omenjate in tudi ne mislim ljudi prepričevati, da ni tako, kot pišejo mediji. Konec koncev sem del »Janševe« vlade.

Nekateri vas vidijo kot članico tima, ki za vlado čisti stare kadre. Kako komentirate take govorice?

Mislim, da gre zgolj za zlonamerne govorice. Nikjer nisem odigrala čistilske vloge in mislim, da se to od mene tudi ni pričakovalo. Sem pa na teh primerih videla, kaj vse dela človeška domišljija. Na vse to, kar mi skušajo pripisati, pač nimam vpliva. Res je, da sem članica treh nadzornih svetov in moj vpliv je omejen na te nadzorne institucije, pa še tukaj sem del kolektiva, ki odločitve praviloma sprejema soglasno.

Kako močni ste v resnici? Mediji vam pripisujejo celo takšno moč, da lahko v restavraciji stopite do lastnika in mu zagrozite, da k njemu ne bo več prišel nihče iz državne uprave, če se istočasno pojavi v lokalu človek, ki ga ne prenesete. To je kar kompliment vaši moči.

Tega primera, ki ga omenjate, ne poznam. Vsekakor pa mi takšno pripisovanje moči ne laska. Take moči nimam in je tudi nočem. Nikoli v življenju nisem verjela, da lahko delaš in vladaš z argumentom moči. Tisti, ki pa bi kaj takega izjavil oziroma storil, je zame ničvrednega karakterja. Temu lahko samo rečem plehko napihovanje in prazno dokazovanje moči. Takšne stvari mi niso niti malo podobne.

Ves čas v pogovoru z novinarji poudarjate, da ste garačka in da se nimate za vplivno, revija Manager pa vas je razglasila za 3. najvplivnejšo žensko v družbenem življenju. Ste torej vplivni ali niste?

Sama sebe ne dojemam kot vplivnega človeka.

Kako sprejemate vse to negativno pisanje o sebi?

Seveda ni enostavno, če zjutraj odpreš časopis in že na naslovnicah prebereš kup laži o sebi. Tudi če rečem, da mene to ne prizadene, pa mi ni vseeno zaradi mojih otrok. Vedno se sprašujem, ali sem imela pravico svojo družino postaviti v tako situacijo.

Ste se z otroki pogovarjali o obtožbah na vaš račun?

Ja, veliko smo se pogovarjali. Poskušala sem jima razložiti dejansko stanje. Vedno sem jima rekla: to je laž, to ne drži, to pa je res, ampak ima še ozadje, ki stvari postavi v drugo luč. Ko se je začelo vse to grobo pisanje o meni, sem zjutraj najprej skrila časopise, da jih otroci ne bi videli. Sčasoma pa sem ugotovila, da se ne morem delati, da tega pisanja ni in da se moramo doma o tem pogovoriti. Danes otroka razumeta, da pač opravljam delo, h kateremu sodi tudi takšno negativno pisanje. Razumeta tudi to, da časopis prenese vse. Tudi neresnice.

So tisti, ki so na nasprotnem bregu, vaši nasprotniki ali sovražniki?

Rekla bi, da so nasprotniki. Tudi človek, ki ni z mano oziroma tisti, ki mu nisem všeč in nima dobrega mnenja o meni, je le nasprotnik. Sovražnike si človek naredi sam, jaz pa nikoli nisem funkcionirala tako, da bi iz ljudi, ki me nimajo radi, delala sovražnike.

Nikoli nikjer nisem zasledila podatka o tem, ali ste članica SDS.

Sem, in to že 12 ali 13 let. Vendar mi je moja politična opredeljenost doslej prej škodila kot koristila. Nisem človek, ki bi menjal politična prepričanja, imam izdelane vrednote in načela, članstvo v SDS pa me je v menedžerski karieri prej oviralo.

Drži, da imate nasprotnike tako znotraj vlade kot tudi znotraj stranke?

Verjetno drži.

Jih prepoznavate?

V neposredni komunikaciji jih ne zaznavam, niti se ne trudim v tej smeri. Želim delovati maksimalno korektno do vseh. Tudi do tistih, ki mislijo drugače kot jaz.

O vas krožijo take in drugačne zgodbe. Kako na to gledajo vaši prijatelji? Imate prijatelje?

Imam. Precej prijateljic imam v Radečah, tam, kjer sem preživela dobršen del svojega življenja. Res imam malo časa zanje, a ko pridemo v Radeče in sedemo v avto ter se odpeljemo na kavo, se mi včasih zdi, kot da smo še vedno v osmem razredu.

Drži podatek, da ste bili z Mirkom Tušem družinski prijatelji, s katerimi ste skupaj preživljali dopuste?

Drži.

Vas je prizadelo, ko je proti vam vložil kazensko ovadbo?

Me je prizadelo, ja, čeprav sem ga poskušala razumeti. To je bila zame zelo negativna izkušnja.

Sta se po tistem, ko sta nehala poslovno sodelovati in je bila ovadba vložena, kdaj pogovorila o tem, zakaj je prišlo do spora?

Nikoli več nisva govorila o tem.

Vam je ta izkušnja zamajala vero v ljudi?

Ne. Če bi ti vsaka taka izkušnja zamajala vero v ljudi, bi živel kot popoln paranoik. Nikomur več ne bi zaupal in bi samo čakal, kdaj se ti bo spet zgodilo kaj podobnega. Jaz pa verjamem v to, da je v vsakem človeku zelo veliko pozitivnega, seveda pa tudi zelo veliko negativnega. Življenjske izkušnje, vzgoja in vse drugo ti pač pustijo negativne posledice. Verjamem, da ima vsak človek v življenju dobra in slaba obdobja. Ljudi nikoli nisem gledala črno-belo, ker tega ni. Vsi smo pisani. In ko enkrat izgubiš zaupanje v ljudi, je vsega konec.

»Vedno povem, kaj si mislim. Prijatelji mi pravijo, da bi to morala popraviti. V menedžmentu je namreč odkrit nastop vrlina, v politiki manj,« ste nekje izjavili. Kako vam gre učenje od rok?

Trudim se, a se bojim, da mi ne uspeva najbolje. Težko je čez noč opustiti nekaj, kar si 20 let štel za vrednoto. Saj te na MBA v tej smeri trenirajo kot pit bula. (Starina Kosmova ima magisterij iz finančnega menedžmenta, o.p.)

Kaj bi rekli, kakšen je vaš ugled v javnosti, dober ali slab?

Po tem, kar ste vi danes povedali, bi rekla, da so me mediji naredili za neusmiljeno, trdo, robato. Ugled pomeni imeti dobro ime, torej ga imaš ali ga nimaš.

Poznate pregovor, kjer je dim, je tudi ogenj?

Ja, poznam. In verjamem, da imajo ti stari pregovori svoj smisel ter da temeljijo na resnici. Sicer pa se v takšnih situacijah težko posplošuje.

Bi bilo kaj drugače, če bi bili moški?

Mislim, da moški verjetno ne bi bil okarakteriziran s takšnimi pridevniki, kot so jih pripisali meni. Pri nas pa je še vedno tako, da žensko, ki ima malce bolj močen karakter, takoj označijo za zmaja.

Branka Grujičić

Vir: Jana