Franci Zavrl. Letnik 1962. Diplomirani psiholog, ki ni nikoli delal v svojem poklicu. Špiker na Radiu Študent. Novinar. Urednik Mladine. Leta 1988 obtoženec v procesu proti četverici, edini, ki se je branil s prostosti, točneje iz »norišnice«. Zanesenjak, ki je devetdesetega z Dejanom Verčičem ustanovil Press center Ljubljana, iz katerega se je še isto leto razvil prvi kliping servis v Sloveniji. Človek, ki je po osamosvojitvi sodeloval pri ustanovitvi Slovenske tiskovne agencije. Soustanovitelj ter član dvočlanske uprave Pristopa, ki združuje hčerinska podjetja s področja oglaševanja, odnosov z javnostmi, novih medijev … Svetovalec številnih podjetij in njihovih direktorjev ter človek, ki ga je dobro vprašati za nasvet. Poslovnež, ki je nekega dne spoznal, da je tudi mož in oče.

Komu ali čemu se lahko zahvalite, da ste tukaj, kjer ste, v vrhu enega najuspešnejših slovenskih oglaševalskih podjetij?

Ne bi se ravno hvalil s tem, kar trenutno počnem. Prav nič izjemnega ni. Je precej naporno, a tudi zabavno. Lahko bi delal kaj drugega, recimo v medijih. Zahvaljeval pa bi se samo, če mi ne bi bilo več treba delati.

Prav to se sprašuje veliko ljudi iz vaše branže. Zakaj še delate? Denarja imate menda dovolj.

Enako priden sem bil kot kurir ali turistični vodnik. Sem eden tistih, ki hočejo delati, ki se vsega lotevajo kot projekta. Sem tipičen, dolgočasen, storilnostno motiviran moški srednjih let. Če bi mi nekdo prepovedal delati v poslu, bi bil prostovoljec. Če bi mi vzeli še to, bi gojil sadno drevje. Če bi mi ga posekali, bi šel k očetu in bi skupaj prešala jabolka ter kuhala mošt, da žganja niti ne omenjam.

Koliko vneme in želje po dokazovanju ste prinesli od doma?

Sem četrti od šestih otrok. Od malega sem vajen skrbeti zase. Zgodaj sem pridobil osnovne navade: zvečer si pripravi obleko, kajti zjutraj greš ministrirat; naredi domačo nalogo, ko prideš iz šole; v soboto gremo v knjižnico in potem še na kakšen priboljšek. Ampak za priboljšek je treba imeti denar in služil sem ga od malega, nekaj z ministriranjem, nekaj z raznašanjem Družine in Ognjišča, nekaj s prodajo gob na tržnici. In kar smo doma zaslužili, smo znali dati na kupček. V veliki družini se ni težko naučiti ekipnega dela in sprejemanja kompromisov.

A imate samo enega sina in dovolj denarja. Kako svojega otroka učite vsega, kar ste se naučili doma in kar vam v življenju pride tako prav?

Izhajam iz dveh predpostavk. Najprej menim, da moj otrok živi danes in tukaj. Meni je, ko sem bil majhen, res primanjkovalo denarja, vendar zato nisem trpel, celo marsikaj koristnega sem se naučil. In resnične življenjske težave mojega sina niso nič manjše, ker živi na videz bogatejše življenje. Šolske knjige ima sicer lahko vsako leto nove, a se mora vseeno učiti. Na internetu se lahko igra, ampak je dobro, da tam počne tudi kaj pametnega. Poglejte: jaz sem kot socialni primer vsako leto preživel nekaj tednov v otroški koloniji na morju, mnogo več kot moji vrstniki, katerih družine so bile premožnejše. In danes se moram tudi sam kar pošteno potruditi, da si vzamem dovolj časa za družinske počitnice.

Ampak vi ste se kot otrok morali boriti.

Enako kot se zdaj moj sin, samo v drugačnih okoliščinah. Zdaj se morajo otroci boriti s televizijo, denimo. To sicer zveni malo orwellovsko, ampak moj sin je pri petih letih narisal rešilni avto in zraven napisal: »če.je.nesreča.ima.luči.prižgane.« Dot.com generacija, pač. V moji glavi je bil mogoče očenaš, v njegovi pa dot. Razumete? Sprejema druge odločitve, a se mora socializirati, ne uide mu sprejemanje kompromisov. Vsebina socializacije je druga, boj za obstanek pa ostaja. Povečuje se, če sva iskrena. Konkurenca med mladimi je mnogo večja, kot je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Naša generacija se je rodila in bila uspešna. Samo preživeti si moral do 1988., in če si bil povprečno sposoben, si ustanovil podjetje in naredil kariero. Mislim, da mojemu sinu ne bo tako lahko in se bo moral še kako boriti.

Še zmeraj drži, da dva popoldneva v tednu preživite z njim, tri dni pa delate ves dan?

Največkrat sva skupaj v ponedeljek in sredo popoldne. Ob sobotah praviloma ne delam, v nedeljo popoldne pa že začnem migati. Zadnje čase s sinom rada razbijava mite in delava eksperimente. Star je deset let in torej v obdobju, ko že pridejo na dan samostojna osebnost, trma, nekoliko pa tudi znanje in strokovna zvedavost. Ne zadostuje mu vsak odgovor, nič več ne morem kupiti njegove pozornosti in pobegniti za računalnik. Zdaj na primer kupiva enako veliki roži in delava eksperiment, ali glasba vpliva na rast rož, ter opažanja prav resno zapisujeva.

Redki tako uspešni očetje si zavestno vzamejo čas za otroka. Se tudi vi sebi zdite nekakšen posebnež?

Pravi oče si časa za sina ne vzame, ampak s sinom živi. Zavedam se, da sem preveč svojega življenja posvetil službi. Služba je bila predolgo največja prednost. O tem se odkrito pogovarjam z ženo in sem se pogovoril tudi s seboj.

Običajno mora ljudi doleteti nekaj hudega, da to spoznajo. Kaj je zadelo vas, da ste odprli oči?

Kdo pa je rekel, da sem odprl oči? Rekel sem, da se o tem pogovarjam. V taka samospraševanja sem se spustil, ko je bilo podjetje že dokaj trdno. Obenem sem moral spoznati, da ne bo konec sveta, če se bom malce umaknil. Intimno pa sta me motivirala svoje zdravje in sinovo odraščanje. Nekega dne mi je enostavno rekel, da me nikoli ni doma. Hkrati sem čutil, da je moje osebno ravnotežje tako sesuto, da nisem bil več zbran, dobival sem prehlade in oblivala me je tesnoba. Karieristi sploh pogosto padejo v stanje, ko niso več zadovoljni z življenjem, pa ne vedo, zakaj. Vse izvira iz tega, da niso srečni in da je njihovo ravnotežje podrto. Recimo, da sem opozorilne znake prepoznal in začel ukrepati. Dan začnem s tenisom, jogo ali podaljšanim spanjem. Več berem. Več potujem z družino. Službi ne pustim več, da bi se me v celoti polastila.

Ko ste doma, ste torej res doma?

Razen na začetku kariere doma nisem mnogo delal. Vedno sem raje šel v službo. Res pa je, da sem stvari nosil s seboj domov v glavi. To sem moral odpraviti. Nekateri pravijo, da sem se spremenil.

Nekateri tudi pravijo, da se strašno bojite neuspehov in težite k temu, da vas drugi cenijo. Vas torej narobe ocenjujejo?

Če živim bolj uravnoteženo, poravnano s seboj, to še ne pomeni, da poslovno nisem več morski pes. Nekateri bodo rekli, da ničesar ne pozabim, drugi, da sem pitbul. Tretji pravijo, da sem zamerljiv, četrti, da sem napol genij, napol norec. Peti, da se šalim takrat, ko bi moral biti resen, in da sem resen, ko bi se moral šaliti. Vsa mnenja so napačna. Je suis comme je suis, sem, kakršen sem.

Šesti pa pravijo, da pri vas menda dolgoročno nič ni zastonj.

V poslu gre za interese. To je trgovina, menjava. Ne poslujemo zato, ker se imamo radi, ampak zato, ker drug drugega potrebujemo in smo drug drugemu koristni. Osnova menjave v poslu pa je denar.

Kaže to opazko razumeti tako, da nekomu nekaj sicer naredite zastonj, a si to zapomnite in pričakujete, da vam bo nekoč nekako odplačal?

Nikakor. Težko boste našli človeka, ki je drugim naredil toliko uslug, kot sem jih jaz. Z ljudmi se denimo nerad prepiram, a ne zaradi preračunljivosti, ker bodo nekoč pomembni in jih bom potreboval. Precej iskren sem in hitro povem, kar si mislim, zato tudi nisem šel v politične vode – tam bi se moral prepirati s prijatelji in govoričiti. Ko bo politika cenjen poklic, pa bi se v njem kar dobro počutil. Če se vrnem k vprašanju: odnose gradim dolgoročno, zato mi ljudje dvignejo telefon, ko jih kličem, in težko je najti kogar koli, ki mi bo očital, da sem mu storil kaj hudega. Rekli bodo, da sem nevaren igralec, sposoben in zagrizen. Vedeli pa bodo tudi, da tekmujem pošteno in da se jim bo vrnilo, če bodo igrali umazano igro.

Ampak s politiki znate biti dobri. Bili ste dobri z Ropom in videti vas je z Janšo. Nimate nobenih moralnih pomislekov?

Držim se načela, da pri politikih ne smem iskati pomoči ali zaslombe. Svojo kariero gradim na gospodarski paradigmi. Pristop živi od kapitala. Politika je ena od javnosti, od katere je posel odvisen, zato z vsako politiko vzdržujemo odnose. To je del mojega posla in zato nas naročniki tudi plačujejo. Enako velja na primer za naše odnose z mediji. Pristop zastopa številne organizacije in podjetja v odnosih z mediji, zato je normalno, da se družimo z novinarji.

Mnogim ni najbolj všeč vaše hitro prilagajanje okoliščinam, hitro obračanje listov. Številnim ste menda kar trn v peti?

Pomembno je, da novinar, urednik ali politik, če gre za lobiranje, ve, koga lobist ali piarovec zastopa. In če politika odloča o davkih, zakonodaji in še čem, mora lobist, ki zastopa interese nekega podjetja, vzdrževati odnose z javnostmi, ki bodo vplivale na njegove pogoje poslovanja. Nikoli ne skrivam ničesar, niti tega, kdo me plačuje, niti tega, koga poskušam informirati ali o čem prepričati.

Drži, da ste boljši lobist in specialist za odnose z javnostmi kot oglaševalec?

Mnogo raje bi slišal, da sem kreativen, da imam dobre ideje, ampak verjetno bo to, kar pravite, držalo.

Pravijo tudi, da ste najboljši za pridobivanje posla.

Saj to vendar piše na moji vizitki. Sem član uprave, odgovoren za razvoj novih poslov.

Vi torej pridobite posel in ga nato predate svojim zaposlenim. Vas potem še zanima, kaj se dogaja z njim?

Jejhata no. Pristop je partnerska družba, kar pomeni, da lastniki opravimo ključne svetovalske posle. Obenem pa smo tudi menedžerji, vodimo podjetje.

Pravite, da ste menedžer. Med naloge menedžerjev spada vodenje ljudi. Vam gre dobro od rok? Slišala sem zgodbe o ljudeh, ki so prišli delat v Pristop in prve mesece prejokali, ker ste jih brez uvajanja vrgli v vodo.

O menedžmentu ljudi bi se res lahko razgovoril. Toda če naj bom samokritičen: z rastjo podjetja sem precej spremenil odnos do sodelavcev. Na začetku smo skupaj preživljali vse noči, vsi smo delali vse, vsi smo delali za vsakogar. Tudi jaz sem lahko prisluhnil vsakomur. Zdaj bodo nekateri rekli, da sem se »pošefaril«, da nisem več tako dostopen, ampak to je cena rasti, danes naša podjetja vodi deset direktorjev … Kadar imam čas ali kadar smo neformalni, znam sicer biti še preveč norčav, bi rekel. Metanje ljudi v vodo pa ni nič drugega kot podjetništvo. Pristop je uspešen prav zato, ker morajo pristopovci znati plavati. Ni nujno, da vsi plavajo kot morski psi, cenimo različne sloge, med nami so in jegulje in žabe, ampak časa za uvajanje je malo za ene in za druge. Na Pristopu najbolj cenimo samoiniciativnost in odgovornost do naročnikov.

Je res, da je vaša glavna filozofija rast, rast in še enkrat rast?

Rast je kruta realnost. Zato rastemo, tako geografsko kot v globino domačega trga. Doma ustanavljamo podjetja, specializirana za posamezna področja, na tujem trgu pa se povezujemo s sorodnimi podjetji in rastemo skupaj. Vsak trenutek imamo sicer tudi drugo možnost: da se takoj zelo zmanjšamo, da vsak postane svoje podjetje in da solidno živimo, vendar Pristopa ne bo več. Ali postaneš resno regionalno podjetje ali pa boš majhna, lokalna svetovalska hiša. Srednje poti ni. Izbrati moraš eno od teh dveh strategij in mi smo se pač odločili za korporativizacijo. Zato smo tudi odprodali del podjetja DZS, se povezali z Digitelom na Hrvaškem in zato v lastništvo radi pripustimo mlajše kadre.

Druge slovenske oglaševalske agencije so se večinoma povezale s tujimi partnerji, vi pa poskušate svojo regionalno mrežo graditi sami. Zakaj?

Zato, ker spremljamo trende. Zelo radi bi se povezali s kom, ki bi nam prepustil dolgoročno kapitalsko vlogo v regionalni operaciji. Takih partnerjev ni na pretek, zato smo se odločili za lokalna partnerstva in regionalni razvoj. Naš uspeh temelji na močni povezavi z regionalnim gospodarstvom in solastništvu zaposlenih. Tudi Pristop se povezuje z globalnimi igralci tam, kjer je treba, na primer pri zakupu medijev. Kjer lahko kapitaliziramo svoje možgane, kjer je odločilna lokalna ekspertiza, pa bolj verjamemo v regionalizacijo.

Zakaj tako razmišlja samo Pristop?

Za regionalizacijo se običajno odločijo močni lokalni igralci. Na vseh trgih, v Skandinaviji, Avstriji ali Italiji, je med prvimi tremi ponudniki vsaj en izrazito lokalen. Razlika je torej v ljudeh, v odločitvi. Treba si je upati in biti sposoben to tudi izpeljati. Povedano po domače: trg mora to potrditi z naročili.

Nekoč ste rekli, da je oglaševalec čisto navadna prostitutka. Lahko razložite, kaj natančno ste mislili?

Dajanje za denar samo po sebi ni tak problem. Problem oglaševanja in mojega navajanja v zvezi s prostitucijo je, da je poklic vse manj cenjen. Na oglaševanje se danes »vsak spozna« in v njem ni ničesar tako posebnega, da bi imelo ceno. Za to so krivi tudi ljudje, ki se z njim ukvarjajo. Ker nas ali pa jih je preprosto preveč. Za naročnike, ki svojega spoštovanja do naših storitev niso pripravljeni plačati, pač ne delam, razen če zavestno delam zastonj, zaradi humanitarnih ali kakih drugih plemenitih vzgibov.

Ampak to izjavo lahko razumeva tudi tako, da mora prostitutka za denar narediti skoraj vse, celo kar ji ni všeč. Naročnik je pač tisti, ki odloča in ima denar.

To bolj velja za oglaševanje kot za svetovanje. Dober svetovalec namreč naročnika pripravi do tega, da sam najde pravo rešitev. To je umetnost svetovanja.

Prostitutke imajo svoj kodeks, etična pravila, ki jih niti za dober denar ne prekršijo. Česa vi nikoli ne bi naredili?

Pristop ne dela političnih kampanj, ker smo se enkrat opekli pa tudi zato, ker bi bilo napačno razumljeno, češ da smo s politično opcijo povezani. Številni sodelavci imajo pomisleke do orožja ali tobaka. Takrat se pogovorimo. Dobri posli so za nas tisti, ki so dolgoročni, ki pozitivno vplivajo na naš ugled, so donosni in nas pri tem še zabavajo. Pomembno se nam zdi tudi, koliko se lahko iz posla naučimo. To so torej merila naše izbire.

Zanimivo, večina tistih, ki sem jih spraševala o vas, meni, da vas pri delu žene samo denar.

Imam pa res problem z ugledom, očitno moram najeti svetovalca! Nasprotno. Moj motiv ni denar. Več mi pomeni sončen dan na Veliki planini ali zadovoljstvo po dobro opravljenem delu. Živim nepretenciozno, »hohštaplerstvo« odkrito zaničujem in tisti, ki me zares poznajo, bodo v meni prepoznali nekakšnega Robina Hooda.

Torej niste pravi Gorenjec?

Dejstvo, da imam »platfus«, je res velika značilnost populacije Sorškega polja. Ampak to pride od pretiranega uživanja krompirja, ne od Gorenjske.

Vaša žena je zaposlena v istem podjetju. Je to dobro ali slabo?

Načelno je slabo. Tukaj bi rad izrazil priznanje bivšemu partnerju Franciju Perčiču, ki mi je že davno svetoval, naj nikoli ne zaposlujemo žena v svojem podjetju. Ampak to je bila bolj pobožna želja. Na Pristopu smo torej kar precej poparčkani. Deloma mogoče zato, ker so ljudje preveč delali in so se zato lahko spoznali samo s sebi podobnimi, drugi pa smo bili pari že pred Pristopom. In ko smo potrebovali nekoga, ki bi nam postavil oglaševanje, smo bili seveda veseli nje, ki je to znala in smo ji lahko zaupali. Če bi zdaj delala drugje, bi se lahko več pogovarjala o poslu in si bila boljša izpraševalca, tako pa morava pravzaprav paziti, da se ne pogovarjava preveč. Najina posla sta sicer povsem ločena. Moja žena je direktorica oglaševanja. Je prav tako močna osebnost, in če nama sožitje ne bi uspevalo, bi eden pač odšel v drugo službo. Če sem iskren: mislim, da imajo sodelavci o njej boljše mnenje kot o meni. Mnenja o meni so bolj različna.

Čutite, kaj ljudje mislijo o vas? Vam to kdo pove v obraz?

V podjetju se s sodelavci zelo odkrito pogovarjamo o poslu. Pri tem sem nemara postal nekoliko osoren. Včasih nisem bil tak, bil sem prijazen, nekakšna »rama za plakanje«. Vsi so lahko prišli k meni. V nekem trenutku pa sem se moral malo zapreti. Zdaj imam pred pisarno celo sekretarko Elizo. To sicer ni moj stil, zelo rad sem neformalen in razbijam pravila, a podjetje je zraslo, izzivi so vse bolj kompleksni in z njimi se danes ukvarja več sto ljudi. Bolj produktivni smo, če spoštujemo tudi nekaj zoprnih pravil, ki se nanašajo na čas in načine medsebojnega komuniciranja. Starih, prijetnih časov, ko smo se s sodelavci odlično razumeli in smo ogromno časa dobesedno presedeli skupaj, ne malikujem niti za njimi ne žalujem, saj smo jih dobro izživeli. Jih pa pogrešam.

Če bi povprečnega Slovenca vprašali, kdo je lastnik Pristopa, bi gotovo odgovoril Franci Zavrl, čeprav ste v resnici štirje partnerji. Zakaj ste vi tako izpostavljeni?

Vseh lastnikov naših podjetij je gotovo več deset. Ključnih je osem, poleg njih pa še DZS. Nenehno sem bil v medijih, to se vleče še od JBTZ, zato je logično, da sem najbolj znan prav jaz. Pomembno je, da se naročniki, partnerji in trg odzivajo tako, da sprejemajo celotni Pristop in da dobijo storitev celotnega podjetja. Če pa dejstvo, da sem nekoliko bolj znan od drugih, kaj koristi, tudi ni velike škode, mar ne?

Spet manipulirate. Kaj ima pri vsem tem psihologija?

Ogromno. Problem psihologije je, da je kot poklic v Sloveniji še precej neprivlačna. Kot psiholog težko narediš uspešno kariero. Zanesljivo pa je humanistični študij, in to dovolj odprt, kakršna psihologija zagotovo je, odlična osnova za kariero. Študirati sem začel elektrotehniko, bil sem namreč aktiven radioamater. V nekem trenutku sem dojel, da bi rad študiral nekaj, s čimer živim. Rad pišem in govorim, zanima me, »kaj dogaja« v družbi. Zato sem presedlal in dokončal psihologijo, vmes pa poskusil še malo filozofije. Stalno sem ogromno bral, leposlovje, filmsko teorijo, psihoanalizo, pa stvari o domobrancih in Blaisa Pascala. Zganjal sem nekakšen humanistični eklekticizem, in ga s pridom izkoriščal tudi pri študiju. Res pa je, da mi je psihologija vsaj dvakrat koristila v vsakdanjem življenju. Prvič leta 1988, ko sem dobro vedel, da moram zaradi svojega stanja in objektivnih okoliščin poiskati pomoč na psihiatriji, in drugič vsak dan, ki ga živim.

Bi rekli, da ste naredili eno kariero ali več?

Vse je ena življenjska črta. Lahko bi bila povsem drugačna. Če bi bil medijski trg večji, bi se takoj vrnil na delo v medije. Bolj kot upravljanje zgodb in nadzorovana distribucija informacij me zanima razkrivanje njihovega ozadja.

Sprašuje: Branka Grujičić

Živim nepretenciozno, »hohštaplerstvo« odkrito zaničujem in tisti, ki me zares poznajo, bodo v meni prepoznali nekakšnega Robina Hooda.V poslu gre za interese. To je trgovina, menjava. Ne poslujemo zato, ker se imamo radi, ampak zato, ker drug drugega potrebujemo in smo drug drugemu koristni. Osnova menjave v poslu pa je denar.Če bi bil medijski trg večji, bi se takoj vrnil na delo v medije. Bolj kot upravljanje zgodb in nadzorovana distribucija informacij me zanima razkrivanje njihovega ozadja.Pravi oče si časa za sina ne vzame, ampak s sinom živi. Zavedam se, da sem preveč svojega življenja posvetil službi. Predolgo je bila največja prednost. O tem se odkrito pogovarjam z ženo in sem se pogovoril tudi s seboj.

Vir: Ona