Triindvajsetega decembra zvečer bo stopil na oder Cankarjevega doma. Koncert. Naslovil ga je po starogradski pesmi, ki nosi naslov Ko bi bila moja. Družbo mu bodo delali prijatelji z vsega sveta: tamburaš Momo Nikolić, kitarist Miroslav Tadić, sarajevska harmonikarka Meri Maključo. In seveda Slovenci: Vlado Kreslin, Jure Ivanušič, Lado Leskovar in Vita Mavrič.

Spet bo spustil na plan svojo slovansko umetniško dušo in morda bo kdo od gledalcev v dvorani pomislil, kakšna škoda, da smo ga pustili oditi v beli svet, potem ko je enkrat že bil skoraj naš. A se bo morda že naslednji trenutek zavedel, da bi njegova iščoča duša tukaj umrla, da ne bi imela dovolj prostora za rast, in da je bolje tako, kot je. Da je pač tako, da mora iskati naprej in da morebiti ne bo nikoli našel tistega, kar išče. Ker tega preprosto ni več. Dame in gospodje, Rade Šerbedžija.  

Leta, preživeta v Sloveniji, ste opisali kot »moja slovenska samota«. Kaj ste s tem mislili? To, da so Slovenci hladni in da vas niso sprejeli?

Ne, sploh nisem pomislil na to, da so Slovenci hladni in da me zato niso sprejeli. Ljudje, ki so me povabili v Slovenijo, so mi rešili življenje in tega ne bom nikoli pozabil. Tudi tega ne, da je imela slovenska država posluh za moje težave in da sem dobil potni list, s katerim sem lahko potoval po svetu. A Slovenec nisem mogel postati. Nisem imel niti možnosti niti želje. Kako naj bi funkcioniral kot dramski igralec, ko pa je vsak moj stavek, ki sem ga izrekel v slovenščini, zvenel okorno. To je tako nežen jezik. Pa saj je tudi Slovencem ljubše, da sem šel in da prihajam k njim kot nekdo, ki so ga poznali in ga še poznajo kot tujega igralca, kot nekdo, ki govori tuj jezik. Radi sicer slišijo, da povem kaj v slovenščini, a to je bolj humorni vložek.

Nekoč ste rekli, da je razlika med Brankom Đurićem in vami v tem, da je Đuro Slovencem prinesel humor in je zato imel možnost za uspeh. Vi pa nosite s seboj neko tako tiho žalost, ki se je ne da opisati z besedami.

A veste, da nikoli nisem razmišljal o tem, da nosim s seboj tudi žalost. Vem samo to, da imam precej kavbojsko srce; tudi v najbolj groznih situacijah lahko ostanem kul. Lahko grem preko vsega. Mirno lahko grem mimo nekoga, ki me ne mara, kot Garry Cooper v filmu Točno opoldne. Čeprav nisem nič drugačen kot vsi drugi, ki si nekje globoko v sebi želijo, da bi jih imeli vsi radi. Pa vem, da to nemogoče.

V avtobiografiji z naslovom Do zadnjega diha ste med drugim zapisali, da ste dovolj stari, da imate pravico biti utrujeni od dvojnega življenja, ki ga živite. Kaj točno ste s tem mislili?

Ko razmišljam o tem, kaj vse se mi je zgodilo in kako bi se lahko to končalo, se mi zdi, da bi najbrž bilo vse skupaj drugače, če od svoje lepe žene in svojih treh hčera ne bi dobil steroidne injekcije. One so mi vdahnile novo, drugo življenje. In tako se včasih obnašam, kot bi bil star 35 let. Ne vem sicer, do kdaj lahko telo prenese take napore, a je krasno spet čutiti življenje. V zvezi z mojimi leti pa obstaja simpatična anekdota. Vanja, moja enajstletna hči, me je, ko sem odhajal v Izrael snemat film, vprašala, kaj bomo snemali. Sem ji rekel, da bom igral v »love story«, v  ljubezenski zgodbi. Bila je navdušena, ko sem ji povedal, da bo film govoril o lepi mladi Izraelki, ki se silno zaljubi. »Super. Krasno!« je bila navdušena moja Vanja. »In kdo je ljubimec?« »Jaz,« sem odgovoril. Ona pa: »Saj se šališ.« (glasen smeh) Ni in ni ji šlo v glavo, da bi jaz, njen ljubljeni očka, v katerega je po malem zaljubljena, lahko igral ljubimca.

Kaj vašo ženo (režiserko Lenko Udovički, o.p.) razlikuje od drugih žensk? Kaj je na njej takega, da s tako ljubeznijo govorite o njej? In zakaj vas je prav ona, kljub temu, da je precej mlajša od vas, uspela spraviti v red?

To, da te ženska spravi v red, kot pravite, se lahko zgodi samo takrat, ko se res zaljubiš. Jaz vem, da so na svetu dosti lepše ženske od moje Lenke, a  zame je ona najlepša. In tako je že dolgo; poročena sva 14 let, skupaj pa 15 let. Sva zelo različna, a naju vežejo nekatere skupne stvari. Poleg tega mene moja Lenka, na primer, nikoli ne bi vprašala, kje sem bil in zakaj sem pil. Dala mi je popolno svobodo. Jaz pa, namesto bi šel ven, tako kot včasih, sedim doma. In če sem kje v tujini, samo čakam, da jo vidim.

Preveč svobode škodi?

Ja, preveč svobode vodi naravnost v zapor.

»Med naštevanjem ukazov me Lenka kdaj pa kdaj nežno poboža po laseh,« pišete v knjigi, ko opisujete svoj odhod od doma na snemanje. Zdi se, da je ta vaša Lenka izjemno močna ženska.

Ja, ja, to je moja Lenka. Ona je prava bojevnica. To, kako močna ženska je, dokazuje tudi zgodba o tem, kako si je zaustavila popadke. Pred rojstvom najine prve hčerke sva se namreč dogovorila, da bom prisostvoval porodu. Rekel sem ji ja, čeprav moram priznati, da sem v bistvu precej konzerativen in da sem upal, da bo rodila takrat, ko bom kje na poti. In potem je naneslo tako, da sem bil takrat, ko je dobila popadke, res v Ljubljani, z Radkom Poličem sva se pogovarjala o mojem sodelovanju v Kralju Learu. Lenka je bila v Beogradu, kjer so se dogajale strašne stvari, mnogi so me vlačili po zobeh, in zame je bilo zelo komplicirano priti iz Slovenije v Beograd. A ko sem dobil sporočilo, da je Lenka šla v porodnišnico, sem kljub temu pohitel na pot, čeprav sem bil prepričan, da sem rešen in da bo rodila brez mene. Na letalu sem se malo napil in častil sem neke Američane, ker sem bil prepričan, da se je otrok že rodil; saj popadki ne morejo trajati večno. Potem pa sem stopil iz letala in me je na letališču čakala ona. Postrižena na kratko kot kakšna deklica. Kot bojevnica, pripravljena na bitko. Preprosto se je odločila, da ne bo rodila brez mene in si je zaustavila popadke. Šla sva torej domov in počakala, da je napočil čas za odhod v porodnišnico. Šel sem z njo, jo med porodom držal za roko, poslušala je klasično glasbo in se obnašala kot prava bojevnica. Nič ni kričala ali stokala, bila je popolnoma mirna. Priznam, bilo bi mi neznansko žal, če ne bi prisostvoval temu čudežu narave. In potem sem komaj čakal, da se je napovedala najina Vanja, da sem lahko bil zraven tudi pri njenem rojstvu. In pri Miličinem. Mislim, da bi moral porod doživeti vsak moški, ker bi potem res dojel svojo ženo in bi res spoznal čudež ženskega organizma.

Vaše tri hčerke kot prvi jezik govorijo angleško in menda vas že popravljajo pri izgovorjavi.

Ja, angleščina je njihov prvi jezik, čeprav se midva z njimi pogovarjava po naše. In res je, moja dekleta bdijo nad mojo angleščino. Moja Nina, na primer, ki je  zdaj stara trinajst let, je bila z mano v Španiji na snemanju filma, da mi je pomagala pri učenju teksta. Bila je neke vrste moja tajnica. Ona je krasna, pri trinajstih že dela v gledališču in pred kratkim je v Kaliforniji med 2000  učenci vseh srednjih ameriških šol zmagala; igrala je v neki komediji.

Vas skrbi, ker bo očitno krenila po vaših stopinjah? Spomnim se odlomka iz knjige, v katerem pišete, kako ste na prvi predstavi svoje najstarejše hčerke Lucije stali v zadnji vrsti in se stresli od strahu, ker ste vedeli, da boste nekaj minut kasneje morda ugotovili, da ni nadarjena za igro.

Res je, zelo me je bilo strah. Saj je najbrž vsakega očeta in vsako mamo, ki se ukvarja z umetnostjo, strah, ko se kateri od njegovih otrok poda v umetniške vode. Kajti ti veš, kako težek poklic je to in se zato sprašuješ, kaj bo, če boš ugotovil, da tvoj otrok nima talenta. Vsak starš si težko prizna, da njegov otrok ni nadarjen in jaz sem vedel, da svoji Luciji ne bom mogel reči, da je dobra, če ni. Ne bi ji mogel lagati in ne bi znal skriti, kaj čutim. Ampak na srečo se je izkazalo, da je izjemna igralka. Da je nekaj posebnega. Podoben strah sem čutil tudi pri Nini in tudi pri njej srečen ugotovil, da je dobra.

Imate pet otrok, štiri hčerke in sina. Je kateri od njih vaš ljubljenček?

Ne, ni šans, da bil kateri bolj moj od drugih. Pri meni so vsi na isti startni črti. Ni prestopa, vsi stojijo na isti startni črti in ko jaz ustrelim s pištolo, vsi tečejo z istega izhodišča. Nekoč, tik pred rojstvom moje Milice, sem Lenkino mamo Ninočko vprašal, kako bom, glede na to, da imam že štiri otroke, lahko ljubil še petega. Odgovorila mi je s krasnim stavkom: »Rade, z vsakim novim otrokom srce postane večje.« In točno tako je. Ni delitve ljubezni, vsakega otroka ljubiš kompletno in iz vsega srca.

Ste Vanji, Nini in Milici drugačen oče kot ste bili Danilu in Luciji, otrokoma iz svojega prvega zakona?

Ne. Saj tudi zdaj veliko vandram okoli zaradi dela. V zadnjih dveh mesecih, na primer, sem jih videl samo enkrat, ko smo se v Londonu srečali za štiri dni. Jaz sem priletel iz Izraela, one pa iz Amerike. Čeprav med takrat in danes vseeno obstaja majhna razlika: ko sta bila namreč Danilo in Lucija majhna, sem resda veliko snemal in ko sem bil prost, sem prav tako rad šel domov k njima, a vendarle sem si nekaj časa pustil tudi za gostilno. Bil sem mlad in sem rad jahal besne noči, kot jaz temu rečem. Danes takih jahalnih ekspedicij ni več, pa to sploh ni povezano z leti. Bolj gre za to, da zdaj kot zrel človek želim vsak svoj prosti trenutek podariti družini. Saj še vedno kdaj ostanem zunaj do jutra, a to se dogaja vse bolj poredko. Imam namreč težavo, da ne morem dolgo spati. Kadarkoli že grem spat, zmeraj se zbudim zgodaj zjutraj in ker nisem več najmlajši, moram pač prej v posteljo, da lahko normalno funkcioniram.

Trenutno sicer živite v Los Angelesu, toda kje je vaš pravi dom?

Moj dom je tam, kjer živim z Lenko in deklicami. Kamorkoli se premaknemo, tam je moj dom. Tudi Lucija in Danilo, otroka iz mojega prvega zakona, sta del mojega doma, in sta enakopravna, tako v življenju kot v mojem srcu. Čeprav zdaj več pozornosti namenjam svojim majhnim hčerkam, ker so pač v obdobju, ko me še potrebujejo; čeprav jim grem včasih tudi malo na živce.

Čeprav živite v Ameriki, z njimi govorite hrvaško?

Dekleta dobro govorijo naš jezik, ker midva vztrajava, da ga morajo govoriti in ker tudi midva z njimi govoriva po naše. Drugače bi že izgubili bitko z angleščino.�

Ko jih vprašate, kaj so, kaj odgovorijo? Američanke?

Pravzaprav niti ne vedo, kaj so. A so Bolivijke, Srbkinje, Hrvatice, Američanke ali Slovenke? Saj še sam ne vem. Imajo slovenske potne liste, jaz tudi, in v Ameriki imamo vsi green card, a tudi jaz vam ne znam odgovoriti, kaj  pravzaprav so moja dekla. Verjetno bodo to ugotovila že čez nekaj let. Jaz jim tega vsekakor nočem povedati. Naj bodo to, kar hočejo biti.

Veliko potujete po svetu in vedno, v vsakem trenutku, veste, kje so vaše korenine. Za njih pa je to, da nimajo korenin najbrž velik hendikep?

Ja, to je velik hendikep. Z ženo dosti razmišljava o tem, da bi se vrnili iz Amerike, dokler so dekleta še dovolj majhna. Kjerkoli v Evropi bi se naselili, bi bile njihove korenine bližje našemu podnebju. Po drugi strani pa Amerika z vsem tem svojim megalomanstvom vpliva na ljudi, da postopoma postanejo Američani. Meni pa se gnusi že sama misel, da bi moje hčerke postale Američanke. Amerika je velika izgubljena džungla, v kateri seveda najdeš tudi krasne posameznike, a je še vedno džungla, v kateri je veliko nesrečnih duš. Nekega dne one ne bodo več imele mojega doma, ampak svoje domove in bojim se, da bodo utonile v ameriškem načinu življenja. Zato sva jim midva z Lenko v Ameriki zgradila nek umeten otok sredi divjine. Otok, na katerem kuhamo naše jedi, se družimo z našimi ljudmi in ohranjamo naše običaje. To je najino darilo, najina dota. Z njo bodo lahko šle kamorkoli, pa se jim ne bi smelo nič zgoditi, ker bodo imel v ustih ta znani okus. Okus po krajih, od koder izvirajo.

Ste dober oče?

Mislim, da sem O.K. oče in da me moja dekleta in moj sin ljubijo, spoštujejo in ubogajo. Nikoli nisem strog, ampak imam neko drugo avtoriteto, tako, da bi moji otroci težko pristali na misel, da me razočarajo. To vem. Nikoli se nismo pogovarjali o tem, a čutim, da me nikoli ne bi zavestno razočarali. Seveda človek nikoli ne more biti 100-odstotno prepričan v to, ker življenje ponuja preveč izzivov in nastavlja preveč pasti, a sem prepričan, da imajo moji otroci do vsega tega nek odnos, neko stališče. Oba z Lenko sva jim dala ogromno svobode, a oni vedo, da imajo prav zaradi te svobode tudi ogromno odgovornost. Vedo, da lahko dosti naredijo »na svojo roko«, po svoje, vedo pa tudi, da obstaja meja, ki je ne smejo prestopiti. Tudi v najboljših družinah se zgodijo čudni, nenačrtovani dogodki, v katerih se pubertetniki lahko izgubijo, a menim, da v čustveno urejenih družinah do tega pride dosti težje. Meni največ pomeni, da mi moja trinajstletna hči pove, da je nekaj naredila narobe, da ne skriva pred menoj svojih spodrsljajev.

Prav to, da ti otrok pove, ko naredi napako, se mi zdi višek zaupanja in potrditev  tega, da si bil dober vzgojitelj.

Absolutno. Pomembno je to, da ga takrat, ko ti hoče nekaj povedati, poslušaš, da ga pogladiš po glavi in nič ne rečeš. Ko se je moj sin Danilo pri petnajstih prvič napil, mu nisem rekel niti besede. Šel je v svojo sobo, uro po prihodu domov pa je bil že pri meni, češ da mu je slabo. To je neke vrste zaupanje v očeta. Spomnim se, kako sem ga učil bruhati in kako sem mu podpiral glavo, da je lažje izpraznil želodec ter ga pri tem božal po glavi. Nič ga nisem kregal. In potem je zaspal kot otrok. Naslednje jutro se o tem sploh nisva pogovarjala. Jaz sem se samo smejal. Moj Danilo po tem dogodku ni nikoli imel težav z alkoholom. Če pa bi jaz odreagiral v stilu, kako si se mogel napiti, a veš, koliko si star, bi se znalo zgoditi, da bi zadevo ponovil samo zato, da bi mi nasprotoval.

Ste rekli, da ste ga učili bruhati. Tudi med branjem knjige sem dobila občutek, da ste v tem življenju popili kar nekaj alkohola.

Ja, z alkoholom imam kar bogate izkušnje. V  tem življenju sem res kar dosti pil. Ampak najbolj smešno je bilo, ko sem se pogovarjal z Michaelom Canom. Sem mu rekel: »Ti si se družil z Richardom Burtonom in s Petrom O”tolom. Daj, povej mi, koliko onadva pijeta.« In mi je odgovoril: »Ah, ta dva sta bila alkoholika. Vsak dan sta popila vsak po liter viskija.« In jaz sem mu rekel: »Kaj pa ti? Koliko si ti popil?« On pa: »No, jaz sem popil samo pol litra.« Si predstavljate, liter viskija na dan?

Kako to, da tako brez sramu pišete o svojih srečanjih z alkoholom?

Jaz pišem o alkoholu zato, ker ga imam rad. Seveda sem se kdaj v življenju tudi zelo napil, a moram reči, da sem jaz vedno znal piti. Čeprav zdaj skoraj ne pijem žganih pijač. Rad pa imam dobro vino, pijem ga kot hrano, za kosilo popijem dva, tri kozarce vina, za večerjo tri, štiri, morda pet. Zelo redko sem pijan. Če dobro ješ in če piješ dobro vino, se ti ne more nič zgoditi. Pa še zdravo je. Kar poglejte, kako malo infarktov imajo Francozi.

Kako to, da vas je skoraj nemogoče ujeti brez klobuka?

Že v rani mladosti sem si na glavo poveznil klobuk. Morda zato, ker sem v tistem času pogosto gledal kavbojske filme, mogoče pa zato, ker je klobuk zaščitni znak Slavoncev, nosijo ga zaradi sonca.  Na akademijo v Zagrebu sem že prišel s klobukom in potem sem zelo kmalu dobil vlogo v televizijski seriji, v kateri je glavnemu junaku na glavi vedno tičal črn klobuk. Po tistem ga nekako nisem več snel.

Tudi v Ameriki ne?

Tudi tam ne. Vse je normalno teklo, dokler pred dvema mesecema nisem prišel v Izrael, kjer sem snemal film Ljubezensko življenje. Tam vsi ortodoksni Židje nosijo klobuke, tako da sem se kmalu začel počutiti kot oni in sem ga hitro dal z glave. In tako sem po dolgih letih hodil naokoli brez klobuka.

Menda ste morali svoje ameriške menedžerje kar nekaj časa pregovarjati, da so vam dovolili snemati ljubezenski film namesto akcijskega. Kako gresta skupaj ameriški čut za posel in vaša slovanska umetniška duša?

Ljudje, ki delajo v tem poslu, običajno pogosto menjavajo agente, jaz pa s svojim sodelujem že enajst let. Ne morem zamenjati agenta, ker sem z njim postal prijatelj. V bistvu bi tega mojega Scota Herissa že moral zamenjati, ker nima dovolj časa zame, a ga res ne morem, ker sva prijatelja. Seveda je to po eni strani minus, ker človek res nima časa, po drugi pa tudi plus, ker je on zame pripravljen narediti vse, tudi tisto, česar kakšen drug profesionalni menedžer ne bo nikoli naredil. Res pa je, da imam zato poleg njega tudi menedžerko, mlado rusko Židinjo, ki je izjemno prodorna in ki mi je priskrbela vse te vloge, ki so proslavile moje ime. Zelo odločna je in zahteva, da se do 8. januarja vrnem v Los Angeles, da me ponovno da na tržišče.

Zdi se, da ob sebi preprosto potrebujete slovansko dušo. Je to vaš recept za uspeh?

Točno tako. Tudi meni se zdi, da se s Slovani bolje razumem, da z njimi lažje vzpostavim stik.

Prijatelje imate po vsem svetu. Kaj  mislite, kaj na vas ljudi tako zelo privlači?

Vedno se trudim, da širim pozitivno energijo in mi je zelo ljubo, kadar to prepoznam tudi pri drugih. Moram reči, da od ljudi v glavnem dobivam to, pozitivno. Saj sem zaradi vseh teh političnih stvari v bivši Jugoslaviji dobil tudi veliko sovražnikov, a se mi zdi, da od ljudi v glavnem dobivam samo dobro. Več, kot sem kadarkoli sanjal, da bom dobil nazaj. Je pa tako, da je zame prijateljstvo ena od najpomembnejših stvari na svetu, več mi pomeni samo še najbližje sorodstvo, žena, otroci in starši.

V knjigi se sprašujete, kam sploh sodite. Zdaj to že veste?

Ne glede na vse, kar se je zadnje čase spremenilo, jaz še vedno pripadam območju bivše Jugoslavije. Seveda zdaj pripadam tudi nekim drugim mestom, predvsem zato, ker nisem neznan. Ljudje me prepoznavajo, pristopajo k meni in se pogovarjajo z mano, tako da nekaj delim tudi s temi ljudmi. Najintimneje pa še vedno pripadam območju bivše Jugoslavije, pa naj se nekaterim to zdi še tako čudno.

Ponosen sem na svoje srbsko poreklo in na svojo hrvaško domovino, radi rečete.

Temu stavku, ki ga je nekoč izrekel Nikola Tesla, sledim že vse svoje življenje. S tem, da bi ga jaz še razširil in bi rekel, da sem od vseh narodov nekaj dobil in da sem imel resnično rad to jugoslovansko različnost.

Branka Grujičić

Vir: Jana