Se je vaše življenje v petih mesecih, odkar niste več samo zdravnica, ampak »funkcionarka«, zelo spremenilo?

Zdaj imam več skrbi in sem kar naprej v službi. In če sem prej v glavnem brala strokovno literaturo, zdaj berem organizacijsko, ker želim vedeti, kako so bolnišnice urejene drugje po svetu. Poleg tega komuniciram z dosti več ljudmi kot prej, ko sem jih imela »pod seboj« le nekaj. Sicer pa nimam občutka, da se je kaj zelo bistveno spremenilo. Zdi se mi le, da se je vzdušje v Kliničnem centru popravilo, odkar sem postala strokovna direktorica in sem se pogovorila z vodji posameznih oddelkov.

Tudi minister za zdravje Andrej Bručan je ob zadnjem obisku v Kliničnem centru izjavil, da je vzdušje v ustanovi bistveno boljše, odkar je vodenje prevzela nova ekipa. Kako se to meri?

Jaz to ocenjujem po telefonih. Zdi se mi, da so pozivi zdaj bolj normalni. To vidim tudi po ljudeh in po tem, kako se vedejo, ko pridejo na pogovor. Povedali so mi, da sem prva strokovna direktorica, ki je prišla do podrejenih in jih poslušala. Seveda sem jim povedala, da ne morejo pričakovati sprememb čez noč, da pa se bo stanje zagotovo začelo spreminjati in naj bodo na to pripravljeni. Seveda pa je vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko se bo spreminjanje res začelo. Z zaposlenimi smo se dogovorili, da se bo vse dogajalo po vnaprejšnjem dogovoru, kajti ničesar ne želim početi na silo. To tudi doslej ni bil moj stil.

Tako vi kot vaši zagovorniki nenehno poudarjate, da niste konfliktna oseba in da se tudi v prihodnje ne želite zapletati v spore. Mislite, da ni to v tako veliki instituciji, kot je Klinični center, malce preveč optimistično in da boste res lahko vladali brez sporov?

Mislim, da se bo dalo. Ne vem, kako bi lahko človek urejal stvari s spori.

Ste v nekonfliktnih odnosih tudi s strokovnim svetom in strokovnimi direktorji, ki niso podprli vaše kandidature?

Sodelujemo korektno. Kaj pa hočemo drugega? Oni želijo dobro, jaz pa tudi. Ne nazadnje smo kolegi.

Še pred pol leta ste bili »le« zdravnica, ki je od spodaj navzgor gledala na strokovnega direktorja, zdaj pa se je optika spremenila. Kakšen je pogled z vrha?

Zdaj poskušam zgoraj urejati tisto, kar me je spodaj motilo. Upam, da mi bo uspelo. Osredotočila sem se na nekaj ključnih stvari, za katere mislim, da jih je treba zelo hitro urediti. Mislila sem sicer, da bo šlo hitreje, pa se je izkazalo, da vseeno ne gre tako hitro. Velik problem imamo na urgenci, zato sem se doslej največ ukvarjala s tem, kje naj zagotovim dodatne postelje, da bolnike spravimo iz groznih razmer. Zdaj že vem, da se bo dnevna ambulanta za diabetes preselila v prizidek in tako izpraznila tretjino enega oddelka, tako da bomo dobili 20 novih postelj za internistično urgenco, za kratkotrajne sprejeme, kjer je največji naval bolnikov. V naslednjem obdobju se bo izselila nevrologija, tako da bomo dobili še pol oddelka in bodo imeli bolniki, ki so zdaj neznosno nagneteni, nekoliko več prostora.

Bi drug strokovni direktor našel druga področja, ki bi jih bilo treba nujno urediti?

Saj ni treba biti strokovni direktor, da veš, da je na urgenci katastrofa.

Kako se spremeni odnos nekdanjih kolegov, ko se dvigneš nad njih?

Ljudje se do mene težko spremenijo, ker sem, kakršna pač sem. Z njimi imam take odnose, kot sem jih imela prej; z nekaterimi smo bolj prijatelji, z drugimi pač malo manj. Upam pa, da sem do vseh korektna.

In kako ste se vi spremenili do podrejenih? Če rečete, da se niste, najbrž niste povedali povsem po pravici.

Meni se zdi, da se nisem nič spremenila. Veste, ne mislim si, da je to lastniški položaj. Kje pa, predstavljam si, da sem na tem položaju zato, da bom svojim kolegom olajšala delo in jim pomagala pri organizaciji. Taka, kot sem, sem, drugačna ne znam biti.

Ko človek dobi neko funkcijo, se okoli njega običajno začnejo zbirati tisti, za katere po domače pravimo, da »lezejo v rit«. Ste jih že opazili?

Ne, ker se mi ne da zbirati okoli sebe nekakšnih klanov. Imam nekaj prijateljev že od prej in z njimi se včasih posvetujem o čem, ker vem, da so pametni. To pa je tudi vse. O čemer koli v teh štirih letih se bom odločala, bom to počela transparentno. Sprememb se moramo lotevati tovariško in si pomagati. Moralna zadolžitev zdravnikov se mi zdi dosti večja in pomembnejša kot kar koli drugega. Dejstvo je, da se mora Klinični center reorganizirati in da za to potrebujemo prehodno obdobje in da se moramo na spremembe pripraviti. Mislim, da nam bo uspelo, saj smo zreli ljudje.

Rekli ste, da se o pomembnih odločitvah posvetujete s prijatelji, ker veste, da so pametni, kar najbrž pomeni, da prihajajo iz zdravniških krogov. Je prijateljstvo med zdravniki mogoče?

Seveda je. V Kliničnem centru imam pet ali šest dobrih prijateljev. Moja najboljša prijateljica, Andreja Kocjančič, zdaj sicer odhaja na rektorat, a mislim, da se bova tudi v prihodnje lahko pogovarjali o stroki.

Ženske vemo, kakšne smo, da prej vzkipimo kot moški in da ni dobro, če nas je preveč na kupu. V Kliničnem centru sta zdaj na vrhu dve, če štejeva še glavno sestro, ste torej tri. Dobro sodelujete z ženskami?

Ne pozabite na 85 odstotkov ženskega kolektiva! In ko me že sprašujete, ja, zelo dobro sodelujem z ženskami.

Se vam zdi, da se z njimi pogovarjate drugače kot z moškimi?

Ne, vsaj mislim, da ne.

Pravijo, da ste vi tisti, ki v Kliničnem centru nosi hlače.

Res je, ampak nosi jih tudi generalna direktorica. Vem, da ste mislili v prenesenem pomenu, in k temu dodajam pripombo, da je vsa poslovna zgodba podrejena medicini. Mislim, da bomo ženske stvar dobro peljale in izpeljale. Zdi se mi, da komuniciramo čisto drugače, kot se je komuniciralo prej.

Mnoge je zelo presenetilo, da ste strokovno poslovno konferenco, na kateri sta z generalno direktorico Miklavčičevo predstavili svoja programa, vodili vi. Zakaj ni bila »glavna« generalna direktorica?

Tako je bilo zato, ker sem jo predstavljala kolektivu, ki ga poznam. Naju z glavno sestro zaposleni že poznajo, ker sva iz hiše, zato se mi je zdelo prav, da jaz predstavim gospo Miklavčičevo. In kolikor sem slišala, je bila kar dobro sprejeta.

Glede na to, da niste poročeni, je vprašanje, kdo nosi hlače doma, najbrž odveč?

Res je, živim sama s hčerko in psom.

Hči Špela (Predan, o. p.) je stara 35 let in še vedno živi doma. Ste si kdaj želeli, da bi se odselila in se osamosvojila?

Nikoli, ker se zelo dobro razumeva. Poleg tega je samostojna, čeprav živi doma. Zdi se mi, da kar dobro shajava, sem in tja se zaradi povsem različnih življenjskih ritmov doma celo vidiva in kaj pogovoriva.

Kako bi opisali vajin odnos?

Mislim, da je zelo prijateljski. Že od majhnega je tako. Obema svojima otrokoma, imam še sina Roka, sem vedno izjemno zaupala in moram reči, da tega nikoli nista izkoristila. Enostavno sem ju obremenila z odgovornostjo. Tudi ko sta odraščala in sta bila v puberteti, z njima nisem imela težav. In nikdar nisem imela občutka, da sem jima odveč, da se jima vsiljujem ali jima preveč skačem po glavi. Red pa je bil pri hiši in je še zdaj.

Tudi na splošno zaupate ljudem?

Da, ljudem zaupam. Prav prepričati se moram o tem, da nekdo ni vreden zaupanja. Pravzaprav mi mora kaj storiti, preden se odločim in sprejmem splošno veljavno mnenje o njem.

Ste jih zato kdaj dobili po glavi?

Mogoče takrat, ko sem bila mlajša in ljudi še nisem znala tako dobro presojati, predvsem pa sem bila bolj naivna. Se mi pa zdi, da smo zdravniki bolj ali manj zaupljivi. Saj to nekako spada k poklicu. Ko pride bolnik k tebi, mu moraš verjeti, ker nimaš nobenega drugega arbitra.

Če bi vas vprašala, kakšna zdravnica ste, bi mi najbrž lažje odgovorili, kot če vas vprašam, kakšna mati ste?

Taka, da imam svoja otroka grozno rada. Dokler sta potrebovala, sem skrbela zanju, ustvarili smo tovariški, prijateljski odnos. Zdaj pa ne vem, ali je to dobra mati ali ni.

Vas je kdaj mučilo dejstvo, da ste imeli zaradi službe zanju manj časa kot druge mame?

Malo manj časa kot druge mame sem res imela, ampak mislim, da ni bilo to nič usodnega. Ampak ko sem bila doma, sem se jima popolnoma posvetila.

Prvega ste imeli takoj po diplomi, drugega leto pozneje, v obdobju torej, ko ste se morali kot zdravnica najbolj dokazovati. Kako ste usklajevali materinstvo in kariero?

Kar šlo je, predvsem zato, ker nisem nič kaj komplicirala. Ko sem na primer delala magisterij, sem študirala in zraven pestovala oba. Če hočeš, se vse da narediti. Tudi potem, ko sem ostala sama, nisem nič komplicirala. Kadar smo na primer žurirali, sem v avtu podrla zadnje sedeže in sta otroka zadaj spala, potem pa ju je šel vsake pol ure nekdo pogledat. Enkrat mi je kolega iz Beograda rekel: »I tako se ti mučiš sama sa dvoje djece.« Takrat se mi je nekaj časa res zdelo, da se mučim, čeprav se nisem. Malo manj denarja smo res imeli, a sta ravno tako zrasla. Nisem človek, ki bi delal težave iz majhnih stvari. V življenju se ti lahko zgodijo tudi večje neprijetnosti.

Če prav razumem, ste bili mati samohranilka.

Ja, ločila sem se precej zgodaj, pri 32, in sem bila potem sama. Kar dobro sem shajala. Ko je bila kriza, mi je pomagala mama, imela sem tudi varuško, ki je stanovala pri nas in pazila na otroka, čeprav se mi zdi, da je bila glede na to, da je bila le malo starejša od mojih dveh otrok, bolj reva.

Niste nikoli razmišljali o tem, da bi se še enkrat poročili?

Ne, nikoli. Če si sam, ti je običajno najhuje ob koncih tedna in med prazniki, ko so vsi s partnerjem, a te dneve sem preživljala s svojo druščino, tako da je ta problem odpadel. Tega, da bi kdo pazil name, pa nisem nikoli potrebovala. Se mi zdi, da je moja hči to podedovala po meni. Drugače pa je tako, da jo takšni, ki jim je treba stalno nekaj pomagati, v življenju bolje odnesejo. Ampak meni ni bilo nikoli do tega. Tako kot mi denar nikdar ni veliko pomenil. Saj ne vem, kaj bi počela, če bi ga imela več. Več knjig, kot jih imam, skoraj ne morem imeti, pa tudi potovati se da brez veliko denarja, če se le malo znajdeš. Poleg tega ne potrebujem razkošja, ker je dolgočasno.

Katere meje vaša otroka, za katera se mi zdi, da sta odraščala dokaj svobodno, nista smela prestopiti?

Predvsem se mi nista smela zlagati. To je bilo naše prvo pravilo. In ko sta bila toliko stara, da je bilo na vrsti srečanje z drogami, alkoholom in cigaretami, sta mi morala obljubiti, da jih ne bosta zlorabljala.

Pa saj ste vedeli, da bosta najbrž poskusila?

Ja, sem vedela, a sta mi tudi povedala in smo takoj razčistili. Mislim, da ne moreš narediti več kot to, da otroka posvariš pred nevarnostjo in ga pripraviš do tega, da ti pove, ko se sreča z njo. Moja mama je bila zelo »kokljasta«, zmeraj je hotela imeti vse pod nadzorom in jaz sem verjetno šla nekoliko v drugo smer, da ne bi bila taka kot ona. Nenehno sem izhajala iz zaupanja in še danes prisegam nanj. Mislim, da mi moja otroka res nista povedala kakšne stvari, tiste bistvene pa gotovo vse, in prepričana sem, da se mi nista o čem zelo pomembnem nikoli zlagala. To se mi zdi bistveno za pošten odnos v družini. Ko sta odraščala, smo se zelo veliko pogovarjali. Skozi njuno pripovedovanje o ljudeh in dogodkih sem videla, da mi je uspelo privzgojiti pravi pogled na svet. To je dober občutek.

Si še zmeraj prizadevate, da družina ostaja skupaj?

Ja, zelo. Vse praznike praznujemo pri meni doma in vsako nedeljo kuham za vso družino.

Imate dva vnuka. Imate zanju več časa, kot ste ga imeli za otroka?

Ne, nimam. Žalostno. Pa tudi če bi ga imela, se ne bi nič spremenilo, ker sta sin in njegova žena grozno skrbna. Včasih vnuka vzamem k sebi ob koncu tedna ali pa gremo skupaj kam med počitnicami. Pri meni lahko počneta tako rekoč skoraj vse, ker sem si že zdavnaj rekla, da so babice za razvajanje in ne za vzgojo. To naj počnejo njihovi starši.

Zdi se mi, da sta si s Špelo po značaju zelo podobni. Prednost ali slabost?

Najbrž prednost. Saj se tudi skregava in takrat vpijeva. Pravzaprav jaz začnem vpiti in ona reče, kaj vpiješ, in gre. Ampak da bi kuhali zamero, to pa ne. V eni uri se ohladiva in greva naprej.

S katero svojo težavo nikoli ne bi obremenili svojih otrok?

Nikdar ju ne bi in ju tudi nisem obremenjevala s svojimi službenimi težavami, s svojim poklicem. To bi se mi zdelo prehudo. Vedno sem zagovarjala tezo, da težava v bolnišnici zveni popolnoma drugače, kot če jo slišiš zunaj nje. Mogoče sem bila zato, ker sem nekatere stvari držala v sebi, kdaj tudi tečna, a včasih tega, kar nosiš v sebi, sploh ne znaš ubesediti. Je pač tako, da sem tisti trenutek, ko sem se odločila za ta poklic, vse to vzela v zakup. Drugače pa Špeli veliko povem in moram reči, da mi zelo dosti pomeni, kaj si o čem misli, pa čeprav je mlajša in je moja hči. Moram reči, da mi včasih tudi kaj pametnega svetuje.

Če bi se še enkrat odločali o poklicu, bi izbrali isto pot?

Bi in čisto ničesar ne bi spremenila. Zmeraj sem rada delala in vedno sem se rada učila, predvsem pa ničesar na tej poti nisem počela zaradi kariere, zato, da bi dobila kakšno funkcijo. Ne vem, ali mi boste verjeli, ampak na kateri koli položaj sem šla, vselej so me nanj potegnili drugi, vedno so me morali prepričevati, da sem ga sprejela. Če pa sem se že podala na neko pot, se mi je zdelo prav, da sem jo prehodila do konca. In če sem se odločila za vrhunsko medicino, je to pač pomenilo, da sem se morala veliko učiti in ogromno hoditi naokoli z odprtimi očmi ter prenašati tuje izkušnje v domače okolje. Tudi za položaj strokovne direktorice so me morali kolegi zelo prepričevati, ker mi ni funkcija na začetku nič kaj dišala. Imela sem druge načrte.

Boste kljub položaju še delali kot zdravnica?

Zadržala sem ambulanto. Imam zelo posebne bolnike in ta trenutek skupine ljudi sploh ne morem nikomur prepustiti, ker sem edina, ki se ukvarja s tem področjem. Zdravljenje bolnikov pa mi manjka že zdaj, in če bi bila še ob te štiri ure, ki jih preživim z njimi, bi mi počilo srce. Ko se je razvedelo, da naj bi postala strokovna direktorica, so me kar naprej klicali, ker so se bali, da ne bom več delala z njimi. Upam, da mi bo uspelo obdržati ambulanto ob ponedeljkih dopoldne.

Zdravnik pride iz prakse, če se z bolniki ukvarja samo štiri ure na teden?

Rutina ostane, res pa ti zmanjka časa, da bi uvajal nove metode in spremljal novosti na svojem področju. Jaz sem že lani začela uvajati mlajšo kolegico in pričakujem, da bo letos lahko prevzela del mojega dela.

Ste bili kdaj resno bolni?

Nikoli. Zadnja leta me sicer muči rahla astma, to je pa tudi vse. Ne vem, komu naj se zahvalim za tako krepko zdravje, zdravemu življenju se gotovo ne morem.

Ste kdaj zdravili koga svojih bližnjih?

Ne, tega pa nikoli ne delam. Preveč čustveno se vpleteš in racionalni del možganov preneha delovati. Še danes se spomnim, kako zmedena sem bila, ko je sin, ko je še bil dojenček, dobil visoko vročino. Niti tega se nisem spomnila, da bi mu pogledala v usta. Takrat, ko zboli kdo od zdravnikovih bližnjih, se odziva popolnoma enako kot vsak drug.

Nekoč ste rekli, da malo govorite o zasebnosti, ker je je zelo malo. Pa tisti trenutki, ki jih vendarle imate zase?

Navadno pridem domov okoli petih, pol šestih, se preoblečem v trenirko in peljem psa na enourni sprehod. Zvečer kaj preberem. Zelo veliko in zelo rada berem. Gospodinjim ne sama, ker nimam časa za to, med tednom se s hčerko prehranjujeva zunaj, ob koncih tedna pa kuham doma, in to kar dobro, veste. Kamor koli grem, si prinesem kuharsko knjigo in potem kaj dobrega pripravim.

Stari ste 62 let, ste zadovoljni s svojim življenjem?

Sem, zelo. Najhuje se mi zdi, če pogledaš nazaj in ti je za kaj žal. Potem si zagrenjen.

Razmišljate o prihodnosti, o tem, kaj vam bo prinesla?

V bistvu si ne znam predstavljati, kaj bom počela, ko bom šla v pokoj. Imam toliko let delovne dobe, da bom kmalu lahko šla, a če bom zdrava in če me bodo še kje potrebovali, bom še delala. Pričakujem pa, da bom v pokoju lahko preizkusila več kuharskih receptov kot doslej, saj zelo rada kuham. Če bom preživela ta mandat, seveda.

Sprašuje: Branka Grujičić

Zdravljenje bolnikov mi manjka že zdaj, in če bi bila še ob te štiri ure, ki jih preživim z njimi, bi mi počilo srce. Nisem človek, ki bi delal težave iz majhnih stvari. Saj se ti lahko v življenju zgodijo tudi večje neprijetnosti. Mislim, da ne moreš narediti več kot to, da otroka posvariš pred nevarnostjo in ga pripraviš do tega, da ti pove, ko se sreča z njo. Ko sta otroka odraščala, smo se zelo veliko pogovarjali. Skozi njuno pripovedovanje o ljudeh in dogodkih sem videla, da mi je uspelo privzgojiti pravi pogled na svet. To je dober občutek.

Vir: Sobotna priloga