Ivan Zidar, direktor: Treba je hoditi med ljudmi in ne po njih

18. maj, 2004 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Intervju

Pogovor z njim je užitek. Če te seveda ne moti, da ti kar naprej žuga s prstom pred nosom in če te ne spravlja ob živce to, da namerno skače s teme na temo, da bi videl, ali si mu sposoben slediti. Potem te ne sme motiti, da svojo pripoved rad potrdi z matematičnimi formulami, integrali, odvodi in gaussovo krivuljo, pa na to, da kar naenkrat gromko povzdigne glas in v maniri razjarjenega govorca svoje odrecitira do konca, se je treba tudi navaditi že kar na začetku. Če pristaneš tudi na to, da pogovor teče v nogometnem vzdušju in da je vse skupaj eno samo čakanje na priložnost za gol, potem zna biti pogovor z njim res zanimiv. Najin se je končal z neodločenim rezultatom, ena proti ena.

Dober menedžer mora menda obvladati tudi nogomet.

Jaz sem se največ naučil v nogometu in mislim, da bi moral biti vsak menedžer  aktiven v enem kolektivnem športu, ker bi se tako lahko veliko naučil o kombinacijah in nepredvidljivih situacijah. Naučil bi se tudi tega, da je bistvo vsega trening, trening in še enkrat trening. Pa na priložnost je treba znati počakati in ko se pokaže, zabiti gol. Če zamudiš priložnost, nikoli več ne boš zabil gola, ampak ga bodo drugi zabili tebi. In to velja povsod v življenju. Poleg tega se pri nogometu naučiš prilagajati spremembam. Ker sem se vsega tega naučil, sem že toliko časa tukaj, v SCT (skupaj je direktor že 36 let, o.p.).

Nikoli ne pozabite povedati, da je SCT vaš otrok in očitno ste ga dobro vzgojili. Kako pa ste bili uspešni pri svojih dveh hčerkah?

Toliko, kolikor se je pač dalo. Da pa bi se z njima prav ukvarjal, to pa ne. Za to nimam časa. Ampak punci sta videli, kako gredo te stvari pri meni, da kakšne narkomanije in podobnih zadev pri meni ni.

Sta vam kdaj vrgli naprej, da vas ni bilo doma in vam je podjetje pomenilo več od družine?

Seveda. Saj to najbrž dobijo nazaj skoraj vsi starši. To je čisto normalno, tudi jaz sem mislil, da me moji starši ne razumejo. In oni so mislili, da jaz ne razumem njih. Očeta cenim šele danes in šele zdaj vem, da je bil tako moder človek, da mu jaz ne sežem niti do kolen. Pa čeprav sem prvorojeni sin, kar se mi zdi pomembno, ker imam še tri brate in dve sestri.

Sta si vaši hčerki lahko ustvarili lastno identiteto? Ob tako močnem očetu je bilo to najbrž težko delo?

Prvič, jaz nikoli nisem rekel, da sem močen. Drugič, otroke je težko vzgajati in jaz se s tem nisem nikoli ukvarjal, ker sva se z ženo tako zmenila. Sem pa ponosen na svoji dve hčerki in na mojih pet vnukov. To je največje bogastvo, ki ga imam. Drugega nimam.

Ste to ves čas vedeli, ali veste danes?

To vem že ves čas.

Ves čas ste vedeli, da je družina največje bogastvo, pa ste kljub temu večino časa in energije posvetili podjetju?

Saj je tudi SCT družina, to tukaj večkrat povem. Drugače pa vem, da je družina vse in da na koncu vedno ostaneš sam. Mene stalno sprašujejo, kako živijo moji otroci. Mislim, da živijo tako, kot vsi ostali, normalno. Nimajo nobene prednosti. Tudi oni se morajo dokazovati prav tako kot jaz.

Ste se z njima kdaj pogovarjali, kaj si mislita o vsem tem?

Najbrž nista navdušeni, a me sprejemata takšnega, kakršen sem. Vsak je pač svoje sreče kovač.

Ste vi srečni?

Mogoče mi je življenje preveč dalo. Ali pa sem imel preveliko zvezdo. V glavnem pa se nimam kaj pritoževati. Brez dvoma sem srečen. Veste, tudi sreča ni naključje. Vsak človek, ki živi, je srečen.

Nekoč ste rekli, da imate radi okoli sebe prijatelje in da skušate sovražnike eliminirati tako, da iz njih naredite prijatelje. Res verjamete, da se da iz sovražnikov  delati prijatelje?

Mislim, da mi to kar dobro uspeva, čeprav je vprašanje, kdo sploh je sovražnik. Mislim, da ni človeka na svetu, ki se ga ne bi dalo pridobiti za prijatelja.

Ni sovražnik, spreobrnjen v prijatelja potem samo volk, ki je oblekel ovčjo kožo? Nekdo, ki je prijazen z vami zaradi koristi?

O koristih jaz ne razmišljam, ker mi nič ne manjka. Mogoče sem tukaj malo slep. Verjamem pa, da lepa beseda vedno lepo mesto najde. Pa si vi mislite, kar hočete.

Kaj pa počnete potem z vsemi temi prijatelji? Greste na pivo, na tenis?

Piva ne pijem, kakšen tenis pa že odigramo skupaj. A raje kot prijatelje imam prijateljice. Mislim, da ima vsak normalen moški raje ženske kot moške.

Imate kakšnega prijatelja iz otroštva, koga, ki vas pozna še iz časov, ko še niste bili uspešni?

Mislim, da takega prijatelja nima nihče. Zgodovina namreč ne pozna prijatelja. Prijateljstvo je stvar zaupanja, stvar ljudi, ki so pozitivno naravnani. Ampak zakaj me nič ne vprašate o prijateljicah? Več bi dal na prijateljice kot na prijatelje. (gromki smeh)

Sta moški in ženska lahko prijatelja?

Ne. Prijateljica je lahko samo ljubica. In tega ne skrivam. Moški nima prijateljic. Ima ljubico.

Vi imate ljubico?

Tako kot vsak moški. Predvsem se držim družine.

Pravijo, da imate okoli sebe radi ljudi, ki poznajo svoj cilj in so pozitivno naravnani. Ste vi vedno pozitivno nabiti?

Vsak človek kdaj zaniha in ima slabe ter dobre dneve.

Drugi to opazijo?

Brez dvoma. Saj ne morem skriti.

Kakšni ste takrat?

Najprej morava razčistiti to, da sem jaz, ko prestopim prag tega podjetja, drug človek kot na cesti. Zunaj sem državljan, tukaj sem pa glavni direktor. In zunaj si lahko privoščim kakšno pomanjkljivost, tu pa ne. Tukaj si tudi ne dovolim, da bi prišel v službo športno oblečen, razen v soboto ali nedeljo. Saj mi gre kravata že malo na živce, a si ne dovolim, da bi bil brez nje. To pa zato, ker zgledi vlečejo, to si zapomnite. Če prvi človek ni urejen, če ne ve, kaj hoče, pa kako naj to vedo podrejeni? To, da tako živali kot ljudje potrebujejo vodjo, pa najbrž veste. Nekdo pač mora voditi in odločati. Jaz cenim direktorja po tem, koliko odločitev na dan sprejme.

Niste mi odgovorili kakšni ste, ko niste »pravi«? Tečni, zoprni?

Jaz sem že po naravi zoprn. Kar vprašajte druge. Ampak tečen sem zato, ker hočem imeti red in disciplino. Mislim, da bi vsakdo moral imeti uro in kompas; kompas zato, da bi vedel, v katero smer mora iti, uro pa zato, da bi bil točen. Žal pa ljudje tega dvojega pogosto  ne ločijo. Ko torej direktor vstopi v svojo firmo, mora vedeti, da od tega trenutka naprej ni več samo človek, ampak direktor in da je odgovoren.

Ste bili vedno tako disciplinirani ali ste si te lastnosti privzgojili?

Vedno. Že v gimnaziji sem si sam likal hlače in srajce.

Ko sem se pripravljala na ta intervju, sem za mnenje vprašala tudi dve znanki, katerih moža sta vaša sodelavca. Pravzaprav sem želela govoriti z gospodoma, pa sta mi že ženi povedali, da mi ne bosta nič povedala, ker tudi njima povesta zelo malo. Je to ohranjanje informacij znotraj hiše pripadnost vam in podjetju ali čisto navaden strah?

Lahko vam rečem samo to, da sta ta dva gospoda gotovo pametna.

Mislite, da se vas podrejeni bojijo?

Ne. Pa zakaj bi se me bali, saj smo v isti družini. Delimo skupno usodo in imamo skupen cilj.

Kaj pa mislite, da čutijo do vas?

To morate vprašati njih.

Govorice pridejo do te pisarne?

Saj ni treba da pridejo do te pisarne, ker jaz hodim na teren. Drugače pa nisem obremenjen s tem, kaj si kdo misli o meni. Jaz sem zrasel iz množice, sem del njih. Sem član družine. Začel sem kot delavec in tega se ne sramujem.

Se Zidar koga boji?

Ne, zakaj bi se koga bal. Saj strah na srečo ni prirojen.

Ampak kolegi novinarji so mi namignili, da se bojite novinarjev.

Novinarjev mogoče, novinark pa ne.

Dejstvo pa je, da ste v zadnjih letih dali zelo malo intervjujev.

Ne malo, skoraj nobenih. V štiridesetih letih sem dal samo dva, tale je tretji. Zakaj tako malo? Če sem čisto odkrit, tega mi res ni treba početi.

A saj ste vendar javna osebnost.

Ma kakšna javna osebnost neki! Brez dvoma pa sem v javnosti tisti trenutek, ko stopim na ulico in to je kar težek kamen.

Pazite, kako se zunaj obnašate, hodite vedno v ene in iste lokale, v katerih ostane vse, kar se tam dogaja?

Niti ne. Veste kje se jaz najbolje počutim? Ko grem med svoje delavce in z njimi spijem kozarček cvička. Takrat sem najbolj dobre volje, a žal imam za to čas zelo redko. Ko pa moram biti takole uradno urejen, mi ni všeč.

Greste med delavce v obleki in s kravato, ali se preoblečete?

Odvisno od časa, ki ga imam na voljo. Če imam čas, se preoblečem, najbolj srečen pa sem, če imam oblečene kavbojke in bundo. Moram reči, da nikoli nimam težav z delavci, mogoče sem jim le premalo zvest, glede na to, kako so oni zvesti meni.

Ali direktor, ki pije z delavci, ne izgublja avtoritete?

Ne, jaz pijem z njimi, ker sem človek, tako kot oni. Saj nisem nič boljši od njih. Res pa je, da tako kot grem jaz med delavce, ne gre nihče. Mislim, da sem izjema, pa zaradi tega nič ne izgubljam. Jaz se med ljudstvom najbolje počutim, rad grem med delavce. Se je pa pri tem treba zavedati, da človek pri takem početju lahko hitro izgubi dno. Direktor, ki izgubi poden, pa izgubi vse.

Torej mora imeti direktor tudi pivsko kondicijo?

Pomembno je to, da ohrani trezno glavo. Jaz imam to dobro lastnost, da nikoli ne izgubim spomina.

Tudi če se ga pošteno nasekate?

Nasekam se ga ne. Včasih sem se ga, zdaj pa bolj pazim. Veste, vi greste od delavca do delavca in z vsakim nazdravite in če ne pazite dobro, imate hitro v sebi dva litra.

Od kdaj bolj pazite?

V poslu se je vse spremenilo, svet je danes drugačen in brezkompromisen. Včasih smo direktorji takole sedeli za mizo in pili viski, ko smo se dobili, danes pa pijemo vodo. Pa tudi na kosila ne hodimo več tako kot včasih, ker za to nihče več nima časa.

Menda zelo pazite tudi na svojo fizično kondicijo.

Ja, za to, da vzdržujem kondicijo, porabim ogromno časa, ker direktor brez kondicije, jaza in temperamenta ne more obstajati. Vsak dan si kontroliram pritisk, moj hobi pa je tudi alternativna medicina. Skoraj vsak dan v posebni komori vdiham deset litrov čistega kisika, uporabljam aromaterapijo, ampak ne tako, kot jo poznate vi, ko vas zavijejo do vratu, temveč tako, ki pri 43 stopinjah traja 47 minut. Vi verjetno tudi ne poznate komore Q10, poznate samo tablete, jaz pa vse to uporabljam. Samo to je malo nerodno, ker za vse to potrebuješ čas. K sreči v povprečju spim le dve uri in pol na noč.�

Hodite na dopust?

Ja, ampak vzamem pisarno s seboj. Če grem na primer v Portorož, vzamem vse s seboj in tam uradujem. Dan se razlikuje od običajnega samo po tem, da grem zjutraj na kolo in na masaže, da imam opoldan malo odmora in da popoldan igram tenis. Drugače pa imam tako kot vedno urnik narejen vnaprej in natančno vem, katere knjige bom prebral, koliko bom športal in na koliko telefonov bom odgovoril. To je moj dopust.

Še vedno berete samo menedžerske knjige?

V glavnem. Znanje namreč zelo hitro devalvira. Samo poglejte to tranzicijo, kdor se ni prilagodil spremembam, je izgubljen. Sam imam v firmi največje težave z intelektualci, starimi okoli štirideset let, ki niso razumeli, kaj je to turbulenčna  tranzicija. Mislim, da bi moral čisto vsak direktor najprej končati tehnično fakulteto, potem pa še pravno ali ekonomsko, obvladati pa bi moral tudi psihologijo; v Ameriki tako funkcionirajo že nekaj časa. A še večjo vlogo kot inteligenčni kvocient igra čustveni kvocient. Američani so šele nedolgo nazaj ugotovili, da ni vse v inteligenci, da gre pri odločanju tudi za neke vrste kemijo, za to, da vam nekdo pač ugaja, nekdo drug pa ne. V poslu ni mladih in starih, so samo sposobni in nesposobni. In tudi ni važno, ali je nekdo zamorec ali kaj drugega. Nihče ni kriv, da je rojen, ker si staršev nihče ni izbral sam. Ljudje pozabljajo, da ni važno, od kod prihajaš, ampak je pomembno, kam greš. Pri meni so se zaradi nacionalnosti samo enkrat skregali, pa nikoli več, ker tega ne dovolim. Ta hiša ni politično orientirana in debat o politiki ne bom poslušal, ker pri meni šteje samo rezultat. Kaj me briga, če smo dobro igrali, če pa smo tekmo izgubili. Igra se pozabi, rezultat pa ostane. Povedal vam bom še eno formulo: (PS + PS) * K = R, ki pomeni: prirojene sposobnosti plus pridobljene sposobnosti, krat razpoloženje ali klima, vam skupaj dajo nek rezultat. Če je klima dobra, bomo tekmo dobili. Če pa je klima nič, če je ljudstvo slabo razpoloženo, je rezultat nič. Potem vam vse tiste sposobnosti, vsi tisti geni in vsa tista izobrazba  nič ne pomagajo. Rezultata ne bo.

Zakaj se »ta stari« direktorji tako težko umaknete s položajev? Zakaj ne daste priložnosti mladim?

Zakaj bi se nekdo umaknil, če pa ima pri osemdesetih letih več substance kot en mlad. Veste, substanca je zelo pomembna zadeva, ker pove, ali se v nekoga splača vlagati ali ne. Še to je treba vedeti, da se mora vsak menedžer žrtvovati. Če kdo misli, da bo frajerja špilal in bo direktor, se je zmotil. Kakšno leto mu bo mogoče že še zneslo, več kot štiri pa ne, ker ga bodo ljudje pogruntali. Kot direktor se morate non stop šolati in veliko morate poslušati, ker se da s poslušanjem veliko naučiti. Najprej se naučite poslušati in šele potem govorite. Zato pa imamo ljudje dve ušesi in samo ena usta; narava je lepo poskrbela za to. Poleg tega pa direktor ne more biti vsak, direktor je namreč selektor, ki mora najprej sestaviti ekipo, jo potem trenirati in na koncu, če mu vse propade, biti toliko sposoben, da lahko tudi sam zabije gol. Če teh treh sposobnosti nima, ne more biti direktor.

Je pri nas veliko direktorjev, ki imajo vse tri lastnosti?

Dejstvo je, da je po gaussovi krivulji slovenski narod dal več uspešnih direktorjev kot kateri drug. Tudi na drugih področjih vodimo. Zdaj pa si predstavljajte, da nas bi bilo sto milijonov, pa saj bi pokupili ves svet. Že zdaj imamo tri pomembne pozicije v svetu: imamo drugega človeka Vatikana, gospoda Rodeta, pa Janeza Potočnika v Evropski uniji in Danila Türka pri Združenih narodih.

Menda takoj, ko zagledate človeka, veste, ali bo kaj iz njega.

Res je, ko nekdo stopi k meni v pisarno, takoj vem, kdo in kaj je. Takoj vidim, kakšen je njegov pogled, pa kako hodi in kako stisne roko, to, ali je ali ni odločen. Direktor mora sprejeti toliko in toliko odločitev in pri najpomembnejših odločitvah se mora zanesti nase, nikogar drugega ne more vprašati za nasvet, razen sebe. Drugače pa so menedžerji po vsem svetu enaki, med njimi ni nekih bistvenih razlik, skupno pa jim je to, da imajo jajca.

Poznate veliko žensk z jajci?

Ja, v Sloveniji je nekaj zelo dobrih direktoric. Tista ženska, ki se je odločila za menedžerski posel, je običajno mnogo bolj sposobna od moških, ker se je morala prebiti med moškimi, ki smo egoisti in to zelo težko dopustimo. Mislim pa, da je menedžerka najboljša po 45. letu, ker je takrat že dala skozi vse neumnosti in ima rada posel. Za dedca ji je že malo vseeno, otroci so urejeni in tako je posel lahko njen hobi.

Torej imate vi radi za sodelavce mlade moške in ženske po petinštiridesetem letu?

Ja, vendar samo za določen posel. Drugače pa je dobro imeti okoli sebe vse strukture ljudi; različno izobražene in različno stare ter različnih ver. Iz tega potem naredite celoto. Vsak direktor mora biti vezist, vse mora povezovati. In to v glavi. Jaz, na primer, nič ne pišem.

Imajo direktorice zaradi dejstva, da so ženske, tudi kakšno prednost pred moškimi?

Seveda, a le tiste, ki se teh svojih prednosti zavedajo in jih znajo izkoristiti. Kajti moški pademo na limance kot otroci. In če kdo misli, da žensko vodi, se je zmotil. Ko mi kdo reče, da obvladuje žensko, se mu samo še zasmejem in si mislim, da je to samo še en bedak več.

Mora ženska imeti končano fakulteto, pa kakšen magisterij ali doktorat, da moški rečete, da je pametna?

Ni nujno, da ima izobrazbo, čeprav danes brez nje ne gre. Toda če nima v sebi nekaj več, ji fakulteta nič ne pomaga. Za vse, moške in ženske, velja, da če hočeš ostati v tem cirkusu, moraš vsak dan vstati uro prej, ker lahko tako prebereš eno knjigo na mesec več. To je dvanajst knjig na leto. Drugače pa ni važno ali je ženska blond, črna, velika ali majhna. Pomembno je tisto, kar ima v sebi. Če ima nagon vodenja, če hoče biti vodja, bo vodila. Saj vsaka žena doma vodi moža. Kaj pa mislite, kdo pri nas doma vodi gospodinjstvo?

Koliko let ste že srečno poročeni?

Ne štejem let. Vedeti morate, da vsak dedec, ki mu ženska stoji ob strani, uspe. Če pa je tukaj polomiada …

Še nekaj so mi prišepnili, ko sem naokoli spraševala o vas. »Pazi, Zidar je nevaren!« so mi rekli. Kako si vi razlagate to opozorilo?

Nevaren je vsak v prometu. Zakaj bi bil potem jaz posebej nevaren? Ta pojem si lahko vsak razlaga po svoje, dejstvo pa je, da jaz nikomur nič nočem. Da pa poznam red in disciplino ter da hodim ob uri v službo in poznam na uro, to je pa druga stvar. In ne zahtevam nič drugega kot red in disciplino. To pa danes zahteva tudi Evropa. In kdor se temu ne bo prilagodil, bo šel. Je pa jasno, da brez avtoritete ne moreš voditi. Kam bi pa prišel, če bi čisto vsak hodil po meni. Izhajam iz ljudstva in menda vem, kako je treba delati z njim. Moje osnovno načelo je, treba je hoditi med ljudmi in ne po njih. Kadarkoli je skupščina delničarjev, vedno dobim podporo. Pa se nikoli ne trudim zanjo. Morda raje koga pošljem k vragu kot ne, ker sem zelo temperamenten.

Kdo si zasluži vašo podporo?

Jaz podpiram samo ljudi, ki vejo, kaj hočejo. Lahko vam povem, da je zame eden najperspektivnejših politikov Anton Rop. On ima prirojeno žilico za odločanje in  direktorske manire; Slovenija pa je neke vrste firma. Mislim, da to »firmo« dobro vodi. Seveda pa potrebuje prijatelje, take, ki ga ne bodo prevarali.

Ste eden tistih?

Zagotovo.

Mu to, kar si mislite o njegovem vodenju poveste v obraz?

Ja.

Kaj pa, če vam kdo kaj pove v obraz?

To sprejemam zelo dobro. Hvala bogu, da mi kdo kaj reče. Iz izkušenj sem se naučil, da direktor nima vedno prav. Pa sva spet pri tem, da se je treba pogovarjati in poslušati.

Že prej ste omenili nadškofa Rodeta. Ko se je poslavljal, ste pri maši sedeli v prvi vrsti in medijem se je to zdelo zelo zanimivo. Kaj mislite, zakaj?

Sem že na televiziji povedal, da je gospod Rode zapolnil prostor, ki ga drugi niso in da se midva zelo dobro razumeva, čeprav opravljava vsak svoje poslanstvo in imava vsak svoje mnenje. V Sloveniji je veliko pametnih ljudi in mislim, da bi na tem mestu moral omeniti še koga. Gospoda Kučana, na primer.

Vam je nadškof Šuštar, s katerim ste se tudi dobro razumeli, res dal Sveto pismo s posvetilom, ki ga ob različnih priložnostih radi berete na glas?

Mislim, da bi moral vsakdo kdaj kaj na glas prebrati, da bi se naučil govoriti.  Drugače pa se mi zdi, da me zdaj že sprašujte po desni liniji. Jaz pa nočem biti politično opredeljen.

Nič vas ne sprašujem o politični usmeritvi, rada bi samo ugotovila, ali se mi prav dozdeva, da znance in sogovornike izbirate le v prvih vrstah?

Meni ni pomembno, kaj je kdo in kje sedi, vem pa, da z bedaki nima smisla izgubljati časa. Ker čas je nepovratna komponenta.

In v prvih vrstah, po katerih posegate, ni bedakov?

Tega pa nisem jaz rekel. Ni treba, da si v prvi vrsti, da si najbolj pameten. Ob tem bi vam povedal samo še to, da se morate najbolj bati tistega šefa, ki je priden in neumen. Jaz sem tako že nekajkrat nastradal. Bolje je, da je šef malo len in brihten. Drugače pa v prvi vrsti niso piflarji, ampak ljudje, ki poznajo red in disciplino ter se običajno prebijejo. Tudi sam sem na fakulteti vedno sedel v prvi vrsti. Pa veste zakaj? Ker popoldan nisem imel časa študirati, ker sem moral delati za preživetje. Torej sem tam poslušal, da sem imel popoldne prosto. Zame je že vse življenje značilna prva vrsta. Poslušajte, pa zakaj bi se jaz družil z ljudmi, ki mi ne ležijo? Dan ima samo štiriindvajset ur. Družim se s tistimi, od katerih se lahko kaj naučim in pri tem prav nič ne izbiram barve.

Nekoč ste rekli, da poraz sprejemate samo kot vmesno postajo do končne zmage.

Poraz moraš sprejeti kot dejstvo. Ker ni človeka, ki bi samo zmagoval. Stoodstotni človek ne obstaja. Prej kot se naučite izgubljati, manj vas bo bolelo in hitreje boste prišli do cilja.

Pride to z leti?

To nič ne pride z leti. Vsa leta so enako občutljiva.

Zakaj ste si tako zelo želeli olastniniti SCT?

Zato, da ne bi prišel v roke tujcem. Na svoji zemlji bomo sami gospodarji. To je bil moj osnovni motiv. Ne denar. To sem naredil za mlade. Niste nikoli prebrali mojega slogana: Gradimo prihodnost? Kdo pa ne mara prihodnosti? Narod in podjetje, ki nimata vizije, bosta namreč propadla. Sta nič.

Ste tudi vi tako kot večina Slovencev tako vzhičeni nad vstopom Slovenije v EU?

Ne. Jaz sem že povedal, da je tisti, ki predvideva prihodnost, največji lažnivec.

Tisti, ki jo gradi, pa je?

Zidar.

Branka Grujičić

Vir: Jana

Značke:

Napiši komentar