Letnik 1953. Edinec, ki ga je mati rodila tako rekoč zadnji hip, pri štiridesetih, in ki je, odkar se zaveda samega sebe, obžaloval, da nima brata ali sestre. »Zdaj, ko starši ne živijo več, nimam več svoje družine,« pravi.

Lastnik doktorata iz moralne teologije s papeške univerze Gregoriani v Rimu, ki lahko v svojo biografijo zapiše, da je zaradi težav z nemščino ponavljal prvi letnik in je zato gimnazijo Frana Miklošiča v Ljutomeru obiskoval pet let. Disertacijo je zagovarjal v nemščini.

Teolog, ki ima za seboj tudi pol letnika prava. Toliko časa je namreč potreboval, preden je spoznal, da je teologija njegova življenjska izbira. Zato staršem, kadar koli ima priložnost, rad pove, naj ne delajo tragedije iz tega, če njihovi otroci izgubijo leto ali dve srednje šole ali študija. »To ni nobena življenjska katastrofa, veliko večja je, če nekdo misli, da mora v srednji šoli in na fakulteti imeti same petice in desetice, ko pa začne izvajati svoj poklic, ugotovi, da je v njem nesrečen. Do 25. leta imaš vso pravico, da si premisliš, da zamenjaš študij ali svojo življenjsko orientacijo,« še pove.

Dr. Ivan Janez Štuhec, avtor pred kratkim izdane knjige Smer – osvobojena dežela in človek, ki je doslej opravljal toliko funkcij, da je vse težko preliti na papir. Zadnja, ki se mu je zgodila, je funkcija člana programskega sveta RTV.

»Za to, kar sem in kar danes predstavljam, se lahko v veliki meri zahvalim Cerkvi in ljudem v njej,« ste nekje povedali. Jaz pa dodajam, da bi tako nemirnemu, raziskovalnemu duhu, kot ste vi, uspelo tudi samemu, brez institucije, ki stoji za njim. Ali pa se morda motim?

Glede na to, kako jaz razumem institucijo, bi rekel, da nikomur ne more uspeti brez nje. Vsi smo tako ali drugače pogojeni s kakšno in vsi živimo znotraj njih. Kar pa zadeva Katoliško cerkev kot institucijo, sem trdno prepričan, da brez institucionalne oblike Cerkve ne bi bil to, kar sem, pa marsikdo drug tudi ne. Institucija je namreč tista, ki zagotavlja, da se stvari prenašajo iz generacije v generacijo. Kajti če bi bile stvari odvisne od posameznika, bi z njim nastale in tudi umrle.

Je v Cerkvi, tako kot v zunanjem svetu, za napredovanje pomembno, da te nekdo, ki je na hierarhični lestvici višje od tebe, vzame za svojega? Je tudi tam napredovanje odvisno od simpatij in tega, da imaš pravega »botra«?

Gotovo je povsod pomembno, čeprav moram reči, da v novejši zgodovini Cerkve ni več toliko, kot je bilo v preteklosti, ko je bila kariera resnično odvisna od tega, katerega rodu si bil in kateri družini si pripadal. Ne razumem pa vašega vprašanja, češ da za napredovanje v Cerkvi potrebuješ nekega velikega botra, nekakšnega mafijskega botra.

Saj tako tudi ni bilo postavljeno, hotela sem samo povedati, da si čisto laično predstavljam, da te mora tudi v Cerkvi nekdo opaziti in te v pravem trenutku poriniti naprej in da človeku najbrž pride zelo prav, če za njim stoji nekdo vpliven, ki zanj zastavi svojo besedo.

Pa saj to je življenjsko logično. Normalno je, da se to dogaja. Seveda je tvoja prihodnost odvisna tudi od tega, da te nekdo opazi in ti da priložnost, da se dokažeš. Pomembno pa je tudi, kakšen vpliv ima ta človek na to, da sprejme odločitev, povezano s tabo.

Zakaj so vas opazili in vam dali možnost, da pridete tja, kjer ste zdaj?

Saj so dali možnost tudi drugim. Prvič pa sem dobil vtis, da bi lahko v Cerkvi nekaj naredil, ko mi je moj mentor, pri katerem sem delal diplomo, pokojni profesor Štajner, po koncu diplome, do katere sva prišla po dostikrat trdih diskusijah, rekel, naj razmišljam, da bom to delal tudi v prihodnje. Takrat sem prvič pomislil, da nekdo misli, da bi bil tudi jaz sposoben kaj narediti v Cerkvi.

Sami niste pomislili na to?

Takrat ne.

Danes slutite, kaj približno vas čaka?

Ne vem, kaj me čaka v prihodnosti. Veste, ko sem bil na začetku duhovniške kariere, sem si želel kakšno napol hribovsko faro. Predstavljal sem si, da bom na konju jezdil od kmetije do kmetije in obiskoval ljudi ter živel idilično duhovništvo na robu Slovenije. Take predstave sem imel takrat, pa glejte, kje sem danes.

Veliko ljudi razmišlja, da bi zaradi stresa pustili vse skupaj in se iz mesta preselili na kakšen hrib, kjer bi na primer redili ovce in spet našli stik s seboj. Tudi vi kdaj pomislite na to?

Duhovniško življenje je pogosto stresno, še posebno pri nas, ki smo po eni strani profesorji na fakulteti, po drugi strani pa imamo še druge, tudi civilne dolžnosti. Morda si kdaj pa kdaj res zaželim, da bi šel v penzion in bi lahko počel stvari, ki jih zdaj ne morem.

Bi pogrešali ljudi? Pravijo, da ste izjemno komunikativni in da ob sebi potrebujete druge.

To pa je res. Tako sem vedno razumel svoj poklic. Saj se tudi moja ideja o idiličnem duhovništvu nadaljuje tako, da bi jahal od kmetije do kmetije, se pogovarjal z ljudmi, si zapisoval njihove zgodbe in morda kdaj napisal knjigo.

Rekli ste, da ste imeli med pripravo diplome z mentorjem trde debate. Znano je, da ste se že v študentskih letih sprli s svojim profesorjem dogmatične teologije, Vekoslavom Grmičem. Vajino nestrinjanje, med katerim si je Grmič med drugim prizadeval za vašo izključitev s fakultete, pa se ni poznalo pri študiju in izpitih. Ali vi znate dopustiti, da se študent ne strinja z vami in z vašim odnosom do velikih vprašanj?

Grmiča sem cenil in ga še cenim tudi kot dogmatika in profesorja, a sva se pač razšla zaradi različne politične ocene položaja in najine politične orientacije. Teološko pa je bil vsekakor človek, ki nam je odpiral obzorja sodobnih teoloških tokov, in ko sem prišel študirat v tujino, mi stvari niso bile tuje. O moji tolerantnosti do študentov, ki se ne strinjajo z menoj, pa bi morali vprašati njih. Zagotovo si prizadevam, da imam do študentov profesionalen odnos in da osebne zadeve ne bi igrale nobene vloge v našem odnosu.

Če bi primerjali Ivana Štuheca, študenta teologije, in svoje današnje študente, kaj bi rekli, kakšna je razlika?

Občutek imam, da smo bili mi, moja generacija, veliko bolj živi in dosti prizadevnejši v iskanju, postavljanju vprašanj in diskusiji. Pri zdajšnji generaciji to pogrešam. Kje vidim razlog? Verjetno jih je več, eden pa je gotovo, da se je študentska populacija razširila tako rekoč na polovico prebivalstva, kar pomeni, da ne študirajo samo tisti, ki so se za študij odločili iz intelektualnih vzgibov. Drugi razlog pa je, da zdaj na teološko fakulteto prihajajo tudi študentje z zelo majhnim predznanjem teologije, celo takšni, ki ne obvladajo niti osnovnih stvari. To je izhodišče, ki študentu onemogoča, da bi bil lahko v razpravi o teoloških vprašanjih profesorju dober partner.

Je izziv učiti nekoga, ki nima osnovnega teološkega znanja?

Profesor v bistvu dostikrat sploh ne ve, da nekdo nima predznanja, ker študentje na začetku študija ne delajo nobenih testov. To lahko ugotoviš pozneje ob kakšni seminarski nalogi ali na izpitu. Prav v neznanju vidim razlog, da študentje velikokrat ne morejo postavljati resnih vprašanj. Ko sva že govorila o razlikah med mojo generacijo in to, ki jo učim, mislim, da je bil družbeni okvir, v katerem smo mi študirali, veliko vznemirljivejši, kot je sedanji. Tedaj je bil študij teologije v slovenskem kontekstu vendarle nekakšna eksotika. Danes je precej običajen in vprašanja, ki vznemirjajo javnost, delno vznemirjajo tudi naše študente, tista temeljna eksistencialna, družbeno motivirana pa jih ne toliko, kot so nas.

Že mnogi pred menoj so ugotovili, da ste izjemen retorik. Sama pa se ne morem znebiti občutka, da med javnim nastopanjem, na kakšni okrogli mizi, na primer, podcenjujete svoje sogovornike. Rečete na primer, če bi si spoštovani kolega prebral to in to …

Ne gre za to, da bi koga podcenjeval. Mislim, da tisti, ki uporablja nekorektne podatke o meni in ustanovi, ki jo zastopam, podcenjuje mene in institucijo, ki jo predstavljam. Ob takih stvareh je pač treba reči: »Dragi kolega, če si nečesa niste prebrali, potem pač niste kompetentni, da bi o tem razpravljali.«

Ste vi zmeraj korektni?

Trudim se, da bi bil. Nikoli nimam občutka, da sogovornike podcenjujem, in če česa ne vem, povem, da ne vem.

Kakšna je razlika med Ivanom Štuhecem, kadar komunicira znotraj Cerkve, in tistim, ki komunicira z laično javnostjo?

Ni bistvene razlike. Morate vprašati tiste, ki so imeli kaj z menoj znotraj Cerkve, pa boste videli, da sem takrat morda še bolj energičen.

»Sem kolerične narave in mi zato kdaj dvigne “pokrovke”, zlasti ob čem neumnem,« ste nekje povedali. Se pogosto zapletate v spore?

Mislim, da ne. Vsaj ne zavestno, tako da bi moral nenehno živeti v kakšnem sporu.

V svojem prvem komentarju v Dnevniku ste zapisali, da je zaradi anonimk vaša koža čez in čez debela.

Ja, včasih sem res dobival kar precej anonimk, in to predvsem od bralcev Dnevnika, ki je kdaj pa kdaj objavil mojo fotografijo z odlomkom kakšnega mojega komentarja v Družini. Bralec je slikico izrezal, jo dal v kuverto, mi na čelo narisal kljukasti križ in pripisal nekaj besed iz spodnjega parterja ter mi to poslal. Brez podpisa, seveda. To se mi je kar večkrat zgodilo.

Kljub temu ste zdaj novi kolumnist Dnevnika in na začetku svoje prve kolumne pišete, da se zavedate, »da se bodo tisti iz vašega nazorskega območja spraševali, kaj delate v tem tradicionalno levem časopisu«. Zakaj torej Dnevnik? Zaradi provokacije ali zato, da bi s svojim glasom segli v vsako poro družbe?

Dnevnik zato, ker so me povabili. Nisem se nič ponujal, še branil sem se. Po temeljitem pregovarjanju sem privolil, da bom na vsakih 14 dni eno leto napisal komentar.

V prvi kolumni ste komentirali aktualno dnevno dogajanje v Sloveniji, med drugim tudi decembrsko nakupovalno mrzlico in tragično smrt treh mladih deklet v diskoteki Lipa. Je to, da vsakdanje dogodke komentira nekdo, ki ne živi vsakdanjega življenja, prednost, ker je njegova slika jasnejša, ali hendikep, ker komentira nekaj, česar ne živi?

Ne bi rekel, da živim znotraj institucije, daleč proč od realnega življenja. Živim sredi vsakdanjega, realnega in konkretnega življenja. O kakšni stvari, potrošniški mrzlici, o kateri sem pisal v prvem komentarju, pa morda res lahko pišem z distanco, ker se mi na primer ni treba ukvarjati z vsakdanjimi nakupi ali s tem, kaj bom jedel za kosilo ali večerjo.

»Biti del te Cerkve predstavlja neko gotovost in varnost, ki ti je nobena druga skupnost ne more dati, niti družina ne,« pišete v svoji knjigi. Potrebujete varnost, občutek, da za vami stoji »nevidna, mistična skupnost, ki jo predstavlja križani in vstali Kristus, ta večna in nepremagljiva, dejansko neuničljiva institucija«?

No, potrebujem. Saj vsak potrebuje varnost in vsi jo iščemo. Ljudje, ki jo izgubijo v družini ali v odnosu do partnerja, ali pa ljudje, ki so izgubili družbeno varnost, ker so z dušo in telesom pripadali nekemu družbenemu sistemu, taki imajo v življenju bolj ali manj težave. In meni se zdi, da je v tem smislu častitljiva stara, v stoletjih preverjena institucija gotovo tisti zelo zelo široki okvir, ki ti daje varnost, češ da veš, od kod si in kam greš.

Sliši se tako, kot da tisti, ki so v pristojnosti Cerkve in verjamejo v Boga, nimajo težav. Pa jih seveda imajo.

To ne pomeni, da v življenju nimaš nobenih težav, ampak če vzameva kot primer ljudi, ki so še do leta 80 ali 90 verjeli, da je stara Jugoslavija neuničljiva institucija, socializem pa večen sistem, in ki so bili pripravljeni svoje življenje investirati v takšno institucijo, v takšno družbo, lahko ugotoviva, da so v 90. letih ostali zelo razočarani. To se ti v Cerkvi ne more zgoditi.

Cerkev je torej neuničljiva.

Saj je to v svoji 2000-letni zgodovini že tolikokrat pokazala, da to sploh ni več vera. To so dejstva. Saj verujemo v Boga, ne v Cerkev. Toliko ljudi in toliko ideologij je že poskusilo uničiti to vero in njeno ustanovo, pa so morali vsi na koncu priznati, da ni šlo.

Kje po vašem mnenju tisti, ki ne verjamejo v Boga in morajo sami prevzemati odgovornost za svoja dejanja, najdejo varnost in gotovost?

Saj moraš tudi v Cerkvi sam prevzeti odgovornost, ne moreš je preložiti na kogar koli. Zelo zelo kritičen sem do tega, da bi prelagali odgovornost na neko avtoriteto in se na primer sklicevali na papeža ali škofa. To ne gre. Tudi v Cerkvi moraš znati sprejeti odgovornost. V vsem tem ti da širši okvir, znotraj katerega je to mogoče lažje storiti. Kdor pa ni znotraj takega duhovnega in kulturnega območja, si najde druga varovala.

Kje, na primer?

Nekateri v določeni filozofski usmeritvi, drugi v kakšnem medosebnem odnosu. Obstajajo različne možnosti.

»Prepričan sem, da bi ljudje imeli veliko manj težav z odločanjem in s svojo psiho, če bi uporabljali spoved, ta dar Cerkve, o katerem se pogosto govori na omalovažujoč način,« pišete v knjigi.

To lahko potrdim tudi iz osebne izkušnje, kajti ko človek išče samega sebe in je v določenih stvareh negotov, ob sebi potrebuje dobrega sogovornika, drugače se začne vrteti v začaranem krogu, iz katerega ne vidi izhoda. V tem smislu se mi zdi, da je spoved dobro pomagalo, ker ni samo duhovne narave, ampak tudi psihične. Ljudje dostikrat pridejo prepozno k spovedi, takrat, ko mislijo, da nekega bremena ne morejo več nositi, in so že zelo globoko ranjeni. Bolje bi bilo, če bi prišli prej, ko so začeli iskati odgovore. Takrat bi se jim dalo pomagati, ker bi jim lahko pokazali alternative.

»Meni je v ključnih trenutkih spoved vedno pomagala,« ste v knjigi nadaljevali svojo izpoved. Kateri so bili ključni trenutki?

Eden od njih je gotovo puberteta. Ko človek odrašča, prihaja v konflikt s starši in s samim s seboj ter ima težave na čustvenem področju. Imel sem veliko srečo, da sem imel v tem obdobju ob sebi pametne, dobre duhovnike, ki so mi prav svetovali. Drug ključni trenutek je bilo poklicno odločanje. Ko se namreč odločaš za poklic duhovnika, se največ ukvarjaš s tem, ali si zanj ali ne. Sprašuješ se, kaj te čaka in kaj to pomeni. In če lahko vprašanja razčiščuješ z dobrim sogovornikom, ti je to v veliko pomoč.

Pravite, da človek najbolj potrebuje ob sebi duhovnika v puberteti, čeprav se prav takrat največ mladih odvrne od vere.

Res je. Tudi sam vidim, da mladi prav v času, ko bi najbolj potrebovali nekoga, na katerega bi se lahko oprli in mu zaupali, Cerkev zapustijo. Jaz sem bil drugačen, lahko rečem, da sem prav v tem obdobju ostal. Nisem imel na primer nobenega obdobja, ko bi rekel, da mi gre tako na živce, da je ne maram več videti. V bistvu sem vse svoje življenje intenzivno živel v središču cerkvenega življenja, pa mi ni začela presedati. Za to se lahko precej zahvalim tudi dobrim sogovornikom pri spovedi.

Lahko umik iz Cerkve v obdobju pubertete pripiševa temu, da v osnovni šoli starši še lahko upravljajo življenja svojih otrok, v srednji šoli pa to že ni več tako samoumevno, ker se mladi že sami odločajo, ali bodo še hodili v cerkev ali ne?

Vaša trditev gotovo drži, čeprav jaz vidim težavo v tem, da prisila ne vodi nikamor. Če te starši v stvari, tudi v vero, usmerjajo s prisilo, kot da je obveznost, ki nima nobene zasidranosti v tvoji družini, v tvojem najožjem okolju, potem je tako rekoč normalno, da mladostnik med puberteto zapusti tisto, kar mu je bilo vsiljeno. Gre torej za to, kako ljudje znotraj svoje družine živijo svoje versko prepričanje.

Se da ubežne pubertetniške ovčice pripeljati nazaj v cerkev?

Poti so zelo različne. Mislim, da je izjava novega papeža zelo zadela jedro problema, ko je rekel, da ima vsak človek svojo pot do Boga. Tudi pri mladih je zelo različna. So taki, ki so doma dobili zelo malo ali nič verske vzgoje, pa so kljub temu našli svojo pot do Boga, so pa tudi taki, ki so imeli v družinskem okolju marsikaj verskega, pa jim morda ni bilo posredovano pravilno in so se oddaljili. Nobene sheme in nobenega tipičnega modela ni, s katerim bi človek lahko operiral. Vsak človek je enkraten in unikaten.

Kako ste pri vas doma živeli vero?

Zelo normalno. V naši hiši je bilo normalno, da se je molilo in da smo hodili k maši. Verska dimenzija je bila navzoča tako kot vsakdanji kruh. Ni pa bilo ne pri očetu ne pri materi nikoli nobenega pretiravanja. Rekel bi, da smo vero živeli zelo normalno.

Ste se doma počutili varni, glede na to, da v knjigi pišete, da Cerkev lahko da varnost, ki ti je družina ne more?

Vsaj v zgodnjem otroštvu sem se počutil zelo varnega, v puberteti pa že ne več tako zelo. Ko razmišljam o preteklosti, lahko rečem, da sem imel izjemno lepo in varno otroštvo, in prav temu pripisujem dejstvo, da nisem niti pozneje v življenju, ko sem imel kakšne krize, nikdar podvomil o sebi in smislu življenja.

Cerkev v knjigi imenujete moja ljubljena nevesta, ki ste ji dali in ji dajete to, kar ste. So tudi v tej zvezi zakonski spori?

Seveda, zakaj pa ne. Ena takih kriz je bila, ko sem bil že v bogoslovju, pa sem sem moral odločiti, ali naj ostanem v mariborskem ali ne. To je bila zame velika preizkušnja. Bil sem pred dilemo, ali lahko s škofom, s katerim se na nekem področju nikakor nisva ujela, živim naprej v isti škofiji in ali mu lahko obljubim pokorščino. To je bilo resno vprašanje znotraj Cerkve. Tudi sicer ti ne more biti vedno vse v njej všeč, ne moreš biti z vsem zadovoljen. Dostikrat te kaj moti in pojavijo se krize. Tako kot v zakonu, ko partnerja drug pri drugem odkrijeta stvari, ki jima niso všeč. Ampak s tem morata živeti. In to se mi zdi ključno, da znaš živeti tudi temno stran Cerkve, ne samo svetle.

Ste izjemno dejaven človek, ki je do svojega 52. leta opravljal toliko funkcij, da jih človek težko našteje. Zdi se mi, da potrebujete nove izzive, a da vas stvari, ko se utečejo, začnejo dolgočasiti in začnete iskati nov izziv.

Nekako se je res pokazalo, da sem bil zraven pri marsikateri novi stvari, ko pa se je utekla in so jo prevzeli drugi, sem se umaknil in nisem imel več potrebe, da bi jo moral še nadzirati. Novi izzivi so prišli kar sami.

Imam občutek, da hočete biti povsod zraven, da se nič v tej družbi ne sme zgoditi brez vašega komentarja?

(smeh) Ne vem, če imate vi takšen vtis … Jaz mislim, da se marsikaj dogaja brez mene in mimo mene.

Bi vse to, kar ste doslej dosegli, zmogli, če bi imeli ženo in otroke?

Vsega tega, kar je zdaj v mojem kurikulumu, tedaj najbrž ne bi bilo, gotovo pa bi bilo kaj drugega. Težko je reči, kaj bi bilo, če bi bilo. Zdaj je pač tako, kot je.

»Vprašanje je, kaj bi naredil, če bi lahko takrat, ko sem se odločal za duhovniški poklic, izbiral, ali v duhovništvo kot celibater ali kot poročen. Če sem zelo iskren, bi se verjetno odločil, da bom poročen duhovnik.« Danes najbrž menite drugače?

Takrat bi se verjetno res tako odločil, če bi imel možnost izbirati, kajti to je bila ena tistih stvari, za katero lahko rečem, da je bila najtežja odpoved. Danes, po 25 letih duhovništva, se s tem problemom seveda ne ukvarjam več tako, kot sem se tedaj. Življenjska praksa, ki jo živiš toliko let, postane del tebe in ti del nje, to je tvoj življenjski stil, ki bi ga težko zamenjal.

In kaj svetujete tistim, ki so na tej prelomnici in se odločajo za duhovniški poklic?

Vsakemu, ki me vpraša za nasvet, rečem, da mora vedeti, v kaj gre; bolje je, da si prej premisli, kot da sprejme odločitev in si premisli sredi življenjske poti. To je vsekakor ena najresnejših preizkušenj v duhovniškem poklicu, zato si ne sme delati utvar; stvari mora zelo resno vzeti v roke, če hoče, da bo kot duhovnik zadovoljen in srečen. Kajti če gre nekdo v ta poklic s stalno nostalgijo, kako fino bi bilo, če bi bilo drugače, to hromi njegovo osebnost, s tem pa tudi njegovo poslanstvo in njegovo delo.

Duhovnik gre torej zavestno v svoj poklic, kar pomeni, da v končni fazi odloči glava. Človek pa ima vendarle tudi srce, ki zna delati precej po svoje.

Gotovo. Ampak človek je celota. Tudi če srce kdaj drugače zavibrira, ga je pač treba vzeti v roke. To, da lahko srce zavibrira, mora človek pričakovati do smrti. Ni samo stvar čustev, ampak tudi zdrave pameti in volje, da vidiš, v kakšnem življenjskem kontekstu si in kaj bi zate in za druge pomenilo, če potegneš nove poteze.

Se lahko Ivanu Štuhecu zgodi, da mu po 25 letih duhovništva srce začne tako vibrirati, da zapusti Cerkev in vse, kar je doslej naredil, zaradi ženske?

Rad bi rekel, da ne. Ampak človek zase ne more nikoli dati roke v ogenj. Zdi se mi, da bi bil velik napuh, če bi rekel, da se mi nič ne more zgoditi. Vsakemu se lahko marsikaj zgodi. Upam pa, da se ne bo nič takega, kar bi pomenilo, da sem svojo dosedanjo življenjsko pot zanikal. In če smem biti malo hudomušen, bi me vi po vsej sili radi poročili in spravili iz Cerkve.

Spraševala: Branka Grujičić

Nobenega obdobja nisem imel, ko bi rekel, da mi gre Cerkev tako na živce, da je ne maram več videti. Ključno se mi zdi, da znaš živeti tudi njeno temno stran, ne samo svetle. Ne vem, kaj me čaka v prihodnosti. Veste, ko sem bil na začetku duhovniške kariere, sem si želel kakšno napol hribovsko faro. Predstavljal sem si, da bom na konju jezdil od kmetije do kmetije in obiskoval ljudi ter živel idilično duhovništvo na robu Slovenije.Upam, da se ne bo zgodilo nič takega, kar bi pomenilo, da sem svojo dosedanjo življenjsko pot zanikal. In če smem biti malo hudomušen, bi me vi po vsej sili radi poročili in spravili iz Cerkve.

Vir: Ona