Felicitas Nwabueze se je rodila v Lagosu v Nigeriji, državi s 104 milijoni prebivalcev. Njena družina spada med tistih 35 odstotkov ljudi, ki ob popisu prebivalstva v rubriko vera vpišejo: krščanska; 45 odstotkov nigerijskih prebivalcev je muslimanske vere, drugi pa se prištevajo med animiste. Felicitas, ki je s sestro dvojčico predzadnja od sedmih otrok, so krstili že kot otroka in tudi sicer so doma vedno veliko molili. Ko je pri sedmih letih ostala brez očeta, njena mama, učiteljica, pa pri 35 brez moža, mornarja, je v Felicitas ob pogledu na junaško držo svoje mame, ki se je s toliko otroki sama prebijala skozi življenje in se ni nikoli več poročila, začel zoreti sklep, da se bo zapisala redovniškemu življenju. Osnovno šolo in gimnazijo v angleščini je končala pri irskih sestrah Kraljice apostolov (Our Lady of apostols). Na praznik sv. Katarine Sienske, 24. aprila 1992, je prišla v Rim na redovno vzgojo. Na papeški univerzi Urbaniana je doštudirala teologijo. Svoje domače je znova videla šele šest let po odhodu iz Afrike. V Evropi je doživela trinajst božičev, prav zdaj pa se z drugimi štirimi sestrami dominikankami, s katerimi živi v hiši v središču Pirana, pripravlja na svoj drugi božič v Sloveniji.

Kako ste se sestre dominikanke pripravljale na božične praznike? Drugače kot tisti kristjani, ki ne živijo v skupnosti?

Mislim, da ni bistvene razlike; tudi za nas je advent čas pričakovanja Jezusovega prihoda in tudi me smo se dobro pripravile nanj. Imele smo sestanek, na katerem smo se dogovorile, čemu se bomo v tem obdobju odpovedale in kako bomo pozornejše, skratka, govorile smo o tem, kako bi lahko živele drugače, tako, da bomo na koncu še boljše. Ta čas se je od drugih obdobij morda razlikoval le po tem, da smo imele zvečer namesto molitve premišljevanje o božji besedi. Ker je molitev (večernice) tedaj pri večerni maši v Župniji, smo še bolj premišljevale, kaj delamo in zakaj živimo. No, zdaj mi je prišla na misel ena razlika: devetdnevnica. Devet dni pred božičem smo sestre dominikanke vsako jutro klicale Jezusa, naj pride k nam. Dajale smo mu različna imena: Jezus, sin device, Jezus, naš odrešenik …, to ponavljale in ga klicale: »Pridi! Pridi! Pridi!« Za božič pa se pri nas običajno ne zgodi nič posebnega.

Se nune – v tej skupnosti v Piranu vas je pet – obdarujete?

Darila si dajemo 7. januarja, ko je praznik Gospodovega razglašanja. Takrat nam jih prinese Befana (tako Italijani imenujejo osebo, ki prinaša darila). Pravzaprav bi morala reči, da nam kaj pokloni naša predstojnica. Med seboj pa se ne obdarujemo, ker navadno nimamo svojega denarja.

Kaj pa dobite v dar?

Rožni venec, na primer. Ali kakšno knjigo, če predstojnica ve, da si jo katera od nas želi. Lahko dobiš tudi šal ali pulover. Podari nam tisto, kar potrebujemo. Če ne potrebujemo ničesar, dobimo samo kakšne bonbone ali božični kolač in ga potem skupaj pojemo.

Ali kdo poskrbi tudi za predstojničino darilo, glede na to, da sestre nimate svojega denarja?

Seveda. Me vidimo, kaj potrebuje ali kaj si želi, in naročimo našemu ekonomu (eni od sester, o. p.), da to kupi.

V skupnosti praznujete rojstne dneve?

Me praznujemo god, svoja imena torej. Ko sem ga imela jaz, smo dobro jedle, nekaj smo zapele, malo molile, in to je bilo to. Nič posebnega nisem dobila. God imam 7. marca, pravzaprav ga takrat praznujeva obe s sestro dvojčico, ker je njej ime Pepetua, Felicitas Pepetua pa je ime svetnice v Afriki.

Imate še stike z domačimi?

Vedno sem jih imela in vedno jih bom negovala. Ravno septembra sem bila doma.

Vam prehod iz ene kulture v drugo povzroča težave?

Res je, prehodi niso enostavni. Predvsem je težko, ko vidiš starše, ki so se postarali, medtem ko te ni bilo. Moja mama ima zdaj 60 let, ko sem odšla od doma, pa jih je imela 47. Ko pridem domov, čutim nostalgijo, in šele takrat se v meni prebudi domotožje. A vem, da je to normalno, in če se mi ne bi dogajalo, ne bi ljubila svojih domačih. Hkrati pa domotožje pomeni, da imam težavo in da lahko Bogu nekaj darujem. Moja sestra ne pravi zaman, da je vse, kar je zlato, šlo skozi ogenj. Oddaljenost od doma čutim kot težavo, zato imam razlog za življenje. Če imaš težave, vsaj veš, zakaj živiš. Ena od mojih sester vedno reče, da se moram vprašati, za koga, kako in zakaj živim. In to si vsak dan ponavljam. Vsak dan si odgovarjam na ta tri vprašanja. Kajti samo, če vem, da živim za Boga in za ljudi, imam razlog za krščansko življenje. Sem katoličanka, živim za druge in ne mislim samo nase.

Rekli ste, da si morate vprašanja vsak dan ponavljati in vsak dan znova odgovarjati nanje. Bi se sicer v vas naselil dvom, da morda niste izbrali prave poti?

Da, ponavljanje je pomembno, ker takšno razmišljanje pride v podzavest. V skupnosti imamo zato vsako jutro premišljevanje božje besede. Dan začnemo z njo. Bog nam pove, kako bomo preživele dan. Veš namreč, da se lahko zgodi veliko stvari, ki te lahko odtegnejo od Boga, zato se zjutraj vprašaš, kako bi se Bog spoprijel s tistim, kar se lahko zgodi tebi. Jaz se vedno vprašam, kaj bi naredil Jezus, če bi bil zdaj tukaj in bi se mu zgodilo to, kar se je zgodilo meni. Božja beseda nas spremlja od jutra do večera in nam kaže pot.

Ste takrat, ko ste bili doma v Nigeriji, stanovali doma pri mami ali pri sestrah dominikankah?

En teden sem bila pri mami, tri dni pri sestrah dominikankah, sicer pa sem obiskovala sorodnike. Sorodstvene vezi v Nigeriji so bistveno pomembnejše kot v Evropi in jih skrbno negujemo.

Ste dosledno izvajali vse molitve tako, kot da bi bili v skupnosti v Sloveniji?

Moja družina je verna in zato smo tudi doma jutra začenjali z molitvijo. Ob šestih zjutraj je mama potrkala na moja vrata in smo šli molit. Moji živijo v župniji dominikancev, zato sem hodila tudi k njim in smo skupaj molili. Je pa res, da čez dan nisem molila natančno ob istih urah kot v skupnosti. Če smo na primer imeli obisk, sem pač malo pozneje. Malce sem se prilagodila dogajanju in svojim domačim. Molitev sem opravila takrat, ko sem bila prosta. V skupnosti imamo več časa zanjo, vse je bolj določeno, doma sem pa doma, na počitnicah, in je malce bolj ohlapno. Imam številno sorodstvo, zato sem imela kar nekaj dela, da sem vse obiskala.

Redovniško obleko ste nadeli leta 1997. Ste jo od takrat kdaj slekli?

Zaobljube sem dobila 1997. v Rimu in takrat sem prejela tudi redovniško obleko; potem sem še pet let čakala na prstan (večno zaobljubo) in ga nato dobila v Nigeriji. Redovniško obleko sicer redko slečem, ampak nekajkrat doslej se je res zgodilo, da sem jo v javnosti odložila. Pravila namreč velevajo, da lahko nosiš kakšno drugo oblačilo, če predstavljaš svojo državo, torej nosiš tradicionalno obleko države, iz katere prihajaš. Slečeš jo lahko tudi, če greš na primer v hribe. Ampak to se zgodi res redko.

Lahko sestra dominikanka obleče kavbojke?

Ja, lahko, ampak samo, če je res res nujno. Jaz sem jih od leta 1997 le enkrat in tradicionalno obleko dvakrat, vse skupaj trikrat.

Koliko redovniških oblek visi v vaši omari?

Dva kompleta za vsak dan in eden za slovesne priložnosti. En komplet nosim en teden, pozimi tudi dva. Seveda pa imamo sestre tudi zimske bunde, šale in debele jope.

Si perete same?

Same si peremo, da. Za druge stvari pa poskrbi naš ekonom, torej sestra, ki skupaj s predstojnico skrbi za naše gospodinjstvo. V skupnosti nas je pet in zato vsaka en dan poskrbi za hrano, posodo pa potem pomijemo skupaj oz. ena pomiva, druge pa pospravljamo mizo itd. Živimo v skupnosti in zato skoraj vedno vse počnemo skupaj.

Kakšen je povprečen dan sestre dominikanke?

Vstanemo ob šestih in ob 6.20 začnemo dan z molitvijo. Deset minut do osmih končamo molitev in jutranje premišljevanje. Ob 8. uri grem navadno k maši, druge sestre pa jo običajno obiskujejo zvečer. Potem vsaka opravi svoje obveznosti. Ob 12. uri imamo molitev, ob 12.20 kosilo, po njem skupaj pospravljamo in pomivamo posodo, nato pa se vsaka posveti svoji dejavnosti. Nekatere obiskujejo starejše, druge delamo z mladimi. Ob petih je molitev, potem gredo tiste, ki imajo mašo, k maši, druge pa ostanemo in počnemo svoje stvari. Enkrat na mesec imamo duhovno obnovo in ob tej priložnosti je ob enajstih spoved. Sklepna molitev je ob pol desetih zvečer in potem vsaka dela, kar hoče. Jaz, na primer, grem ob desetih za računalnik in moje življenje se takrat začne.

Ali nune uporabljajo svetovni splet?

Seveda. Po svetovnem spletu komuniciramo z našimi sestrami drugje po svetu. Tudi naša glavna predstojnica nam pošilja sporočila po elektronski pošti, ker če bi vsem sestram po svetu poslala navadno pismo, ne vem, kako bi se nam uspelo uskladiti. Na spletu tudi iščem informacije. Živimo med ljudmi in z njimi, zato moramo vedeti, kaj se dogaja zunaj naše hiše. Dejstvo je, da tehnologija obstaja, in me se trudimo, da bi ujele korak z njo.

Ima vsaka sestra svojo sobo? Kaj je na primer v vaši?

Razumljivo, da ima vsaka sestra svojo sobo. V moji so postelja in omara ter radio, bobni in kitara. V omari imam spodnje perilo in knjige ter različne drobnarije.

Znate igrati na bobne?

Ja, in to zelo dobro. Pravzaprav jih igram odlično. S kitaro še nisem tako dobra, a imam dobrega in potrpežljivega učitelja. Z bobni se pa res dobro znajdem.

In na radiu ne poslušate samo verskega programa?

Seveda ne. Veliko časa preživim med ljudmi, še posebno dosti sem z otroki, zato moram vedeti, kaj je moderno, kaj je in. Moram biti na tekočem. Poslušam duhovno glasbo in plešem. Delam prave koreografije. Afričani se od Evropejcev ne razlikujemo samo po barvi kože, temveč tudi po tem, da molitev nekako odplešemo. Evropejci potrebujejo med mašo tišino, da se zberejo. To ne pomeni, da Afričani tedaj nismo zbrani, ker pojemo in plešemo, a smo pač drugačni. Doživljanja molitve s plesom zdaj učim »svoje« otroke. Saj ni treba, da plešejo tako kot mi Afričani, a lahko na primer zmolijo Oče naš z gibi. Moram reči, da jim je zelo všeč in da komaj čakajo, kdaj bomo pri maši molili z gibi. Radio torej potrebujem in ne bi mogla živeti brez njega. Ob njegovi pomoči pa tudi utrjujem svojo slovenščino. Vključen je celo, ko spim, da poslušam govorjenje in se učim v spanju.

Druge sestre v skupnosti govorijo samo italijansko. Zakaj ste se vi odločili naučiti slovensko?

To je že moj peti jezik: doma smo govorili ibojski jezik, ker sta mama in oče tako želela, na območju, kjer smo živeli, pa je bil v rabi jorubski jezik, ki sem ga govorila, kadar sem šla med vrstnike. V šoli smo govorili angleško, in ko sem prišla študirat v Italijo, sem se naučila še italijansko. Normalno se mi je zdelo, da se bom po prihodu v Slovenijo naučila tudi slovensko. Vedno sem rekla, da je tvoj dom tam, kamor greš, kjer koli že to je. In če se ti ne naučiš jezika in navad novega »doma«, nimaš niti najmanjših možnosti, da postaneš del naroda. Če vas imam rada in sem vesela, da sem med vami, se moram naučiti vaš jezik, da se lahko pogovarjamo. Nič ni hujšega, kot da ti nekdo nekaj govori, ti pa ne veš, kaj pripoveduje, ker ne razumeš jezika. Tako ne boš nikoli vzpostavil stika z ljudmi. Slovenci radi rečete, da je Slovenija majhen svet, torej je še bolj logično, da vsi govorimo slovensko. Mene je Bog poslal sem in mi rekel: »Pojdi in oznanjuj.« To pa lahko počnem samo, če znam jezik okolja, v katero me je poslal. In zato z vami in vsemi drugimi, razen s sestrami v skupnosti, govorim slovensko.

Se tudi vam zdi težek jezik?

Seveda, a saj so vsi jeziki težki. Zdaj se mi malo pozna, da s sestrami v skupnosti govorim italijansko, saj sem slabša kot takrat, ko sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani obiskovala tečaj slovenščine za tujce. Jezik je treba govoriti, kajti če ga ne uporabljaš, se ga boš sicer prav tako naučil, a boš potreboval dosti več časa in boš imel predvsem z govorjenjem več težav. Sestram vselej rečem, da rada govorim italijansko, a pač moram slovensko.

In kaj se je zgodilo z vašim maternim, ibojskim jezikom? Imate težave, ko po nekaj letih pridete v Nigerijo?

Nekaj časa res potrebujem, da se navadim na spremembo, a že po nekaj dneh sem v stari formi. Videti je, da materni jezik ostane nekje v globokem spominu. Ampak zdaj sem tukaj, v Sloveniji, kjer moram govoriti slovensko, in vsi drugi jeziki so zdaj samo še spomin, zdaj jih ne potrebujem.

Kaj ste vedeli o Sloveniji, ko ste prihajali k nam iz Rima?

Vedela sem, da je majhna dežela, v kateri še niste odprti do drugih kultur, ker jih še nimate, da pa jih sprejemate.

Kako Slovenci sprejemamo dejstvo, da ste temne polti? Ste imeli kdaj zato kakšne težave?

Tudi, a jih je v primerjavi z lepimi spomini tako malo, da se jih ne splača omenjati. Prepričana sem, da sem v teh dveh letih dobila več pozitivnih kot negativnih izkušenj. Seveda so ljudje presenečeni, ko vidijo črnko, in želijo vedeti več o meni in državi, iz katere prihajam. To se mi zdi prednost. Nekateri se obregnejo obme, vendar si tega ne jemljem k srcu. Tako nerazgledanost in neodprtost pripisujem bivšim komunističnim časom, ko so bile meje zaprte in ljudje pač niso mogli dobiti širine, razgledanosti. V Rimu, na primer, lahko srečate vse rase, kar se zdi vsem povsem normalno. Še danes pa mi je smešno, ko komu rečem, da sem v Sloveniji, in me samo začudeno gleda, kam neki so me poslali.

Kaj rečete takim nevednežem, kakšni ljudje smo Slovenci?

Rečem jim, da sramežljivi, a zelo prijazni. Ob prvem stiku so zaprti, vedejo se, kot da od tebe ne želijo nič, ko pa te malo bolje spoznajo, se odprejo. Potem ugotoviš, da so na videz hladni ljudje pripravljeni zate dati vse. In nikoli ne pozabim povedati, da so Slovenci res delavni, to namreč zelo cenim. Zdaj sem se že navadila, da to, kar vidim, ni resnično, da je samo zunanjost, pod katero se skrivajo topli ljudje.

Poznate Slovenijo?

Kar precej potujem po njej, grem, kamor me pokličejo.

Imate vozniški izpit?

Ne, vendar imam sestro, ki me vozi naokoli. Ali pa potujem z vlakom, v Italijo grem vedno z vlakom.

Veste, koliko časa boste v božji službi v Sloveniji? Ali vas lahko jutri prestavijo drugam, ne da bi vam prej povedali?

Ne vem, kako dolgo bom še tukaj, in da, lahko me prestavijo drugam, ne da bi mi prej povedali. Vse se zgodi tako, kot narekuje božja volja.

Se sestre različnih redov družite med seboj?

Me imamo stike s frančiškani in uršulinkami. Ko sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani obiskovala tečaj slovenščine za tujce, sem na primer živela pri frančiškanih.

Lahko moški vstopijo v hišo sester dominikank?

Lahko pridejo v našo hišo, ampak samo do določene meje. Smejo do kapelice in kuhinje v prvem nadstropju, do drugega nadstropja, v katerem imamo sestre svoje sobe, pa noben moški nima vstopa. Pravzaprav tja ne sme nihče od zunaj, niti ženske. Recimo da bi vi v drugem nadstropju morda prišli do sobe, v kateri imamo računalnik, če bi ga nujno potrebovali, v naše sobe pa vam zagotovo ne bi uspelo vstopiti.

Prej ste rekli, da tudi nune hodite k spovedi. Kaj pa lahko nuna pove pri spovedi, kje lahko naredi napako?

O, brez skrbi, da lahko tudi nune naredimo kaj narobe. Povzdignemo glas, na primer, ko se pogovarjamo s kakšno sestro. Ali pa gledamo televizijo in vidimo kaj, česar ne bi smele. Včasih se pri delu z mladimi zgodi kaj, kar te spravi iz tira. Veste, tudi me nismo popolne.

Ste se kdaj vprašali, ali je to, kar počnete, res tisto, kar si želite? Ste imeli kdaj krizo?

Ne bi rekla, da sem imela krize. Je pa res, da se včasih vprašam, ali je to, kar počnem, božja volja. Ampak v sebi imam vselej odgovor: »Ni božjega.« Jaz imam svojo osebnost, in če ne bi bila nuna, bi se enako vedla. Se pa včasih vprašam, zakaj nisem poslušala Boga in zakaj sem nekaj naredila tako in ne drugače. Vedno si rečem: »Hvala Bogu za to življenje, za ta poklic. Ti si me poklical in jaz ti služim.« Ampak služim mu samo v sedanjosti. Ne vem, kaj se bo zgodilo jutri. Danes torej služim Bogu in vesela sem, da sem se odločila za to življenje. Jutri pa se lahko vse spremeni. Smo v božjih rokah!

Ste nuna, a ste tudi ženska. Lahko redovniška obleka zatre ženskost v vas, potrebo po drugem spolu, po tem, da postanete mati?

Seveda ne bom rekla, da lahko dejavnik ženskosti izključim, a vedno pravim, da se moraš še pred odločitvijo, da boš služil bogu, zavedati, kam greš in kaj te čaka. Seveda pride tudi ženskost včasih na plan, a to ne pomeni, da klicu slediš in delaš ne vem kaj. Takrat je treba še več moliti in oddaljiti vse, kar bi te lahko zaneslo v skušnjavo. Bog je namreč vedno z nami, vodi nas skozi življenje. S takimi skušnjavami ti pokaže, kako šibek si, pokaže ti, da si človek. Če moliš in ostaneš v stiku z njim, ti bo pokazal pravo pot. Sicer pa so ti trenutki zelo pomembni za naše življenje, niso nič groznega, ker nas peljejo nazaj k Bogu in tako utrjujemo bratstvo in ljubezen na enaki ravni do vseh, to se pravi: ljubiti, kot je Jezus ljubil nas. Ženskost, ki jo omenjate, je za nas nune priložnost, da se približamo Bogu. Kajti če ženskosti ne bi čutila, bi to pomenilo, da Bogu nisem dala nič, da nisem nič žrtvovala. Vidim dekleta, ki pridejo k nam in želijo postati sestre, pa jim vedno rečem, če tega ne čutiš, se nisi ničemur odpovedala. Kajti če verjameš, da Bog obstaja, ti bo Bog pomagal. V našem Pravilu je napisano: »Sledimo Jezusovemu zgledu in se z bogastvom svoje ženskosti posvečamo poslanstvu ob razglašanju Božje besede. Tako opravljamo svoje poslanstvo na izobraževalnem in zdravstvenem področju.« To pomeni, da nam naš poklic vsak dan zagotavlja, da sreča ni samo v seksu, zasvojenosti in drugih stvareh, ki jih današnji človek vidi kot srečo, ampak je sreča tudi biti duhovno rodoviten, brezpogojno ljubiti vsakogar kot Jezus, postati mati vseh ljudi. Kajti vsi so naši otroci in me nimamo svojih. Moji otroci pri verouku me vedno sprašujejo: »Sestra, ali si poročena?« »Ja, sem,« odgovorim. »In s kom?« me vprašajo. »Z Jezusom,« odgovorim. »In imate otroke?« »Ja!« jim vselej rečem. »Kje so?« »Vi, vaši starši, vsi ljudje so moji otroci, bratje, sestre.« Ostanejo začudeni in pogosto brez besed, ker ni tako enostavno razumeti skrivnosti vere.

Kaj pa majhne ženske radosti, šminke, parfumi in podobna navlaka, brez katere moderna ženska ne more živeti? Jih uporabljate?

Uporabljam dezodorant, ker si ne morem privoščiti, da bi kdo prišel k meni in rekel: »Uf, kako ta smrdi.« Seveda pa pazim, da nima premočnega vonja, ker se mi to zdi vsiljivo.

Ste zadovoljni s svojim življenjem?

Hvala Bogu, sem in ni lepšega.

Spraševala: Branka Grujičić

O, brez skrbi, tudi nune lahko naredimo kaj narobe. Povzdignemo glas, na primer, ko se pogovarjamo s kakšno sestro. Ali pa gledamo televizijo in vidimo kaj, česar ne bi smele.Ne bi rekla, da sem imela krize, je pa res, da se včasih vprašam, ali je to, kar počnem, božja volja. Ampak v sebi imam vselej odgovor: »Ni božjega.« Imam svojo osebnost, in če ne bi bila nuna, bi se enako vedla.Darila si dajemo 7. januarja, ko je praznik Gospodovega razglašanja. Takrat nam jih prinese Befana. Pravzaprav bi morala reči, da nam predstojnica kaj pokloni. Med seboj pa se ne obdarujemo, ker navadno nimamo svojega denarja.

Vir: Ona