Njegov nasmeh je bolj grenak. In kristalno modre oči niso več tako jasne. Skuša odgovoriti na šaljivo pripombo, pa se mu ne posreči prav dobro. Ne more skriti, da je razočaran in žalosten, pa čeprav se še tako trudi. Tako kot ne more skriti, koliko mu pomenijo pisma podpore, ki ga skrbno zložena čakajo v rdeči mapi z logotipom podjetja, ki ga mora zapustiti. Zadnje dejanje njegove zgodbe o uspehu mu pač ni »pisano na kožo«.
»Lahko vprašate, kar želite,« reče.

Avgusta 2005 sta Kad in Sod svoj delež v Mercatorju prodala Pivovarni Laško in Istrabenzu in tako ste dobili nove lastnike. Ste se takrat že počutili ogroženi?

Takrat se sploh nisem počutil ogroženega. Tudi razočaran nisem bil, v bistvu se mi je zdelo dobro, da gre država iz podjetja in da bomo dobili lastnike, ki vedo, kaj hočejo. Vedno sem govoril, da obstajata samo dva razloga, zaradi katerih me lahko odstavijo – nezakonitost poslovanja in slabi poslovni rezultati. In ker sem vedel, da so te stvari pri meni urejene, se nisem prav nič bal. Sem pa že takrat protestiral proti načinu, kako so novi lastniki vse skupaj izvedli.

Po čem se mlajša generacija gospodarstvenikov, ki jo imamo priložnost spoznavati zadnje mesece, razlikuje od »stare garde«, v katero prištevajo vas?

Težko bi rekel, da sodim v staro gardo, ker bom januarja star šele 53 let. Če pa to, da imam socialni čut, pomeni, da sodim v staro gardo, potem absolutno sodim vanjo. Še posebej v naši trgovski dejavnosti je treba spoštovati socialni kapital. Tudi tisti, ki bo prišel za menoj, ga ne bi smel zanemariti, kajti to je naša edina prednost pred konkurenco.

Ste bili v ponedeljek, 14. novembra, dan pred odločilno sejo novega nadzornega sveta, še vedno prepričani, da se vam ne zgoditi?

Dopuščal sem možnost, da bom moral oditi. Tega dne sem imel srečanje z gospodoma Bavčarjem in Čukom in moram reči, da sem to noč izjemno dobro spal. Mislim, da sem podzavestno že vedel, kakšen bo končni rezultat.

Torej v torek, 15. novembra, pet minut pred tretjo popoldne, ko so vam povedali, da vas bodo odstavili, niti niste bili presenečeni?

Pravzaprav res nisem bil.

Kako odstaviš direktorja? Ga pokličeš v sobo in mu na štiri oči poveš, da mora oditi?

Pri meni je bilo zelo enostavno. Klical me je gospod Čuk (Gorazd Čuk, novi član nadzornega sveta Mercatorja, o.p.) in me vprašal, kje sem. Odgovoril sem mu, da sem v svoji pisarni v 11. nadstropju in on je rekel, da je nadstropje nižje. Povabil sem ga, naj pride k meni in je prišel ter mi rekel, da so se odločili, da moram oditi in to še isti dan. Vedel je za vse pogoje iz moje pogodbe, moram reči, da jo je poznal celo bolje od mene. Ostalo je znano: dobil bom 24 plač in še šest mesecev ostajam v delovnem razmerju.

Kaj ste občutili v tistem trenutku? Jezo? Razočaranje? Nemoč? Žalost?

Tisti trenutek sem občutil strašen hlad. In takoj nato sem se vprašal, kaj naj naredim s svojimi kolegi in z zaposlenimi. Potem se je vse dogajalo zelo hitro, ker sem moral v petnajstih minutah vse urediti.

Lahko opišete sejo nadzornega sveta, na kateri so vas tudi uradno razrešili?

Seja se je začela 20 minut do štirih. Nadzornemu svetu sem najprej predstavil Mercator, ker sem vedel, da ga polovica od njih sploh ne pozna. Poročilo sem končal z besedami: »Lastniki so se odločili; sporočam vam, da mene danes odstavljajo.« Članom svoje uprave sem povedal, da jih moralno odvezujem tega, da morajo oditi z menoj in jih obvezal, da morajo zaradi potreb Mercatorja ostati do prihoda novega predsednika. Ob tem pa sem jim, v primeru njihovega odhoda, izgovoril pogoje, enake svojim. Potem je prevzel vodenje seje gospod Šega (predsednik nadzornega sveta Mercatorja, o.p.) in pod 7. točko je bilo na vrsti glasovanje o moji razrešitvi. Zelo sem bil ponosen na članico nadzornega sveta, ki je s solzami v očeh na glas povedala, da bo glasovala proti moji razrešitvi in je tudi povedala zakaj. Izid glasovanja je bil šest proti šest in zato je odločil zlati glas gospoda Šege. Moram pa reči, da sem bil strašno ponosen na člane svoje uprave in na člane nadzornega sveta, ker vem, da bodo morali jutri delati z novo upravo, pa so kljub temu ostali pokončni in so mi s svojimi glasovi izrazili podporo. Posredoval sem edino na koncu, ko se mi je gospod Šega hotel zahvaliti za vse, kar sem naredil za Mercator. Sem mu povedal, da take hinavščine res ne potrebujem. 

Po seji ste morali stopiti pred novinarje in jim povedati, da odhajate, čeprav ste še dan pred tem zagotavljali, da zlepa ne boste odšli iz Mercatorja. Kako ste se počutili pri tem?

Saj nisem šel, mene so odslovili. To je velika razlika. Zame je bila to zelo enostavna tiskovna konferenca, ker nimam kaj skrivati. Saj ste videli, da sem povedal tudi to, kako visoka je moja odpravnina. To ni nobena skrivnost, ker bo tako objavljena v letnem poročilu.

Ste domače o odstopu obvestite sami ali so vas mediji prehiteli?

Povedal sem jim sam.

Koga ste najprej poklicali?

Starejšega sina.

Ne žene?

Saj so bili skupaj. Pravzaprav ne vem, zakaj sem poklical sina, mogoče je pri tem tudi kaj moškega ega. Mogoče se mi je zdelo, da bom njemu lažje povedal takšno novico.

Kakšno vzdušje je v torek zvečer vladalo pri vas doma? Kdo vas je pričakal?

Doma so me čakali člani moje družine pa moja mama ter tast in tašča. Nekaj časa smo se pogovarjali, potem pa sem šel v enega od ljubljanskih lokalov, v katerem so me čakali moji kolegi.

Kaj vam je rekla mama, s katero ste zelo povezani?

Rekla je: »Samo da si ti zdrav, sin moj.« Najbrž je to normalna materinska reakcija.

Pred dvema letoma, ko ste v enem od ljubljanskih lokalov praznovali 50. rojstni dan, se je okoli vas trlo ljudi. So vas vsi poklicali v znak podpore?

Nisem verjel, da bom dobil toliko klicev, pisem, telefonskih in elektronskih sporočil, kot sem jih potem res dobil. In niti v enem ni bilo privoščljivosti, to so bila v glavnem sporočila podpore.

Vas kdo, za katerega ste pričakovali, da se vam bo javil, ni poklical ali vam pisal?

A veste, da o tem sploh nisem razmišljal. Dobil sem vse tiste klice, ki so bili potrebni.

Sta se slišala z Milanom Kučanom? Kaj vam je rekel?

On je vedel, kaj se bo zgodilo in njegovo telefonsko sporočilo, pa tudi mnoga druga, je govorilo: »Svaka ti čast, odšel si pokončno.«

In potem ste se v sredo, 16. novembra, zbudili s službo, a brez dela. Boli občutek, da so se te znebili?

Priznam, da sem bil najprej besen in razočaran, predvsem zato, ker ne vem, zakaj se je to zgodilo. A v sredo zjutraj je bil moj glavni motiv pomagati ljudem. Začel sem hoditi po pisarnah in v vseh je bila slika enaka: ljudje so uporabljali samo dva naša izdelka,  robce in vodo. Ljudem sem povedal, da od njih pričakujem, da bodo v prihodnje delali še bolje. Potem sem sklical kolegij direktorjev iz vseh držav – povabil sem tudi člane nadzornega sveta s strani kapitala, a ni nihče prišel – in tam sem doživel že četrto presenečenje te dni. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, ker če sem koga resnično sekiral, so bili to direktorji. Potem pa sem vstopil v dvorano in me je sto ljudi pričakalo s ploskanjem.

Ste se v teh dneh kdaj zjokali, čeprav moški menda naj ne bi jokali?

Nekajkrat pa sem res imel solzne oči in mogoče mi je kakšna solza tudi ušla. Sem zelo čustven in zelo navezan na svoje ljudi.

Vas je presenetil pano, izobešen na poslovni stavbi, s katerim so vam vaši delavci sporočali, da so z vami najboljši?

Ko sem to videl, so moja čustva kar eksplodirala. Bil sem ponosen, da se tudi »mali« človek v Mercatorju, ampak mali v narekovajih, upa pokazati svojo pripadnost. In izbrali so najboljši stavek. Ne vem, kaj mi več pomeni: to, da so mi pisali ljudje, ki me sploh ne poznajo, ali pa to, da na primer skrbi zame nekoga, ki je zelo bolan in sam ne ve, ali bo sploh preživel. Zavedal sem se svoje pomembnosti v tem gospodarstvu, vedel sem, da so na vodstvenih položajih v državi ljudje, ki imajo radi ljudi in da so tudi taki, ki jim ni mar zanje. Jaz sem pač tak, da imam ljudi rad. Nisem pa verjel, da sem v ljudeh pustil tako močan pečat in da mi bodo vse, kar sem jim dajal, vračali v taki meri.

Tudi sicer je javnost z zgražanjem množično odreagirala zaradi odstopa in načina, kako ste morali oditi. Vam godi ta množična javna podpora?

Strašno mi godi. Mladim vedno razlagam, da mora biti njihov motiv uspeh, ne pa denar, ker bodo samo tako lahko dobili nazaj to, kar zdaj dobivam jaz.

Bi pritrdili moji trditvi, da pred kakšnim mesecem ljudje o vas ne bi govorili v takšnih presežnikih in da so vam novi lastniki s to odstavitvijo na nek način naredili uslugo, ker so iz vas naredili zvezdnika, žrtev, ki so ji bile v hipu oproščene vse napake in zamere ter vsa »velika« odkritja medijev o vašem poslovanju in družinskih poslih?

Kaj pa so našli mediji? Nič. Ko sem tisto bral, sem se lahko vprašal samo to, kje so bili ti ljudje do sedaj. Saj so imeli osem let časa, da bi prišli v podjetje in pogledali, kako poslujemo. Saj smo imeli v hiši revizije, pa niso nič našle. Trdim, da če bodo hoteli kaj najti, mi bodo morali kaj podtakniti. O tem sem prepričan. Veste, jaz nimam nobenega hobija, nimam jahte, ne igram golfa, nimam vikenda, še v tem apartmaju, ki ga imam v Portorožu, nisem nikoli spal. Zakaj bi torej potreboval denar? Nimam motiva, da bi se pečal s sumljivimi posli. Sem pa zdaj, ko v mojem življenju ni več Mercatorja, izgubil motiv, to pa ja. Saj sem že enkrat povedal, da bo Mercator veliko lažje preživel brez mene kot jaz brez njega. Sicer pa sem zgodbo z velikimi novinarskimi odkritji enkrat že doživel in sicer sedemindevetdesetega, ko sem prišel na ta položaj. S tem da so bili novinarji to pot pametnejši, ker so govorili o možnih sumljivih poslih. Razlagali so na primer o podjetju mojega mlajšega sina, ki sploh še ničesar nima. Skušajo nekaj narediti, a vse to nima osnove. In po moje se bo to samo še stopnjevalo.

Mislite, da vas zdaj, ko so vas odstranili, ne bodo pustili pri miru?

Mislim, da ne. Pričakujem, da se me bodo še lotili. Glede tega sem zelo miren. Področje, na katerem bi se moji sumljivi posli lahko pokazali, pokriva naša članica uprave  Jadranka Dakič. In stoodstotno, kaj stoodstotno, tristoodstotno, prepričan sem, da je pri njej vse preverjeno bolje od vsake inšpekcije.  Ko mi kdo od teh novih nadzornikov reče, da iščejo Jankovića, samo da se pač ne bo pisal Janković, jim rečem, da je to brez zveze. Vprašanje je, ali bo novi predsednik uprave lahko nosil moje škornje in tudi ne bi bilo prav, da bi stopil v moje. On mora obuti svoje, večje ali manjše, in jih tudi sam razhoditi. Jaz na to gledam zelo racionalno: še zmeraj sem delničar Mercatorja in če bo delal dobro, super, če bo delal še boljše, še bolj super.  Temu podjetju sem dal, kar sem znal. Če bo slabše, Mercatorja ne bom nikoli tožil, bom pa tožil posamezne člane nadzornega sveta. Imam licenco A za nadzornika in v njej piše, da moraš vedno delovati v korist družbe. In tudi novi nadzorniki  bodo morali  odgovarjati za svoja dejanja.

Povedali ste že, da ne veste, kaj boste počeli v prihodnje. Dejstvo je, da ne boste umrli od lakote, ker imate denarja dovolj.

Ampak denar sploh ni pomemben. Za življenje ga imam dovolj.

Kaj boste najbolj pogrešali: moč, izziv, delo, sodelavce?

Vse bom pogrešal, jaz tega ne morem deliti na posamezne segmente. Brez teh sodelavcev ne bi imel izziva, ne bi mogel delati in ne bi mogel dobiti moči. Najbolj bom pogrešal svoje sodelavce in potrošnike.

Boste teh šest mesecev, kolikor boste še v delovnem razmerju prihajali v službo ali boste ostali doma in izkoristili dopust?

Nimam nobene želje oditi prej in tudi ne vem, kam naj grem. Povedal sem že, da pričakujem, da bom teh šest mesecev večinoma doma in da bom izkoristil dopust iz preteklih osmih let. Občasno bom prišel, saj bo najbrž tudi ta, ki bo prišel za menoj, kaj rabil.

Mislite, da vas bo vprašal za nasvet, glede na to, kako ste morali oditi z danes na jutri?

Po moje ja. Samo dojeti mora, da je ena od stvari, v katero je pri meni lahko stoodstotno prepričan, da ne želim nič slabega hiši. Kaj pa mislim o teh, ki so me odstavili - in nimam prav dobrega mnenja -, je pač logično. Tej hiši pa res ne želim nič slabega.

Pričakujete, da se bo zdaj, ko nimate več moči in vpliva število tistih, ki so se radi kazali v vaši bližini, zmanjšalo?

Pričakujem, da bodo ostali pravi. Saj mi je že pred mnogimi leti Tone Valas  rekel, da sem zelo črno-bel karakter in da sta pri meni samo dve možnosti: ali me imajo ljudje radi ali pa me ne marajo. Vmesne poti ni. Rekel mi je tudi, da obstajajo ljudje, ki me imajo radi in da so ti ta pravi. To sem si vzel k srcu in vedno sem se zavedal, da na takem položaju, kot sem ga imel jaz, ne moreš pričakovati, da te bodo imeli vsi ljudje radi. In nikoli nisem pomislil na to, da bi si kupoval ljubezen.

Je v Sloveniji pod to oblastjo prost direktorski stolček za vas? Mislite, da vas bo kdo vzel v službo?

To je pa zelo zanimivo vprašanje in odgovora nanj ne poznam. Po mojem ne bom zaželen nikjer in mislim, da nihče ne premore toliko poguma, da bi mi ponudil delo. Ampak o tem tudi ne razmišljam. Še posebej zato ne, ker še sam ne vem, kaj bi rad počel. Moram pa priznati, da sem že kmalu po tistem, ko sem prvič rekel, da ne vem, kaj bom počel, dobil zanimivo ponudbo, da bi s svojim znanjem pomagal pomoči potrebnim v nekem dobrodelnem društvu.

Trenutno se stvari še zelo intenzivno dogajajo, čez kakšen dan pa se bo vse umirilo in življenje se bo vrnilo na stare tire. Pričakujete, da bo vse skupaj »prišlo za vami«?

Znan sem po tem, da se hitro odločam. Vprašanje, ali bom ostal ali šel, se je vleklo že kaj nekaj časa. Me bo pa vedno mučilo vprašanje, na katero si ne bom znal nikoli odgovoriti: Zakaj? In čas bo pokazal, kateri zato je pravi, moj ali od koga drugega. In vedno se bom spraševal, ali bi nekaj takega naredili ljudje, ki bi imeli svoj denar vložen v to podjetje.

Branka Grujičić

Vir: Jana