S 1. oktobrom se bo začelo novo študijsko leto. Večina slovenskih študentov v njem ne bo doživela prav pretresljivih sprememb in novosti, tisti, ki se bodo po znanje odpravili na katero od univerz po svetu, pa lahko pričakujejo leto ali vsaj nekaj mesecev drugačnega študentskega življenja. Ali kot je dolgočasno statistiko strnil Jakob Žigante, študent ekonomske fakultete, od 13. septembra študent ESG School of Management v Parizu: »Za šestmesečni študij v tujini sem se odločil zaradi boljšega načina študija in posledično zaradi boljšega znanja.« Jakob si je na pariški fakulteti, ki jo je izbral zato, ker sodi med najboljše fakultete v Franciji, izbral predmete, ki jih pri nas ne bi mogel poslušati, ker jih ni na predmetniku.

Za študij v tujini se odloča vse več slovenskih študentov – po nekaterih podatkih naj bi jih bilo vsako leto več kot tisoč – toda natančnih podatkov o tem, koliko jih na različnih stopnjah in v različnih oblikah resnično študira v tujini, ni. Študenti v tujino odhajajo po različnih kanalih, institucije, ki bi na enem mestu zbrala in evidentirala vse njihove odhode, pa v Sloveniji zaenkrat nimamo in je najbrž še nekaj časa ne bomo imeli. Tisti, ki bi se namreč lotil evidentiranja, bi se že na začetku srečal s težavo, da se programi izmenjave na podlagi bilateralnih ali multilateralnih dogovorov izvajajo ločeno na nacionalni, univerzitetni in fakultetni ravni ter tako ni prav nič nenavadnega, da na primer Univerza nima podatkov o fakultetnih izmenjavah. Poleg tega bi bile možnosti morebitnega »popisovalca«, da bi popisal vse tiste študente, ki na študij v tujino odidejo povsem na lastno pest, pri nas pa ne zaprosijo za nobeno štipendijo in zato niso nikjer zavedeni, praktično nične.

Zato lahko o tem, koliko študentov se odloča za študij v tujini, še najbolje sklepamo na osnovi podatkov Centra za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS), preko katerega v okviru programa Socrates odide v tujino največ Slovencev, in fundacije Ad futura, edine, ki pri nas organizirano podpira redni študij slovenskih študentov v tujini.

Največ naših študentov torej odhaja na tuje fakultete pod okriljem Erasmusa, akcije, ki v obdobju od leta 2000 do 2006 poteka znotraj programa Socrates in je namenjena predvsem izboljšavi kvalitete in “evropske dimenzije” visokošolskega izobraževanja v sodelujočih državah (države članice EU, Islandija, Liechtenstein in Norveška ter pridružene članice Centralne in Vzhodne Evrope). Gre za kratkoročno izmenjavo, v okviru katere študent v tujini opravi le del študijskih obveznosti, ves čas študija in bivanja v tujini pa ostaja vpisan na matično fakulteto.

S pomočjo akcije Erasmus in programa CEEPUS (Central European Exchange Program for University Studies) je v šolskem letu 2003/2004 odšlo na študij v tujino 667 slovenskih študentov; leto pred tem se jih je za to možnost odločilo 538, v šolskem letu 1994/95 pa na primer samo 23. Številke nedvomno kažejo, da zanimanje za to obliko študija v tujini narašča. Narašča tudi število slovenskih študentov, ki se odločajo za redni študij v tujini, vendar je rast veliko počasnejša.

Zakaj v tujino in ne doma?

Študenti, ki odhajajo v tujino v okviru medfakultetnih izmenjav, kot razlog za odhod navajajo izkušnjo bivanja, življenja in študija v tujini brez večjih tveganj; v tem primeru je vrnitev na matično fakulteto namreč določena že ob odhodu, čas študija pa je omejen, in sicer ne sme biti krajši od treh mesecev in daljši od enega leta. Dobra motivacija za odhod v tujino je tudi izkušnja drugačnega študijskega sistema in drugačnih pogojev, spoznavanje novih ljudi, izkušnja drugačnega načina dela med profesorjem in študentom ter vsebine, ki jih doma ni. Med motivi najdemo tudi učenje tujega jezika preko življenja v tujini ter spoznavanje kulture in ljudi.

Jakob Žigante, študent ESG School of Management v Parizu, je zdaj že četrtič odšel v tujino; v ZDA je končal 4. letnik srednje šole, nato šest mesecev študiral ekonomijo v Clevelandu in si med letošnjimi počitnicami dva meseca nabiral znanje na New York University. »Zaenkrat lahko primerjam študij v Ameriki in Sloveniji in ugotovim, da pri nas vse deluje veliko bolj hladno in oddaljeno. V Ameriki predavatelji predavajo desetim študentom, tako da lahko že med predavanji vprašaš, kar te zanima. Profesorji se pri delu veliko bolj trudijo in ti pomagajo, predvsem pa so ti vedno na voljo. Tam ni učenja na pamet, na to, da bi na izpitih prepisoval, sploh ne pomisliš, ker zaradi majhnega števila študentov profesor natančno ve, koliko znaš. Ti pa tudi ves čas veš, da si sposoben dobiti najvišjo oceno A medtem ko je pri nas ravno obratno in pri nekaterih profesorjih ves čas veš, da ne moreš dobiti ocene deset, kar zelo učinkovito ubija voljo do študija. Dejstvo je, da sem tam delal več, ampak sem na koncu tudi več znal.«

Medtem ko mu v Parizu ne bo treba plačevati šolnine (500 evrov za semester), ker ima ekonomska fakulteta z ESG podpisano pogodbo o izmenjavi, je moral v ZDA vse šolnine in stroške bivanja plačati sam – za dva predmeta, ki ju je poslušal letos v New Yorku, je na primer plačal milijon tolarjev (vsi stroški dvomesečnega študija čez lužo so nanesli dobra dva milijona tolarjev, Jakob pa jih je pokril s štipendijo družinskega podjetja).

»Največ, kar lahko poleg znanja odneseš od študija v tujini, pa je prijateljstvo,« se s statistikami strinja študent 4. letnika, ki namerava takoj po vrnitvi iz Pariza diplomirati in se ozreti za kakšno službo doma ali v tujini. V tujini, pravi, ima bistveno manj možnosti za dobro službo kot na primer njegovi sošolci, ki prihajajo s fakultet s tradicijo in zvenečim imenom. »V Evropi se natančno ve, koliko je katera univerza vredna, in zato imajo tisti z boljših univerz dostop do boljših služb. Jaz tujim delodajalcem kot študent ljubljanske univerze ne morem ponuditi ne vem kakšnih referenc in včasih se zaradi tega počutim kar malce manjvredno.«

Tudi štipendisti fundacije Ad futura, ki zaradi kriterijev, ki jih morajo izpolnjevati, da dobijo štipendijo, sodijo v sam vrh uspešnih slovenskih študentov, kot razlog za odhod v tujino najpogosteje navajajo višjo kakovost izobrazbe, pridobljene v tujini, študijske programe, ki v Sloveniji ne obstajajo, večje možnosti za znanstveno kariero, bolje plačano delovno mesto v Sloveniji, večje možnosti za zaposlitev v tujini ter neopravljene sprejemne izpite v Sloveniji.

Za redni študij na kateri od fakultet v svetu se študenti odločajo predvsem zaradi nezadovoljstva nad kvaliteto/načinom/možnostmi doma ali pa zato, ker v Sloveniji ni programa študija, ki jih zanima. Ena tistih, ki se je odločila za študij v tujini, ker želenega študija pri nas ni, je Jadranka Juras, ki na Kunstuniversität Graz študira jazz petje. Njen študij traja štiri leta, ko ga bo končala, bo dobila naziv diplomirana pevka. S tem, koliko ji bo pomagal pri iskanju službe, se zaenkrat še ni ukvarjala.

Slovenski študenti so bili do vstopa Slovenije v Evropsko unijo ali v skupini t. i. OVERSEAs državljanov (pomenila je izredno visoke šolnine) ali pa v skupni študentov iz revnejših držav, ki je prinašala šolnino, ugodnejšo kot za domače študente. Prav v Avstriji so imeli naši študenti prednost in so plačevali nižjo šolnino kot ostali. Sedaj so naši študenti v EU izenačeni z evropskimi, kar v praksi pomeni, da za vse veljajo enaki pogoji; če je šolnina, je šolnina za vse, domače in tuje, če je ni, je ni za nikogar.

In tako bo morala Jadranka Juras letos prvič od leta 2002, ko je uspešno opravila sprejemne izpite, plačati 400 evrov šolnine za semester. Glede na to, da njena štipendija, ki ji jo je ob začetku študija kot nadarjeni študentki podelilo mesto Ljubljana, znaša 60.000,00 tolarjev (250 evrov) na mesec, že išče dodaten vir zaslužka.

Štipendija ne pokrije vseh stroškov

Jadranka Juras seveda ni edina slovenska študentka, ki kljub štipendiji ne more pokriti vseh stroškov, nastalih med študijem v tujini. Večina rednih slovenskih študentov mora zato, da lahko dokonča študij na tujem, pokazati kar precej iznajdljivosti pri iskanju denarja.

Tisti, ki študirajo v okviru medfakultetnih izmenjav, so glede stroškov v precej boljšem položaju, ker jim ni treba plačevati šolnine, za Erasmus akcijo pa lahko pridobijo tudi majhno finančno pomoč iz sredstev samega programa. Jakob Žigante, na primer, bo med študijem v Parizu vsak mesec prejemal 260 evrov štipendije; čeprav si je našel brezplačno bivališče, pa štipendija ne bo zadostovala za vse stroške in bodo morali tudi tokrat nekaj denarja primakniti starši.

V CEEPUS programu lahko študenti dobijo štipendijo v državi, v katero potujejo in tu so razlike med štipendijami precejšnje; v Avstriji, na primer, je CEEPUS štipendija nekajkrat višja od enake štipendije v Romuniji, seveda pa isto velja tudi za stroške.

Štipendije fundacije Ad futura so običajno namenjene pokrivanju šolnine, na njihov razpis pa se lahko prijavi vsak študent, ki je že bil sprejet na študij v tujini in hkrati izpolnjuje pogoje, navedene v posameznem razpisu. Tako lahko štipendist prejme štipendijo v višini do 100 odstotkov šolnine, vendar enoletni znesek ne sme presegati 4,5 milijona tolarjev.

Ministrstvo za kulturo običajno podeli do 50 odstotkov šolnine in dodatni mesečni znesek za življenjske stroške v tujini, Zavod za zaposlovanje dodeli svojim štipendistom, ki študirajo v tujini, poseben dodatek, štipendije Banke Slovenije se običajno gibljejo okrog milijona tolarjev ne glede na stroške (vsi štipendisti prejmejo enak znesek), kadrovske štipendije vlade RS pa največkrat pokrivajo vse študijske stroške (šolnina, nastanitev in drugi s študijem povezani stroški).

Sicer pa je virov štipendij in finančnih pomoči še nekaj – občine, zasebne fundacije in skladi, podjetja. Štipendije podeljujejo tudi tuje institucije, pogosto so to kar same visokošolske institucije preko svojih štipendijskih skladov (v tem primeru štipendijo običajno podelijo v obliki delnega ali celotnega pokritja šolnine študenta). Najboljši študenti lahko prejmejo tudi štipendije svoje institucije, ki jim pokrijejo vse študijske stroške, podeljujejo pa jih tudi različne ustanove (NATO, EU, različne mednarodne organizacije in fundacije). Tisti najbolj iznajdljivi, pravi Jakob Žigante, lahko pridobijo tudi več štipendij, ker se nekatere štipendije med seboj ne izključujejo in večine tudi ni treba vračati. Ena redkih izjem je štipendija fundacije Ad futura, pri kateri študenti že ob odhodu v tujino podpišejo klavzulo, da se bodo po zaključku štipendiranja zaposlili pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji za vsaj toliko let, kolikor študijskih let so prejemali štipendijo. In če ne dobijo službe? »Po enem letu aktivnega iskanja zaposlitve so vračanja štipendije oproščeni,« pravi dr. Lidija Honzak, direktorica fundacije, in kot možnost, kako priti do denarja, navaja tudi možnost najema ugodnega dolgoročnega kredita za dodiplomski ali podiplomski študij v tujini, ki ga od 10. septembra dalje omogočata Deželna banka Slovenija in fundacija Ad futura.

Najbolj priljubljene so nemško govoreče države

Po podatkih CMEPIUS slovenski študenti preko programa Erasmus najraje odhajajo na študij v Nemčijo (v lanskem šolskem letu 100 študentov), Avstrijo, Italijo, Francijo in Španijo, medtem ko je bilo na primer v Veliki Britaniji na študiju le 37 študentov. Razlog? »Študenti, ki gredo na študij v tujino preko Erasmusa, ne plačajo šolnine. V Veliki Britaniji pa je šolnina pomemben vir financiranja izobraževalne ustanove, zato fakultete niso zainteresirane za sprejem tujih študentov, ki bi prihajali k njim preko izmenjav. Poleg tega angleški študenti zelo neradi odhajajo v tujino in pravzaprav je Velika Britanija ena redkih držav, ki ima večji priliv študentov kot odliv,« odstopanje od pričakovanj, da bodo slovenski študenti zaradi znanja jezika na veliko izbirali Veliko Britanijo, razlaga Neža Pajnič iz službe za mednarodne štipendije pri CMEPIUS. Kar nekaj slovenskih študentov se zanima tudi za študij v skandinavskih državah, vendar pa zelo visoki stroški življenja za veliko večino predstavljajo nepremostljivo oviro. Manj interesa je tudi za nove članice EU, torej za vzhodnoevropske države.

S popolnoma drugačnimi podatki, vsaj kar se Velike Britanije tiče, pa razpolagajo v fundaciji Ad futura. Iz njihovih analiz tako lahko razberemo, da je lani z njihovimi štipendijami največ študentov (57) študiralo v državah članicah Evropske unije, 10 se jih je odločilo za študij v Severni Ameriki, trije v novih članicah EU in po en na Kosovu in v Rusiji. Med tistimi, ki so se odločili za študij v državah članicah EU, jih je največ, 32, odšlo na študij prav v Veliko Britanijo. Zakaj? »Nekaj zaradi bližine države, nekaj zaradi jezika, predvsem pa zato, ker ima Velika Britanija zelo močno in dobro ponudbo študija. Njihova država vsako leto pripravi izjemno dobro promocijo možnosti za študij,« razlaga Honzakova. Pri tem je treba vedeti, da študenti, o katerih govorijo pri fundaciji Ad futura, plačujejo šolnino.

Pogled v tabele, ki kažejo izbiro študija, nam pokaže, da se tako tisti, ki odidejo v tujino preko Erasmusa, kot oni, katerih podatke posreduje Ad futura, najbolj odločajo za študij ekonomije in poslovnih ved. Pri Erasmusu so na naslednjih treh mestih študij jezikov, družboslovja in prava, pri fundaciji Ad Futura pa so podelili največ štipendij za študij ekonomije in poslovnih ved (38), družboslovja (21), umetnosti in oblikovanja (16) ter prava (14). Za študij naravoslovja, pravijo na fundaciji, je bistveno manj zanimanja kot za družboslovje.

Priznavanje izpitov in nostrifikacija diplome

Študentom, ki študirajo v okviru medfakultetne izmenjave, na partnerski fakulteti v tujini praviloma ni treba opravljati sprejemnih izpitov. Da so primerni za izmenjavo, morajo zadostiti nekaterim pogojem, ki veljajo za vse študente, poleg državljanstva RS je to še zaključen 1. letnik dodiplomskega študija in kakršen koli status vpisanega študenta na visokošolski instituciji, ki v programih sodeluje. Partnerske institucije lahko dodajo še svoje pogoje, kot so motivacija, znanje jezika, letnik študija ter študijski uspeh.

Sicer pa se za redni študij v tujini lahko prijavi vsak študent, ki izpolnjuje pogoje, ki jih postavi tuja izobraževalna institucija; ti pa so lahko tudi sprejemni izpiti. Običajno je, da mora študent dokazati znanje tujega jezika, v katerem bo opravljal študij, občasno pa institucije zahtevajo tudi opravljanje drugih sprejemnih izpitov, predvsem v ZDA (SAT Reasoning test, GRE – Graduate Record Examin, GMAT – Graduate Management Admission Test) ali za določene smeri (npr. preizkus talenta na kulturno-umetniških smereh).

Po vrnitvi je v tujini pridobljena spričevala treba nostrificirati. Postopek naj bi bil po zakonu o splošnem upravnem postopku končan v dveh mesecih, a se zato, ker je vezan na seje senata fakultete, ki se lahko odloči za poizvedovanje, lahko tudi podaljša. A z nostrifikacijo je pravzaprav še najmanj težav. Kot kaže praksa, jih je na nekaterih fakultetah veliko več pri priznavanju izpitov in drugih obveznosti, opravljenih v tujini.

Kako zelo avtonomne so pri tem fakultete, kažeta primera ljubljanske ekonomske in pedagoške fakultete. Ekonomska pri priznavanju izpitov gotovo sodi med najbolj liberalne fakultete, saj do težav tako rekoč ne prihaja. Že pred časom so uvedli evropske kreditne točke, tako da študentu, ki s partnerske fakultete v tujini prinese 30 kreditnih točk, brez velikih zgodb in zapletov priznajo semester. Študent sam pove, katere predmete na matični fakulteti bi želel imeti priznane. Če prinese na matično fakulteto 60 točk, mu priznajo oba semestra in ima opravljen letnik. Na ekonomski fakulteti študente vzpodbujajo, naj na tujih partnerskih fakultetah poslušajo predmete, ki jih pri njih ne morejo. Morda prav zato ekonomska fakulteta sodi med tiste fakultete, katere študenti se največkrat odločajo za študij v tujini. V šolskem letu 2004/2005 jih bo tako preko Erasmusa na različne konce Evrope odpotovalo 150; njihove najljubše destinacije pa so Francija, Španija, Danska, Nizozemska, Italija, Nemčija in Finska.

Popolnoma drugačna je slika na pedagoški fakulteti, kjer se pri priznavanju izpitov rado zatakne in se tako na primer študentu, ki se je vrnil z enoletnega študija, lahko zgodi, da ostane brez priznane prakse in izpitov, čeprav jih je na partnerski fakulteti opravil. Kje se zatika? Pri doslednem sledenju postopkom o napotitvi študentov v tujino. Vsak študent naj bi pred odhodom v tujino v sodelovanju z mentorjem/koordinatorjem namreč sestavil program svojega dela v tujini, nato pa bi morala partnerska fakulteta s svojim podpisom zagotoviti, da bo študent to delo res lahko opravil. Študijski sporazum lahko vključuje poslušanje predavanj, izpite, seminarsko delo ali/in pripravo diplomskega dela. V tem tripartitnem dokumentu (podpišejo ga študent, domača institucija in tuja institucija) je poleg programa dela v tujini tudi jasno napisano, kot kaj se bodo uspešno opravljene obveznosti priznale, ko se bo študent vrnil.

Na papirju je vse videti lepo in prav, vendar je iz študentskih zgodb mogoče razbrati, da je program, o katerem govorijo na Erasmusu, pogosto nemogoče pripraviti že pred odhodom, ker tuje fakultete svoje programe objavijo šele po začetku šolskega leta in je tako primerjava nemogoča. »Če ta dogovor ni mogoč, študent naj sploh ne bi odšel v tujino,« svarijo pri Erasmusu in poleg preohlapnih programov kot razloge, da prihaja do težav, omenjajo tudi primere, ko mentor z matične institucije podpiše dokument, za katerega se ne zaveda, kaj je, ali pa študent v tujini (lahko iz čisto objektivnih razlogov) ne opravi vseh obveznosti po programu, temveč jih nadomesti z drugimi brez vnaprejšnjega soglasja z matično institucijo. Seveda pa se lahko zgodi tudi to, da študent opravi vse, kot je bilo dogovorjeno, pa mu odrečejo priznavanje. V tem primeru študentom na Erasmusu svetujejo postopek pritožbe, saj so institucije s podpisom Erasmus univerzitetne listine in vstopom v program izjavile, da bodo izvajale priznavanje.

Branka Grujičić

Vir: Sobotna priloga