Januarja letos je še bil docent na ljubljanski ekonomski fakulteti. Kadar je bilo treba povedati kakšno krepko na račun obstoječe politike, je bil skoraj obvezno zraven. Nič kaj dosti ni ovinkaril, kar na glas je povedal tisto, kar si je o nečem mislil. In je bil s temi svojimi javnimi opomini tako glasen, da so nanj postali pozorni tudi politiki. Zgodba o ekonomistu in politiki se je razpletla tako, da je dr. Matej Lahovnik 20. Aprila 2004 aktivno vstopil v politično areno. Postal je minister za gospodarstvo, gotovo eden najmlajših pri nas.

Rojeni ste 23. decembra 1971, torej boste letos stari šele 33 let. Je komu že ušla pripomba v stilu, joj, kako ste mladi?

Odkar sem minister, se mi to še ni  zgodilo. Prej, ko sem še bil na fakulteti, pa sem na kakšnem srečanju slišal tudi pripombe, da sem še sorazmerno mlad. Glede tega ne morem narediti kaj dosti, lahko pa volivkam in volivcem obljubim, da se bom do konca mandata postaral za nekaj mesecev. Tako da bom glede tega gotovo napredoval. Ob takem vprašanju lahko rečem samo to, da ima mlada država pač mladega ministra. Je pa gotovo zanimivo, da je v Evropski uniji zelo malo držav in zelo malo gospodarskih ministrov, ki bi se lahko pohvalili, da so kar dvajset let starejši od države, v kateri ministrujejo.   

Vaša kandidatura se je zgodila relativno hitro. Ste imeli, preden ste sprejeli funkcijo, čas razmišljati o tem, kaj vas čaka, pa o tem, ali boste znali vzpostaviti red in disciplino na ministrstvu?

Javnosti se morda zdi, da se je moje ministrovanje zgodilo čez noč, pa to ni res. Kar nekaj časa sem razmišljal o ponudbi, ki mi jo je dal premier in seveda sem ob tem razmišljal tudi o svoji mladosti, ki se nekaterim zdi slabost, čeprav je pravzaprav  to tudi moja prednost. Jaz namreč nameravam naslednjih petdeset let preživeti v prihodnosti in sem zato še bolj motiviran, da skušam na tem ministrstvu čim več narediti. Sicer pa ljudi načeloma ne delim na mlade in stare, ker poznam ljudi, ki so pri osemdesetih izjemno vitalni pa tudi mlade, ki so precej oziroma preveč pasivni. Mladost je zelo relativna stvar; ko sem bil star deset let, so se mi ljudje pri tridesetih zdeli stari, danes pa se mi zdijo tridesetletniki mladi.

Ali ima človek, ki pri 32 postane minister, še kakšne višje, neuresničene cilje?

Postati minister ni cilj sam po sebi, ker je bilo pred menoj že veliko ministrov. Cilj je, da nekaj pustiš za seboj. Pred menoj je veliko izzivov, tudi potem, ko ne bom več minister. Navsezadnje je lahko poklicna pot zelo različna in povsem narobe bi bilo, če bi se oprijel ene funkcije in se je držal naslednjih petdeset let.

Vaš mandat traja samo pet mesecev, vmes bodo parlamentarne počitnice, vi pa zelo dobro veste, kaj vse bi v tem kratkem času radi postorili. Kljub temu, da pravite, da svoji mladosti ne pripisujete velikega pomena, pa najbrž pri takem očitnem zanesenjaštvu vendarle igra neko vlogo.

Jaz temu pravim dobronamerna naivnost. Z ekipo smo si cilje res zastavili precej ambiciozno, tudi glede na čas, ki ga imamo na voljo. Seveda obstaja možnost, da jih ne bomo uspeli realizirati, a če hočeš nekaj doseči, si moraš postaviti ambiciozne cilje. Tudi Slovenija kot mlada država bi si morala postavljati ambiciozne cilje. Če smo objektivni: konec koncev  nam ne gre tako slabo. Seveda pa si želimo še več. In če si želimo še več, si moramo postaviti ambiciozne cilje in na ta način sem pristopil k stvarem. Sem se pa takrat, ko sem prevzemal to funkcijo, zavedal, da gre za predvolilno obdobje in da se v tem času človeku kaj hitro lahko zgodi, da nehote  postane sestavina predvolilnega golaža. 

Preden ste postali minister, ste bili znani po tem, da ste bili zelo kritični do obstoječe ekonomske politike. Zdaj imate možnost to spremeniti. Ste že opazili, da je lažje kritizirati od zunaj kot pa spreminjati od znotraj?

Saj vsi vemo, da je veliko lažje kritizirati, kot delati. Tudi doma je tako. Mislim, da mi je predsednik vlade s kandidaturo ponudil izziv prav na tem področju, da torej nekaj naredim in ne da samo kritiziram. Če bi odklonil to možnost, bi izgubil legitimno pravico do kritičnega opozarjanja na napake. 

Ste zadržali službo na Ekonomski fakulteti?

Do septembra sem zadržal petinsko delovno obveznost, ker nisem uspel vseh študentov prepričati, naj si najdejo drugega mentorja za diplome in magisterije. Sem pa na fakulteti povedal, da če bom minister tudi v prihodnjem obdobju, tega dvojega ne bom več mogel usklajevati.

Zdaj gotovo že lahko primerjate delo profesorja in delo ministra?

Predvsem je tukaj odgovornost bistveno večja. In tempo je drugačen, bolj naporen. Moj sedanji delavnik traja osemnajst ur, pa še potem se mi včasih zgodi, da ponoči sanjam kakšno sejo vlade. A to pač sodi zraven. Ta služba je bistveno bolj naporna in to ne samo zame, temveč tudi za mojo družino.

Zdaj vam najbrž ne uspeva več, da bi se vsak dan vozili v Velenje, kjer živite.

Nič več se vsak dan ne vozim domov in pogosto prespim v stanovanju, ki ga imam še iz študentskih časov. A če mi kakšen dan med tednom uspe najti kaj malega časa, se odpeljem domov. Imam štiriletno hčerko in zdi se mi prav, da me vidi tudi v živo in ne da me samo gleda po televiziji v kakšnih čudnih razpravah. Če ne gre drugače, skušam vsaj vsak konec tedna preživeti z družino, čeprav je res, da zadnje čase tudi to postaja bolj pobožna želja kot resničnost.

Človek bi rekel, da vaše družinsko življenje zaradi vaše funkcije precej trpi.

Ko sem se odločal, ali naj prevzamem funkcijo, sva se z ženo, ki končuje študij medicine, posvetovala o tem in mi je prižgala zeleno luč. Če bi mi dala rdečo, se ne bi odločil za to funkcijo. Odločitev je bila težka, sprejeli smo jo skupaj, je pa dejstvo, da naše družinsko življenje trpi in da moja žena ne bo popolnoma nič razočarana, če ne bom dobil drugega mandata. 

Bi se z družino preselili v Ljubljano, če bi dobili še en mandat?

Tudi o tej možnosti sva se z ženo pogovarjala, a je težava v tem, da družini z  majhnim otrokom pride zelo prav pomoč babic in dedkov. V Velenju nama ženini starši velikokrat priskočijo na pomoč, v Ljubljani pa bi bili povsem prepuščeni samim sebi. Zato bomo tudi v prihodnje, tudi če dobim drugi mandat, ostali v Velenju. Če sva že govorila o mladosti: prav družina je pri mladih, ki opravljajo pomembne funkcije, največji problem. 

Podatki o vas v številkah: leta 1994 ste diplomirali, 1998. magistrirali, 2000. doktorirali in leta 2004 postali minister. Številke govorijo o človeku, ki dosledno uresničuje svoje cilje. Ste res taki kot sem vas ocenila: disciplinirani, pridni in študiozni?

Discipliniran sem, tudi deloven, a o tem naj sodijo drugi. Kar se ambicioznosti tiče: verjetno bi bilo licemersko, če bi rekel, da nisem ambiciozen, glede na to, da sem se odločil sprejeti to funkcijo. Moram pa vam povedati, da nikoli nisem načrtoval, da bom postal minister, da sem celo  zatrjeval, da me politika ne zanima, in da si tega tudi nisem želel. Glede na izkušnje, ki jih imam zdaj, lahko tudi vsem mladim odsvetujem, da si to želijo.

Ste na ministrstvo pripeljali svojo ekipo, ljudi, ki jih poznate in veste, kaj lahko od njih pričakujete?

Z menoj je prišel samo mag. Vladimir Malenkovič iz Šoštanja. Je šef mojega kabineta in moja desna roka. Drugače pa sem ocenil, da me na ministrstvu pričakuje dobra ekipa in da bom z njimi lahko izpeljal to, kar sem si zastavil. Nisem hotel ponoviti napak nekaterih prejšnjih vlad, ki so prav tako imele le nekajmesečni mandat, pa so na ministrstvu kljub temu zamenjale celo ekipo, od državnega sekretarja do čistilke. Mene bolj zanimajo vsebinski projekti.

Odkar ste minister, je vaše delo javno, tudi vaša plača je javna, skratka, postali ste javna osebnost. Kako se spopadate s tem, da ste zdaj vsem na očeh?

Gotovo sta bila pritisk in odgovornost prej manjša. Kajti če nekaj rečeš kot neodvisen mlad ekonomist, je to pač izjava enega od ekonomistov. Če pa nekaj izjaviš kot minister, se takoj postavi vprašanje, ali je to tudi stališče vlade. Vsak trenutek se moram zavedati, da ne govorim samo kot Matej Lahovnik, temveč kot minister za gospodarstvo Republike Slovenije. Velika težava te funkcije je tudi v tem, ker mnoga podjetja in organizacije pričakujejo od mene, da jih bom obiskal ob jubilejih, srečanjih in otvoritvah, kar so sicer povsem legitimna pričakovanja, le da jih jaz ne morem izpolniti, ker je moj mandat tako kratek, da ga želim izkoristiti čim bolj produktivno in mi za vse drugo zmanjkuje časa. Septembra me bodo namreč vprašali, kaj sem v tem mandatu naredil in rad bi pokazal, da nam je voz uspelo prestaviti naprej.

Vas ljudje na ulici že prepoznavajo?

Tudi to se mi že dogaja. Pripomb na moje delo ljudje za zdaj še nimajo, čeprav pričakujem tudi to. Zdi se mi namreč, da se skoraj vsak Slovenec spozna na nogomet in gospodarsko politiko. A to je pač nekaj, kar sodi k funkciji.

Ivan Zidar, direktor SCT, je nekoč izjavil, da bi moral vsak dober menedžer poznati vsaj en kolektivni šport. Ga vi, ki ste kot minister na neki način tudi menedžer,  poznate?

Zelo rad imam kolektivne športe in prej, ko sem imel še čas, sem si rad ogledal kakšno pomembnejšo tekmo. Sem pa tudi redno igral nogomet, še tik preden sem postal minister, smo s prijatelji vsak teden uro ali dve igrali nogomet. Zdi se mi zelo pomembno, da si v dobri fizični kondiciji, da lahko normalno opravljaš svoje funkcije.

Za rekreacijo vam zdaj najbrž tudi zmanjkuje časa.

Ja, tudi to je ena od žrtev te funkcije. V prihodnje si bom moral delo pač drugače organizirati, da bom imel čas tudi za to.

Menda je žrtev funkcije tudi vaš stil oblačenja. Rekli so mi, da ste na fakulteto hodili v športnih oblačilih in da so vam bile zelo ljube pisane srajce z vzorci.

Če bi lahko izbiral sam, bi tudi na sejo vlade prišel v kavbojkah in majici. Zelo rad sem udobno oblečen in pošteno povedano, kravat in oblek sploh ne maram. Vendar mi zdaj kaj drugega ne preostane. Verjamem, da bi me člani vlade in predsednik precej začudeno gledali, če bi prišel na sejo v športnih oblačilih. Doma in ob raznih neformalnih priložnostih pa ohranjam svoj prejšnji stil oblačenja.

Koliko oblek je zdaj v vaši omari?

Nimam pojma. Ni pa jih zelo veliko, ker ne dam veliko na obleke, čeprav se moram na tej funkciji oblačiti v obleke. Meni se zdi pomembno, da je človek oblečen tako, da se počuti udobno. Ko sem še predaval na fakulteti, so k meni prihajali različno oblečeni študentje, nekateri s pisanimi pričeskami, drugi zelo modno oblečeni, pa nisem imel nikoli predsodkov. Človek se naj obleče tako, da se počuti fino.

Vi pa ste kljub temu podlegli normam, temu, kaj drugi pričakujejo od vas. Varuh človekovih pravic Hanžek je na primer ohranil svoj slog oblačenja.

Jaz pač ločim državljana Mateja Lahovnika in Mateja Lahovnika, ministra, predstavnika slovenske države. Ne morem si privoščiti, da bi na tej funkciji izražal svoje osebne poglede in počutja. Da bi na primer začel uvajati nov trend in bi hodil na seje v kavbojkah. Kjerkoli zdaj sem, predstavljam državo in vlado in temu primerno se moram obnašati. Kdor tega ne bi razumel, ne bi smel sprejeti takšne funkcije, kot je moja.

Kaj se vam zdi, se boste zaradi te funkcije kaj spremenili?

Želim si, da se ne bi spremenil. Tudi drugi mi pravijo, naj se ne pustim spremeniti. Za zdaj mislim, da bi bilo povsem neupravičeno, če bi kdo rekel, da mi je funkcija stopila v glavo. Tisti, ki me poznajo, vedo, da zdaj nimam niti malo drugačnega odnosa do kogarkoli ali česarkoli. Edina težava, ki jo imam zdaj, je čas. Nenehno mi ga primanjkuje. Če razmišljam o tem, kaj bi se utegnilo spremeniti, mi pride na misel samo to, da bom po tej funkciji na stvari morda gledal drugače, ker jih bom poznal tudi od znotraj.

Ko ste že omenili tiste, ki vas poznajo: ko sem jih spraševala o vas, so v glavnem rekli, da ste zelo normalni. Meni to zveni kot kompliment.

Tudi meni se tako zdi. Vedno sem skušal biti realen in odkrit in mislim, da sem dosti ljudski, da nisem »visok«. Tudi moji sodelavci vam lahko povedo, da so vrata do mene vedno odprta. Če bi me vprašali, kaj me pri ljudeh najbolj moti, bi vam odgovoril, da to, da se obnašajo kot golob v Benetkah, ki ti takrat, ko je spodaj, je iz roke, ko pa je zgoraj, ti kaka na glavo. Bistveno je, da si ne glede na funkcijo enak kot prej, da zadržiš tisto svojo »ljudskost«.

Kako vas kličejo sodelavci?

S sodelavci v vladi se tikamo. Sami so to predlagali. S tem imam za zdaj še nekaj težav in se včasih še zmotim, ampak se bom že navadil. Mislim, da tako lažje delamo in si v teh sproščenih odnosih kakšne stvari tudi lažje povemo. 

Ko imate obletnico mature, se vam zdi, da ste vseeno drugačni od sošolcev, da ste dosegli več kot oni?

Ne. Tudi zdaj ne bi rekel, da sem dosegel več. To, da sem postal minister, še nič ne pomeni, ker nisem še nič naredil. Tudi moji nekdanji sošolci so v življenju veliko dosegli, le da na drugih področjih. Moram reči, da imam slabo vest, ker se srečanj z njimi zaradi obveznosti lahko udeležim le redko. Sem pa ponosen na svoje sošolce in na to, da smo se skupaj naučili, da je v življenju zelo pomembno »držati skupaj«.

Tisti, ki ne živijo v prestolnici, se pogosto počutijo zapostavljeni. Ste vi kdaj imeli ta občutek in kaj bi kot minister spremenili v domačem Velenju?

Mislim, da je edina težava Velenja njegova povezava z avtocesto. Zdi se mi pomembno, da se to uredi, tudi zaradi Koroške, ki je zdaj odsekana od Ljubljane. Priključek na avtocesto bi povečal mobilnost ljudi. To, da se nisem preselil v Ljubljano, se mi zdi neka simbolna gesta, čeprav na tej poti pogosto trpim in preklinjam pristojne institucije, ko se skupaj z drugimi v dolgi koloni vozim čez Trojane. Zdi se mi pomembno, da ostajam v svojih krajih in mislim, da s tem, ko vztrajam, sam najbolje predstavljam regionalni razvoj. Čeprav je včasih zelo naporno.

Branka Grujičić

Vir: Jana