Že takoj na začetku mi je »resno, odgovorno in zanesljivo« zatrdil, da se res počuti doma samo v svojem stanovanju in nikjer drugje. Potem pa me je s svojo zgovornostjo na temo dom kar malo presenetil. V bistvu, je rekel, se je, kar se doma tiče, prvič resno zamislil, ko je pred osmimi leti v svoji oddaji gostil Nežo Maurer. Pesnica namreč v eni svojih pesmi piše, da je dom tam, kjer je ljubezen.

Kaj iz vašega stanovanja dela dom?

Zgodbe. Ko sem se preselil v to stanovanje, od tega je dobrih pet let, mi ni bilo ravno ljubo. Potem pa sem se v njem udomil, začel vanj vlačiti sebe, in sčasoma je vse, kar je v stanovanju, imelo svojo zgodbo. Dlje časa kot nekje domuješ, več čustev je v njem, več je ljudi, ki si jih tam spoznal ali pa ti je bilo z njimi prijetno. Res mislim, da dom delajo zgodbe. Poleg tega tam vlada tako vzdušje, da si res lahko tak, kot si.

Je dom mogoče vonjati?

Opazil sem, da imajo domovi vonje, prijetne, običajne, manj običajne. Jaz svoje stanovanje nenehno zračim, ker ne prenesem, da se v njem vonja kaj drugega kot to, kar hočem. Kakšno eterično olje, na primer. Pa še zmeraj je čisto mogoče, da diši po meni.

Se v Mariboru še tudi počutite doma?

Nekaj časa sem se z največjim veseljem vračal v Maribor. Prvi trenutek, ko je bilo to mogoče, sem šel v Maribor in tam ostal čim dlje, kar pomeni, da sem se tam počutil doma. Prvič, ko sem se odselil iz študentskih domov in si najel svoje stanovanje, ga začel po svoje opremljati in nositi noter svoje zgodbe, pa se mi ni več tako mudilo domov, ker sem imel dom tukaj. Jaz namreč zelo rad stanujem, to pomeni, da lahko hodim ves vikend po stanovanju v spodnjicah, če ravno hočem, da se uležem, ko mi to paše, da sem popoln gospodar prostora. To je moje in to mi je blazno všeč.

Sliši se, kot da je vaše stanovanje trdnjava, v katero imajo vstop le redki.

Če imajo nekateri prehodni dom in zmeraj dan odprtih vrat, zame velja, da lahko na prste ene roke preštejem ljudi, ki so bili v mojem  stanovanju.

Se je treba najaviti preden prideš k vam?

Seveda. Tudi hiša je narejena tako, da ne moreš priti do mojih vrat, ker se je pred tem treba prebiti še čez dvoje drugih vrat. Ne zdi se mi potrebno sestajati se pri meni doma, ker se mi zdi, da vsak, ki pride v moj dom, v njem nekaj pusti. Zato ljudi k sebi vabim zelo premišljeno.

Je tako mogoče zato, ker imate majhno stanovanje, v katerem je težko zadržati zasebnost?

Možno. Kajti vsak, ki pride k tebi, ti na neki način vzame delček tvojega prostora. Najbrž je pri velikem stanovanju to drugače, tam si lahko izbereš brlog, ki je samo tvoj in v katerega drugi nimajo vstopa. Verjamem, da bodo vrata mojega doma takrat, ko bom imel hišo (in najbrž jo bom imel), bolj odprta. Jaz namreč rad gostim ljudi. Samo ne v svojem stanovanju, ha ha.

Kolikokrat v življenju ste se preselili in za koliko stanovanj lahko rečete, da so bila vaš dom?

Iz Hoč smo se preselili v Maribor. Zatem smo se v Mariboru selili še enkrat. Potem sem prišel v Ljubljano v Medno, potem v študentski dom, nato sem se preselil v Dravlje, potem sem bil v Šiški in zdaj sem v centru Ljubljane. Torej sem se selil sedemkrat in spet se pripravljam na selitev. Doma sem se počutil v Hočah, v prvem mariborskem stanovanju, v prvem stanovanju, ki sem si ga najel v Ljubljani in v katerem sem potreboval kar nekaj časa, da sem se udomil. Tudi v tem zdaj se počutim odlično, a mislim, da bi se moral preseliti, ker sem se že preveč navezal nanj in to čutim kot strašno breme. To je tisto, ko nočeš vreči nobene stvari proč, nič umakniti, nič prodati, povsod so sami spomini in to me obremenjuje.

Je res, da  pri selitvi ničesar ne vzamete s seboj?

Ko bom šel iz tega stanovanja, bom v njem pustil vso opremo, pa čeprav je bila narejena po mojih načrtih in je zato zelo osebna. In bom začel z nule. S seboj bom seveda vzel osebne stvari. Ko sem opremljal stanovanje, sem te stvari, ki jih bom zdaj pustil za seboj, kupoval kot da bodo za zmeraj, zdaj pa se jih hočem rešiti, ker so mi res v breme. Zdi se mi, da je vsaka navezanost, ki se ti zdi nenadomestljiva, neke vrste zavora.

Je pomembna soseščina, v kateri živimo?

Resda si sosedov, s katerimi živiš, ne izbereš sam, ampak jih pač dobiš in se na srečo menjavajo, vendar sem se jaz že zdavnaj odločil za taktiko izolacije. Z nikomer ne komuniciram več, kot je potrebno, in namenoma sem precej asocialen, ker imam tako najmanj težav. Nisem tip, ki bi hodil k sosedom na kavo, ker imam dovolj druge družbe in tudi ne prenesem, da kdo trka na moja vrata. Jaz imam zvonec ugasnjen in na moja vrata nimaš kaj trkati, razen če ni nujno potrebno.

Če bi obstajala zgradba, v kateri bi živeli ljudje, ki se ukvarjajo s podobnim poklicem kot vi in imajo (predvidevam) torej enake težave, bi hoteli stanovati v njej?

Zdaj ko kupujem stanovanje, pridem v neko sosesko ali blok, pa mi reče posrednik: veste, tukaj pa stanuje ta in ta. Kar meni popolnoma nič ne pomeni in me prej odvrne kot pritegne. Da bi se šel tak geto, to pa ne. Mogoče bi rad stanoval hiši, kakršna je bila v nadaljevanki Melrose Place, kjer je imel vsak svoje stanovanje, a so bili kljub temu na nek način skupaj. Če bi lahko izbral vse sosede, bi bil takoj za tako skupnost, poznam dovolj ljudi, ki bi jih rad imel okoli sebe. A to so seveda sanje.

Je zdaj Ljubljana kot dom tako zasidrana v vašem srcu, da se ne bi več mogli preseliti v drugo mesto?

Če stanujem v Sloveniji, se mi zdi Ljubljana edini kraj, v katerem sem relativno srečen. Tukaj se počutim kar v redu. Ne znam si predstavljati, da bi se preselil na deželo, ker mi to, da lahko grem peš v službo in da sem zgubljen v množici, zaenkrat pomeni več. Mislim pa, da ta misel o selitvi na deželo nekoč v prihodnosti ne bo tako nemogoča.

Po čem se stanovanje samskega moškega razlikuje od stanovanja, v katerem je bila na delu ženska roka?

Hočete reči, da se mojemu stanovanju nujno vidi, da ga ni opremljala ženska roka? Mislim, da se mojemu stanovanju vidi samo to, da je narejeno za eno osebo. Stanovanje samca je torej zelo osebno, ker nihče ne hodi za tabo. Ko je razmetano, je razmetano. V bistvu je nekaj takega kot otroška soba, ki smo si jo lahko opremili sami. Verjetno ogromno stvari, ki so na neki način moj podpis, sploh ne opazim.

Vzdržujete stanovanje sami?

Ja, imam enosobno stanovanje in se mi zdi popolnoma nepotrebno, da bi kdo vanj prinašal svoj vonj samo zaradi tega, da bi ga počistil.

Bi prenesli v njem snažilko?

Bi. Včasih se mi je zdelo nemogoče, če pa bom imel kdaj veliko stanovanje ali hišo, bom prenesel tudi to. Drugače pa je v vzdrževanju lastnega stanovanja tudi nekaj užitka. Zdaj stanovanje sam spravim v red in imam nekaj užitka s tem; pa ne prav veliko, to že moram priznati. Moja mama je bila v vseh teh letih pri meni samo enkrat, ker nimamo navade, da bi se obiskovali v Ljubljani, in mi je takoj začela delati generalko. Nisem bil prav nič zadovoljen in sem ji povedal, da lahko to počne pri sebi doma, jaz pa bom sam skrbel za svoj red. Mislim, da imam kar nekaj smisla za to.

Idealen večer doma?

Domača halja ali nekaj, kar me ne utesnjuje. Vključen televizor, to je skoraj nujno, čeprav sploh ne vem, kaj predvajajo. Knjiga ali časopis. Potem se selim  s sedežne do hladilnika. Zame je dom tam, kjer lahko sam odpreš hladilnik in si postrežeš. Sem zelo mahnjen na ekologijo in ne dovolim, da gre v koš en sam papir, zato imam s časopisi nepopisno veliko dela. Predstavljam si, da se bom, ko bom imel hišo, najbolje počutil v prostoru, v katerem bom imel knjige, pisalno mizo, televizor in eno fino zofo za brati. Pa glasbo. In pritajeno svetlobo. Vse, ki pridejo k meni, zmoti, ker imam vedno spuščene rolete. Morda se tako počutim bolj varno, čeprav se sploh ne počutim ogroženega. Rolete dvignem samo takrat, ko zračim stanovanje. In to že leta. V svojem stanovanju ne prenesem veliko naravne svetlobe. Seveda posledično nimam rož. Rad grem na balkon in moje stanovanje mora skoraj nujno imeti balkon, v stanovanju pa imam rad spuščene rolete. Upam, da me zdaj nimate za čudaka.

Morajo biti tudi žarnice varčne?

Zelo rad prižigam sveče, ker delajo prijetno vzdušje. Ne bi mogel živeti nikjer, kjer bi svetila neonka, to mi deluje tako agresivno in neosebno. Zelo pomembna mi je kakovost svetlobe in pa to, da jo lahko reguliram. S prijatelji imamo interno finto, da nam dajejo sveče smisel bivanja, zato si kupujemo sveče in če hočeš nekoga vprašati, koliko sveč ima, ga vprašaš, koliko smislov ima. In jaz jih imam kar nekaj. Čeprav so sveče in svečniki že povsod, jih še vedno kupujem. In sveče seveda gredo z menoj v novo stanovanje.

Radi rečemo, da je nekje naš drugi dom. Obstaja tak kraj?

Če je dom tam, kjer si lahko 100-odstotno ti, brez sprenevedanja in igre, potem je drugi dom tam, kjer si še zmeraj to, le malo manj. Potem je to verjetno Maribor. Televizija ni moj drugi dom, tukaj sem v službi, tu je veliko poze, veliko si na preži, to že ne more biti dom. Veliko je kav, stresa, slabe volje, to ni to.

Ko greste v Maribor, kako nekomu razložite, kam greste? K mami, domov?

Rečem, da grem domov domov. To je neke vrste pradom.

Še imate ključ svojega nekdanjega mariborskega doma?

Ja, imam, čeprav vedno pozvonim in me čakajo. Moja mama bi zelo rada, da bi bil tam še vedno doma, čeprav sem jo že zdavnaj prosil, da mojo nekdanjo sobo preuredijo. Do nedavnega me je čakala kot nekakšen mavzolej, zdaj pa so jo predelali in če pridem domov, prespim v dnevni sobi. Ključ torej imam, hladilnika pa sam ne odpiram več.

Zakaj ste dali svoji oddaji naslov Spet doma?

Največjo povezavo ima to z domovi naših gledalcev. Uvodni song namreč pravi, da nas teden nosi od ene skrbi do druge, da se pehamo za tolikimi stvarmi, na koncu pa je tisti kraj, kamor se vrnemo, v vsakem primeru dom. Naša oddaja je nekje na prelomnici med enim in drugim tednom, zato bi radi, da bi ljudje bili spet doma.

Branka Grujičić

Vir: Jana