Bilo je teden dni po tistem, ko ga je svet Kliničnega centra izvolil za direktorja te ustanove. Govorila sva v njegovi pisarni v Intštitutu za rehabilitacijo invalidov, kjer ostaja do začetka marca, ko bo prevzel novo funkcijo, in kjer je kot direktor preživel dvajset let. Da o tem, kakšne konkretne spremembe bo uvedel v KC ne bo govoril, dokler dela tudi uradno ne bo začel opravljati, so me poučili že po telefonu, zato pa mi je novi »lastnik« trenutno najbolj vročega stolčka v državi povedal, da ima že pripravljen program dela za prvih štirideset dni in da natančno ve, s kom se želi pogovoriti in o čem. 

Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli v dvajsetih letih dela v Inštitutu?

Sem. Zelo. Predvsem zato, ker za sabo puščam urejeno okolje.

Rekli ste, da je prevzem funkcije direktorja Kliničnega centra izziv pred upokojitvijo …

Ne, tega pa nisem rekel. To je morda kdo napisal. O penziji niti malo ne razmišljam. Kaj bom šel jaz v penzijo. Do štirideset let delovne dobe mi manjka še sedem let, rad pa bi delal še vsaj deset let. To si neizmerno želim, seveda pa se lahko zgodi marsikaj. Saj nikjer ne piše, da bom ohranil to miselno kondicijo, kot jo imam zdaj, ampak glede na trenutno počutje si to želim. 

Iz urejenega delovnega okolja torej odhajate nekam, kjer vas ne čaka nič prijetnega in urejenega.

Prosim, da napišete, da vi trdite, da so razmere v KC neurejene. Če pa je to res, potem se bo vsako delo, ki ga bom tam opravil, toliko bolj videlo. Inštitut pa mora po dvajsetih letih prevzeti nekdo drug z novimi idejami.

Že veste, kdo vas bo nasledil?

Navdušujem nekoga mlajšega, njegovega imena ne bi rad povedal, lahko pa vam povem, da je celo tri leta mlajši kot sem bil jaz, ko sem prišel v Inštitut. Če bom imel dovolj vpliva, ga bom skušal ustoličiti za svojega naslednika. Ampak najprej se mora sam odločiti.

Mnogi, ki delajo z zdravniki, in imajo isto stopnjo izobrazbe, vendar ne medicinske, pravijo, da jih zdravniki ne jemljejo kot sebi enake. Mislite, da se vam lahko zgodi, da vas ne bi imeli za enakovrednega sogovornika?  Pod seboj boste imeli več kot 700 zdravnikov.

Do sedaj v stikih z zdravniki nisem imel tega občutka. Mogoče je to, kako se počutiš v pogovoru z nekom, odvisno od tega, kako se uveljaviš s svojim delom in znanjem. Seveda pa sem tudi jaz slišal mnogo pripomb na ta račun. Mislim, da se zdravniki dovolj dobro zavedajo svojega poslanstva in tega, da če ne ustvarijo ustrezne harmonije, v okolju, ki ga strokovno vodijo, ne morejo imeti dobrih rezultatov. Sicer pa na račun zdravnikov, ki med ljudmi veljajo za dobre, ne boste slišali nobene take opazke. So pa seveda med zdravniki tudi taki, ki potrebujejo to ignorantsko »protezo« za razreševanje svojih konfliktov.

Koliko direktor pripomore k dobremu delovnemu vzdušju?

Veliko in to že s tem, kako se obnaša.

In kako se boste obnašali vi?

Tako kot do sedaj.

Kako demokratičen mora biti direktor? Naj na koncu zmeraj obvelja njegova beseda?

Jaz sem izjemno vesel, če lahko spremenim mnenje o človeku ali sprejmem odločitev, ki je boljša od tiste, ki sem jo imel sam. Samo dovolj jasno mi morajo vse skupaj predstaviti in cilj, ki ga želijo doseči, mora biti prepoznaven.

Je to, da niste zdravnik, ampak poslovnež, za KC dobro?

Nisem čisti poslovnež, je pa res, da skušam tudi v javnih ustanovah produkte prodajati.

Boste na novo delovno mesto pripeljali kakšnega sodelavca iz Inštituta?

O tem veliko razmišljam, vendar še nisem sprejel dokončne odločitve. Jasno, da bom tako nasilen, da bom hotel priti hitro do prave ekipe. Mislim, da je v KC veliko ljudi, ki jih je mogoče zmotivirati in si jih pridobiti za sodelavce in zaveznike. 

Poznate ministra Kebra?

Minister Keber je moj nadrejeni. Do sedaj sem z njim sodeloval tako, da sem mu redno poročal o dogajanju v Inštitutu, da sem sledil njegovim pobudam in se v njih aktivno vključeval – to se mi zdi osnovna higiena do nadrejenih.

Lahko razloživa, kako človek kandidira za direktorja Kliničnega centra? Kaj se dogaja po tistem, ko se prijavi na razpis?

Proces izbire direktorja KC je tak kot izbiranje vseh funkcij na najvišjih ravneh v tej državi. Veliko pa k izbiri pripomorejo novinarji, vsaj pri meni so, in pravzaprav ne vem, s čim sem si to prislužil. Čutil sem neko podporo. Ne vem, če je o tem sploh okusno govoriti. Ko je ta odločitev za kandidaturo torej zorela v meni, me je sprovociralo toliko aktualnih vprašanj, da sem začel čisto spontano metodološko pripravljati načrt, kaj vse bi se dalo v KC spremeniti. Torej sem o tem, kako bi se rad lotil stvari, razmišljal še preden sem se prijavil na razpis. No, v sredo sem se potem odločil kandidirati, v petek pa sem ministru povedal, da kandidiram. Rekel je, da ga veseli in to je bilo to.

Niste nič lobirali?

Jaz osebno ne, vem pa, da so nekateri moji dobri znanci veliko storili za to, da bi postal direktor KC. Tudi tisti, ki so na položajih in imajo moč. Verjetno je bil tudi zato rezultat zame tako ugoden.

Menda ste bili na predstavitvi programov zelo sproščeni in ste razlagali o vikendu na Dolenjskem. Od kod ta samozavest? Ste vedeli, da ste najboljši za to funkcijo?

Da sem dober, sem vedel. Kako pa naj bo nekdo direktor, če ni samozavesten! Jaz se sicer nimam za takega, kakršnega me predstavljate, toda dejstvo je, da direktor pač ne more biti vsak, še zlasti pa ne more biti direktor največjega podjetja v državi. Drugače pa jaz zelo rad rečem kakšno o cvičku.

Enkrat direktor, vedno direktor? Bi lahko šli na kakšno manj pomembno delovno mesto?

Bi. Lahko vam iskreno povem, da sem se odločil, da če ne bom postal direktor KC, tudi v Inštitutu ne bom več kandidiral. Sem se resno pripravljal, da bi se začel ukvarjati s prenosom znanja in izkušenj na menedžment. Zdaj pa je tako, da bom od vsega, s čimer sem se ukvarjal doslej, ohranil samo deset ur predavanj na mariborski ekonomski fakulteti, od humanitarnih projektov pa bom še naprej vodil dva, enega doma in enega v Albaniji.

Doslej ste se ukvarjali s sedmimi humanitarnimi in prostovoljnimi aktivnostmi. Ste na primer podpredsednik Slovenske filantropije, pa predsednik Zveze prijateljev mladine, predsednik uprave Fundacije z glavo na zabavo itd. Kako lahko en človek, za povrh direktor velikega inštituta, opravlja toliko funkcij?

Pa saj ima dan dvanajst ur. Vse to, kar počnem, je prostovoljno in me samo stane. Ampak sploh ne gre za to, s tem se lahko ukvarjam, ker imam petsto tisočakov plače. Jaz si lahko privoščim, da grem s svojim avtom na svoje stroške na primer na prireditev Zveze prijateljev mladine, nekdo, ki ima plačo 150.000, pa si tega pač ne more privoščiti. 

Med tem pogovorom ste mi nekajkrat omenili, da boste kot direktor KC ostali enaki, da vas lažna podoba v medijih ne zanima. Mislite, da vam bo res uspelo?

Ja kaj pa naj naredim? Je pa res, da me čaka nekaj pasti. Lahko bi na primer postal  prevzeten, ampak mislim, da v to past ne bom padel. Zavedam se, da me bodo ljudje indetificirali z ustanovo, ki jo bom vodil. Nekaterih  štosov se verjetno res ne bom več mogel iti. Jaz sem na primer gasilec na Velikem Cirniku in kot gasilec moraš opraviti določen obseg dela. Zdaj bom seveda moral razmisliti, kako bi bilo videti, če bi šel na občinsko tekmovanje ali pa bi v uniformi v paradi korakal čez Sevnico. Bi bilo sodelavcem to prav? Meni se to ne zdi nič narobe. Ali pa tole: na gasilskih veselicah sem odgovoren za pijačo. Imam tri hladilnike, v katere zjutraj zložim nabavljeno pijačo in kot neke vrste ekonom oskrbujem natakarje ter skrbim za blagajno. Bom to še lahko delal? Potem imamo reli z mopedi na Kum. Vsemu temu se res ne morem odpovedati. Kakšno stvar bom že moral pretehtati, bi pa bila zame velika žrtev, če bi se moral odpovedati svoji naravi.

Kakšna pa je ta vaša narava? Ste veseljak?

Mislim, da sem odprt in preveč senzibilen.

Imate s KC izkušnje tudi kot pacient?

Ja, dvakrat sem bil tam. Enkrat v bolnici Petra Deržaja na operaciji slepiča in osem dni na gastroenterološki kliniki, ker sem imel bakterijo. Raven storitev je bila zelo visoka, edino ponoči se niso dogajale prave stvari.

Kako se boste podpisovali pod uradne listine? Navajanje stopnje izobrazbe ob priimku je zadnje čase zelo moderno.

Podpisoval se bom Franc Hočevar. V zdravstvu so nekako odvisni od teh nazivov, ampak magister v tem kontekstu ne pomeni prav veliko.

Sta se z bivšim direktorjem Primožem Rodetom po vaši izvolitvi kaj slišala?

Poslal mi je sporočilo s čestitko, poklical sem ga in se mu zahvalil zanjo.

Ste se pred odločitvijo, da kandidirate za direktorja pogovorili z ženo?

Ona me je že v naprej prosila, naj je nikjer ne omenjam. Se pa z ženo o tem veliko pogovarjava.

Imate dva sinova, ste dedek in menda vas v kratkem čaka poroka.

Ja, tudi drugi sin Matjaž, ki je star 31 let, se je odločil, da se poroči. Zaposlen je v računalniški firmi, starejši Grega pa je diplomirani inženir ortopedske tehnike in je zaposlen v Inštitutu. Nobeden pa ne živi več doma. Vnukinja Tara je pa moja ljubezen.

Rekli ste, da radi govorite o cvičku, pa niste o njem še nič povedali.

Torej: imam vikend na Velikem Cirniku, vse delam sam in imam ga zato, da hodim tja delat. Zadeva še ni končana in tudi nikoli ne bo, ker če bi bila, ne vem, kaj bi še delal tam. Tam se sprostim. Sam nimam vinograda, ker sem se že kot otrok, ko sem moral zelo veliko delati v vinogradu in se mi je to delo hudo zamerilo, odločil, da ga nikoli ne bom imel.  Zato pa hodim pomagat drugim.

Kako ljudje na vasi gledajo na vas?

Imajo toliko smisla za humor, da si vi sploh ne morete predstavljati. Zadnjič me je eden na primer videl v Novicah in ko me je srečal, je rekel: »Oj, magister, ampak ni nujno, da si bister.«

Ves čas govorite, da je treba biti tržno usmerjen. Koliko je to tržno znanje vplivalo na vaše zasebno življenje?

Prav nič. Pri nas doma gospodari žena in sem ji za to zelo hvaležen.

Branka Grujičić

Vir: Jana