Preteklost. Pevka in klaviaturistka v skupini U”redu. Kostumografinja, ki je včasih skrbela tudi za imidž svojega moža. Šivilja, ki je sedla za šivalni stroj, da je lahko izpeljala svoje zamisli. Diplomirana hispanistka, ki ni nikoli delala v svojem poklicu. Učiteljica glasbe, ki je pustila varno službo in se podala na pot iskanja.
Sedanjost. Avtorica glasbe in besedil, ki je med drugim zakuhala besedilo pesmi Samo ljubezen za naše evrovizijske predstavnice Sestre. Producentka, ki se je podpisala pod številne izdelke naših glasbenikov; nazadnje pod album Peep Pop Tine Gorenjak. Podjetnica, ki vodi družinsko podjetje Dom svobode. Pisateljica, ki čaka, da bo zbrala pogum in svojo literaturo nekoč pokazala javnosti. Mama desetletnega Petra. Žena. Magnificova žena.
Prihodnost. Odvisna od tega, kaj ji bo življenje pripeljalo na pot.

Zakaj tako ustvarjalna ženska kot ste vi, ostaja v moževi senci? Celo tako, da se pod svoj dnevnik, ki ga objavi v časopisu, podpiše Magnificova žena.

Lani, ko sem v Jani pisala ta dnevnik, sem se podpisala Magnificova žena zato, ker mi je šlo vedno na živce, da se  pri vsakdanjem komuniciranju prej ali slej tako predstavim. Nekam pokličem, na primer, in se prestavim kot Barbara Pešut, pa tisti na drugi strani ne ve, kdo sem, čeprav smo se že videli in četudi mu skušam osvežiti spomin. Ko vse to pojasnjevanje nič ne pomaga, na koncu običajno rečem: »No, ja, jaz sem Magnificova žena.« In tisti na drugi strani takoj ve, kdo sem. S tistim javnim podpisom Magnificova žena sem s tem hotela opraviti za vedno in mislim, da tudi sem. Sicer pa sem se pod svoj zadnji dnevnik tako in tako podpisala Barbara.

Niste mi odgovorili na vprašanje, zakaj ostajate v moževi senci.

Zame to, čemur vi pravite senca, sploh ni senca. Sama sem si izbrala, da bom glasbo raje ustvarjala kot pa izvajala. Z odrom že imam izkušnje in vem, kakšen občutek je stati na njem, ampak odločila sem se oditi z njega. Nekaj zato, ker nisem več najstnica in sem prišla do zaključka, da bi v življenju rada tudi ustvarjala in ne samo interpretirala, nekaj pa tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja. Pa zaradi družine, moža in otroka. Nikoli nisem hrepenela po javni karieri, zato nimam težav s to senco, ki jo omenjate.

Vaš mož pa ima javno kariero. Je težko doma čakati nanj? Koliko časa mora miniti, da se nehaš spraševati, kaj pa zdaj dela, me bo prevaral, a se mu je kaj zgodilo?

Taka vprašanja te morijo vsak dan znova in tega, kaj občutiš ob tem, se ne da opisati, to moraš doživeti. Stara mama mi je že takrat, ko sva bila z Robertom še najstnika, rekla, naj nikar ne vzamem “muzkontarja”. Je že vedela, kaj je govorila. Ne glede na vsa vprašanja, ki si ji zastavljaš, pa je vendarle res, da ti v takem zakonu, kot ga imava midva, nikoli ni dolgčas. To, da se ti v zakonu stvari dogajajo, pa se mi zdi zelo pomembno. In to, da se ohranijo iskrice iz začetka zveze, tudi.

In če bi vi po 22 letih zveze in potem, ko svojega Roberta poznate od otroštva, jutri zaznali, da iskric ni več?

Ne vem, kaj bi bilo potem, pa tudi tega ne, če je to sploh mogoče. Jaz sem še vedno zatreskana vanj.

Ko sem brala vaš dnevnik, me je zbodlo v oči, da nekatere stvari govorite kar v dvojini, jaz in Robert, midva. Sta vajini duši tako prepleteni, da sta že eno?

Ja to je pa res. Imava srečo, da sva se našla in da imava podoben okus. Meni se zdi to, da par dojema življenje na podoben način, zelo pomembno. Da na primer podobno dojemava ljudi in da so meni všeč približno taki moški, kot je on, njemu pa približno takšne ženske, kot sem jaz. Ta princip estetike se potem kaže tudi pri drugih stvareh, pri tem, kakšna glasba ti je všeč, kakšno stanovanje, pohištvo ali avto, na primer.

Ko vas takole poslušam, se ne morem znebiti občutka, da ste konstantno rahlo nesrečni. Se motim?

Ne. Tak je moj karakter. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem to ugotovila. Zdaj vem, da se zastonj borim proti temu. Najbrž me ta stalna rahla nesrečnost žene naprej, mi daje moč. Sicer pa se mi zdi, da je ta nesrečnost neka taka slovenska posebnost. In depresija je po mojem mnenju neko naravno stanje človeka pri štiridesetih. Stanje, ko ugotoviš, da si že veliko videl in doživel, da se spopadaš z drugo polovico življenja in da greš proti koncu pa se začneš spraševati, ali boš v življenju še kaj naredil. Vprašaš se: »A to je to?« Ampak z vsem, kar te pričaka na poti, se pač moraš spopasti. Treba je iti naprej. Samo naprej. Pri tem pa je pomembno, da si znaš prisluhniti, da se zjočeš, če ti paše jokati; pa tudi če potem jočeš cel dan.

Prav samozavestni pa niste, a ne?

Nisem, pa kaj potem. Ugotovila sem, da samozavest ni nekaj zelo nujnega, tako nujno kot na primer zrak ali voda. Saj pasivnost, podrejenost ali samozadostnost niso nujno negativne lastnosti. To ni nič slabega. Meni gre v bistvu na živce, da ljudje govorijo, ta je pa v senci in to že a priori pomeni, reva uboga. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da to a priori tudi pomeni, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Vsak si v družbi pač poišče svoje mesto, tisto, ki mu odgovarja.

Ste radi sami?

Absolutno. Pred kratkim sem bila štirinajst dni v toplicah. Ko sem odhajala, so mi vsi rekli, da se mi bo zmešalo od dolgčasa. Pa se mi ni, nasprotno, uživala sem v tej samoti. Niti toliko časa nisem imela, da bi koga poklicala. Stalno sem nekaj ustvarjala. Res je, da sem šla tja z rahlim strahom, kako bo, pa je bilo super. Najbrž je to povezano z željo, ki jo že dolgo nosim v sebi; želim si, da bi nekoč šla v Grčijo in v eni odmaknjeni vasici preživela pol leta. Natančno vidim to vasico, pa gostilno, v kateri bi pisala in pisala, tudi.  Do tega odhoda v toplice sem se spraševala, ali bi lahko bila tako dolgo sama. Danes sicer še vedno ne vem, ali bi tam zdržala pol leta, vem pa, da mi ugaja, če sem kdaj tudi sama. Z leti kar pozabiš na to, kako fino je, če si odgovoren samo zase in če lahko v nekem trenutku narediš, kar ti pade na misel.

Ampak se mi zdi, da imajo ženske slabo vest, če si vzamejo čas samo zase.

Glede tega imam srečo, saj mene moj mož vzpodbuja, naj kam grem in naj si vzamem čas zase. In tudi jaz njega, seveda. Kar privošči si, če potrebuješ čas zase, mi reče. Moj mož mi ni nikdar rekel, da nečesa ne smem narediti. Kar je dobro zame, je dobro tudi zanj, pravi.

Ljudje si verjetno predstavljajo, da ste vi taka malce “odštekana” družina. Se motijo?

Nič kaj dosti se ne razlikujemo od drugih. Vsak dan skuhamo kosilo, skrbimo za to, da imamo poln hladilnik, jaz strižem travo in obrezujem drevje na vrtu. Nič drugačni nismo. Ali pa morda smo?

Se vam zdi, da ste tolerantnejši od drugih?

A veste, da ne vem, če sem sploh tolerantna. Najlažje si na to odgovorim, če pogledam rezultate vzgoje. Svojemu sinu kar naprej razlagam, naj na  različnost gleda kot na bogastvo. Zdi se mi, da se ga je to moje govorjenje kar prijelo. On na primer pride k meni in mi pove, da sošolca, ki je Bosanec, otroci zafrkavajo, da smrdi, on pa jim reče, naj nehajo in si s fantom potem dasta »give me five«. Čeprav je zadnjič ugotovil, da imajo tudi  do njega poseben odnos in da je tudi on nekako v manjšini.

Peter je torej ugotovil, da je drugačen. Pa je znal pri svojih desetih letih to tudi sprejeti?

Mislim, da je s tem, ko se mi je potožil in mi razložil, kaj ga teži, to sprejel.  Zdi se mi super, da mi je priznal, da ga to boli. Videla sem, da mi ni treba razlagati, zakaj se mu vse to dogaja, ker je že dojel. In potem ko mi je vse povedal, se je pomiril. Bil je zadovoljen. Odvrgel je ta nahrbtnik, ki ga je dobil od naju in šel naprej. To se mi zdi super. Tako kot se mi zdi super, da je dojel, da to, če si drugačen, ni nič slabega.

Kakšno popotnico za življenje je dobil od vaju z Robertom?

Mislim, da sva vzgojila človeka, ki ima rad ljudi, je odprt in duhovit. Je tudi objektiven, tako da se ob kakšni stvari vpraša, če je res takšna, kot se zdi na prvi pogled. Ali je res treba nujno iti v BTC, ker vsi hodijo tja, na primer. Všeč mi je, da se zna poslušati in ugotoviti, kaj mu je všeč. Mogoče sva mu dala tudi to, da je zelo nežen in da ga ni sram to tudi pokazati. Zelo pomembno se mi zdi še to, da ve, da ima toplo gnezdo, v katerem lahko vsa ta njegova čustva privrejo na dan.

Je vaš dom hiša odprtih vrat ali neke vrste utrdba?

Kakor kdaj. To stanovanje, v katerem zdaj živimo, mi je všeč, ker je zelo odprto. Zdi se mi, da to vpliva tudi na psiho, da je potem tudi človek bolj odprt, da diha. Pri nas je velikokrat polna dnevna soba in meni je všeč, ko pridejo ljudje k nam in se kar malo uležejo na sedežno.

Če bi potegnili črto pod svoje življenje in se vprašali, ali ste zadovoljni z njim, kaj bi si odgovorili?

Da sem zadovoljna.

Branka Grujičić

Vir: Jana