Še preden je bil uradno posvečen za nadškofa, so mediji ugotovili, da je mag. Alojz Uran popolno nasprotje svojega predhodnika. Vesel, optimističen, odprt in sončen, natančno tak, da bo lahko v cerkvene vrste privabil nove vernike.

Ko sva sedela v sprejemnici in je sklenil roki na trebuh, začel odgovarjati na vprašanja, zbrano, povezano in brez napak, ter se pri tem kdaj pa kdaj prav po deško namuznil, sem tudi jaz dobila občutek, da so verniki z nadškofom Uranom dobili pastirja, ki bo znova strnil njihove vrste. In da resnično verjame v to, kar govori: da bo v ta turobni slovenski prostor skušal prinesti več upanja.

Adventni čas je čas pričakovanja, čas, ko naj bi upočasnili življenjski ritem in si prisluhnili. Se vam zdi, da si sodobni človek še zna vzeti čas zase, da v tem divjem ritmu še najde čas za prisluškovanje samemu sebi?

Žal je kakovost našega življenja res na zelo nizki ravni. V to kakovost sodi tudi pričakovanje, notranje teženje k neskončnosti. Zato bi človek moral najti čas za to, da bi se zavedel svojega bivanja. Da bi lahko pomislil, zakaj živi, zakaj je tukaj in kako izpolnjuje svoje življenje. Če je vse samo akcija, potem ti najdragocenejši trenutki, ko se zavemo in razveselimo svojega bivanja pa tega, da smo zdravi in da lahko nekaj dobrega naredimo, izginejo.

Res je, toda vlak drvi in težko je izstopiti z njega.

Na tem vlaku lahko spiš, klepetaš, poslušaš glasbo, uživaš v hrupu in te ne briga, kaj se dogaja okoli tebe. Lahko pa se tudi na tem vlaku zaveš svojega potovanja in izrabiš tiste trenutke ter tiste možnosti, ki jih imaš na voljo. Človek lahko tudi v zunanjem hrupu ohrani notranjo tišino. Vsak lahko najde trenutke, ko se lahko zbere in se pogovori s seboj. Božič je tak trenutek. Spomnim se svojih otroških Božičev in tega, kako je bilo lepo, ko smo blagoslovili stanovanje, se zbrali ob jaslicah in si podali roke. Ne samo zato, da bi si formalno voščili, ampak da smo si za celo leto, ki je bilo za nami, oprostili za vse, kar je bilo narobe. Naredili smo inventuro medsebojnih odnosov. Tudi sobote in nedelje so možni prazniki, ko lahko družina ali katerakoli skupnost preživi skupen kvaliteten čas. Za to ni treba iti daleč, kajti človek z leti dojame, da ni vse v potovanjih v daljne kraje.

Ste duhovniki tudi »žrtve« tega divjega ritma?

Tudi mi smo vrženi v to okolje in smo otroci svojega časa. Tudi mi ne moremo kar izstopiti z vlaka, a morda imamo prav zato, ker smo duhovniki in nimamo družine ter s tem povezanih skrbi, neko prednost. Tudi to, da imamo vsak dan obvezno molitev, je neke vrste izstop. Mislim, da je danes še posebej pomembno, da se vsaj nekdo duhovno umiri in drugim prinese mir.

Rekli ste, da imate vsak dan obvezno molitev. Običajno pa tisto, kar je obvezno, hitro postane zoprno. Kako vi gledate na to?

Morda sem izbral pregrdo besedo, ko sem rekel obveza. To je dolžnost, zavedanje, da si posvečen za to, da bi prosil tudi za blagoslov drugih. Veš, da bo v primeru, če ne boš izpolnil te svoje profesionalne obveznosti, nekdo zaradi tega padel in bo zaradi tega manj dobrega v svetu.

Ste vi vedno lahko poslušali sami sebe, ali ste kot »funkcionar« Cerkve, institucije, v kateri veljajo določeni red in pravila, morali svoja pričakovanja in želje podrejati interesom in pričakovanjem institucije, ki ji pripadate?

Osebna in profesionalna pričakovanja se seveda niso vedno prekrivala, a ne vem, ali sem tako srečen človek, da sem tudi v tem videl neko veselje. Na začetku, ko sem delal v župniji v Šentvidu, sem na primer za praznike imel ogromno skrbi, ali bo vse potekalo tako, kot bi moralo, ali bo gorela luč, ali bodo ministranti vse naredili prav in ali bodo pevci prav zapeli; seveda sem bil zaradi tega ves nervozen. Potem pa sem si dopovedal, da je to praznovanje v prvi vrsti moje praznovanje, da moram ta praznik najprej doživeti sam in da ne bo konec sveta, če ne bo vse šlo kot po maslu. Tako sem lahko veliko bolj »vstopil« v praznovanje. Tudi sedaj pri umestitvi me je najprej zelo skrbelo, kako bo z mojim glasom, ker mi je prav tisti dan skoraj povsem odpovedal, a sem si dopovedal, da sem sredi dogajanja in da moram to, kar se dogaja okoli mene, sprejeti.

Če ta trenutek obmolkneva in si prisluhnete, kaj slišite, kakšna so vaša pričakovanja? Osebna in »službena«?

Sem optimist, zato pričakujem, da bo dobro zmagalo nad zlim. Vem, da bo cena za vse hudo, ki ga človek počne človeku, verjetno huda, da pa je zadnja beseda tega dogajanja zmaga svetlobe nad temo.

»Današnji človek je zelo prestrašen, ker je tako dobro seznanjen z vsem hudim, kar se po svetu dogaja,« ste povedali v nekem intervjuju. Kako se boste spopadli s to prestrašenostjo?

Ljudem je treba povedati vso resnico. Ni vsa resnica samo zlo. Današnji način obveščanja ljudi je predvsem atraktiven, ljudem se pove samo tisto, kar je negativno obarvano, kar ga pretrese. Kajti novica mora zažgati. Pri tem pa sploh ne opazimo, da so med vsemi temi groznimi novicami tudi lepe, čudovita srečanja med ljudmi, nova rojstva in nova odkritja, na primer. Mislim, da bodo ljudje vedno bolj potrebovali to pozitivno noto. Kar ne pomeni, da tisto, kar se zlega dogaja, ni res. Toda to, da ti v pol ure na najbolj intenziven način vidiš vse hudo, kar se na svetu zgodi, v človeku pusti posledice. Potem človek res lahko dobi občutek, da nima prihodnosti in da nima smisla rojevati otrok v tak umazan svet. Prav je sicer, da smo realisti in da vemo, da je na svetu zlo, ampak vedeti moramo tudi to, da je tudi veliko lepega.

Kako naj na primer zakonca iz tekstilne tovarne v Preboldu, ki sta ostala brez službe, ne vesta, kaj bosta jutri dala v lonec, kako bosta nahranila svoje otroke in s strahom zreta v prihodnost, verjameta v lepši jutri?

Gotovo so tudi taki zelo konkretni primeri. Rešitev zanje vidim v veri, v tem, da nekdo vendarle ve za njihovo situacijo. Včasih morda pričakujemo prehitre rešitve. Ljudje pri nas ravno ne umiramo od lakote in če bi bilo res tako hudo, lahko gremo tudi k sosedu in dobimo tisto osnovno za preživetje. Lahko pa na to situacijo, ki jo opisujete, pogledamo tudi drugače in sicer tako, da bom takrat, ko sem brez službe, imel več časa za to, da kaj preberem pa da se bosta mož in žena lahko pogovorila, ker za to nikoli prej nista imela časa. Zaupati je treba, da bo nekdo, če ga prosiš, tudi od zgoraj, dal rešitev in pomoč.

Rešitev naj bi bila torej v tem, da tudi v slabem iščeš in najdeš dobro?

Nič se ne zgodi izven božjega območja, ker je vse, kar je živo, kar deluje, odvisno od svojega središča, od koder vse prihaja.

Omenili ste, da lahko v  hudi stiski soseda prosimo za pomoč, čeprav vemo, da je težko prositi za pomoč. V zvezi s to pomočjo se mi je zdel zanimiv tudi tisti vaš odgovor v nekem intervjuju, ko ste rekli, da boste nujno potrebovali pomoč pri dialogu z državo, pa tudi na drugih področjih. To, da ste priznali, da boste potrebovali pomoč, je zelo nenavadno.

Človek je danes zelo samozavesten, morda tudi nekoliko preveč napihnjeno. Zdi se, kot da smo samozadostni, v resnici pa smo tako krhka bitja. Vse tisto, kar imaš, se ti lahko tako hitro sesuje. Zdajle, na primer, mi lahko poči žilica v glavi, pa bom popoln invalid, povsem odvisen od drugih. Prav spoznanje te svoje  nemoči je temeljni način reševanja vprašanj. Jaz popolnoma zaupam v to, da Bog vodi ta pota in da bo tudi preko krivih črt, ki jih delamo in živimo, pisal  naravnost; pisal bo zgodovino. Zgodovina pa kaže, kako so bila težka obdobja potrebna, da se je človek »zbrihtal«. Da jih je moral dobiti po glavi, da je prišel do nekega novega spoznanja.

Ste jih tudi vi kdaj dobili po glavi, kot pravite? Vaša kariera se zdi tako srečna in brezmadežna.

Vse sorte se mi je dogajalo. Včasih sem se tudi jaz čutil tako nemočnega in nisem videl pravega smisla. Se spomnim, da sem kot bogoslovec doživel hudo krizo. Prišel sem od vojakov, kjer je bilo hudo, ampak hudo samo na zunaj, potem pa se je začelo v meni od znotraj podirati. Vem, kakšna je kriza, ko se ti vse skupaj sesuje, pa se skušaš oprijeti neke bilke in se tudi tista odmakne. Vem, da sem se takrat na koncu spomnil tiste geste, ki sem jo kot otrok videl pri svojem očetu, ko je sklenil roke in je v težkih trenutkih molil. Ponoči sem kar čez pižamo oblekel talar in šel molit v kapelo. Sem rekel Bogu: »Tukaj me imaš, jaz ne morem čisto nič. Če hočeš kaj narediti, naredi!« Tudi kasneje se mi je kdaj zazdelo, da je vse brez smisla, ampak jaz vem, da se moč v slabosti izpopolnjuje.

Potrebuje pomoč tako tisti, ki nima skoraj nič materialnega, kot tudi tisti, ki ima preveč in tega ne zna več ceniti?

Ponavadi je tako, da če imaš preveč zunanjega, imaš premalo notranjega. Včasih je zelo očitno, da je nekdo, ki ima vse, kar lahko kupi z denarjem, notranje zelo reven. Materialno je zmeraj nekoliko nevarno, lahko te napelje k razmišljanju, da si močan in da ne potrebuješ drugih ljudi ali Boga. Poznam kar nekaj ljudi, ki se zavedajo, da je premoženje, pa naj je še tako ogromno, zelo krhka stvar. Lahko pa mirno rečem, da je danes človek duhovno velikokrat zelo ubog in da je bistven problem v tem, da se ne veseli življenja.

Kot duhovnik na terenu ste bili zelo priljubljeni. Kaj vas odlikuje, razlikuje od drugih?

Mislim, da je najpomembnejše, da si do tistega človeka, ki ga imaš pred seboj, pozoren. Da ga znaš gledati v oči, da je to neka pristna medsebojna komunikacija. Tako lahko prodreš tudi globlje. Mislim, da oči in obraz najbolj razodevajo, kaj je v človeku, kaj se v njem dogaja. Danes, se mi zdi, je največji problem, ker nimamo časa in ne slišimo, kdaj kdo joka in kdaj se smeji.

Meni pa se zdi, da vidimo, kdaj kdo joče, ampak da to več ne prodre skozi naše oklepe.

Ja, zato pa jaz sprejemam to imenovanje za nadškofa kot dar in križ obenem. Rad bi naredil nekaj dobrega in plemenitega za ta slovenski prostor.

»Predvsem se bojim, ali bom lahko izpolnil pričakovanja ljudi,« ste rekli. Kaj mislite, da ljudje pričakujejo od vas?

Da bom delal čudeže. Da bom razrešil vse stvari. Dobivam pisma, v katerih me ljudje prosijo, naj posredujem na sodniji, ker se eni tožijo z enimi drugimi, ki hodijo v cerkev in so taki lumpi. Pa da bom izgnal hudega duha iz sina, ki je po mnenju staršev obseden. In da nekje ne bodo gradili ceste čez njihovo zemljo.

In kaj vi pričakujete od svojih vernikov?

Upam, da jih bom lahko vzpodbudil k molitvi za njihova življenja in življenja njihovih družin pa da bodo skušali najti čas zase. Človek se mora sam odločiti za vrednote, sam mora presoditi, ali vidi vrednote samo v imeti, imeti, imeti, ali pa v biti. Ljudje smo poklicani, da v teh nekaj desetletjih, kar smo na Zemlji, doživimo tudi kaj lepega. Evropski človek je zelo naveličan, preveč ima vsega, zato ne vidi tistega, kar je bistveno, kar človeka dela človeka. To pa je to, da živi kvalitetno življenje. Vse to pa se da narediti tudi na vlaku, ki hitro pelje.

Menda ste zelo navezani na dom in na starejši sestri ter se vsak četrtek oglasite doma. Se bo to zdaj, ko ste nadškof, kaj spremenilo?

Zdaj ko sem postal nadškof, se mi je predvsem zelo povečalo število dejavnosti in hvala bogu imam sodelavce, ki mi pomagajo. Nujno potrebujem pomoč in vem, da bom potreboval stalno skupino ljudi, s katerimi bom delal. Nekateri sicer kažejo, da ne čutijo želje po sodelovanju. Je pač tako, da je lahko človek še tako pozitiven, pa ni nujno, da bo imel same prijatelje in da bodo vsi dojemali stvari tako kot on. Možno je, da kakšen zagrenjenec zaradi tega, ker neka oseba uspe hitro najti kontakt z drugimi, je vesela in rada zapoje, ob tem soncu postane še bolj zagrenjen.

In takih se ne bojite?

Ne. Jaz pravim, da ima Bog rad sorto. Včasih nekomu hočeš najbolje, se matraš, da bi nekaj najbolje naredil, pa te on čisto narobe razume, ti skuha kakšno stvar ali kaj podtakne. Pa kaj češ potem drugega reči, kot da ima Bog rad sorto. Če ga lahko Bog prenaša takega, kot je, ga bom pa še jaz.�

Zdaj je čas za obdarovanje. Ima obdarovanje sploh še smisel?

To masovno obdarovanje, ki smo mu priča, nima več prave teže. Danes imamo vsak dan praznik. Večina ljudi si lahko vsak dan privošči sorazmerno dobro hrano in v bistvu vsak dan hodimo v tagmašni obleki, zato je danes največji dar, da nekomu podariš svoj čas, da mu prisluhneš in da mu daš sebe.

Duhovniki običajno poslušate druge. Tudi vi čutite potrebo, da kdaj kdo prisluhne vam?

Saj me vi zdaj poslušate. Šalo na stran. Seveda tudi duhovniki potrebujemo to, da nam kdo prisluhne. Zato se jaz zelo dobro počutim med duhovniki, ker imamo enak življenjski stil in si morda lažje prisluhnemo. V duhovniški druščini se duhovnik najbolj sprosti. Zame pa je dragocen tudi občutek, da se lahko vedno vrnem domov. To gnezdo, iz katerega sem prišel, mi je drago in dragoceno. To je zame oaza miru. Vem, da na svetu nimamo stalnega bivališča, da je to bivališče na Zemlji samo šotorska hiša za nekaj časa. Vendar cenim to, da obstaja nek prostor, kjer se počutim doma. Cenim tudi to, da imam lepe spomine na dom. Kajti človek živi od spominov. Tudi od tistih grenkih, ki z leti dobijo patino in postanejo znosni.

Branka Grujičić

Vir: Jana