Zlato ni zlata vredno, je zgolj material

Črni lepotec Orhan, rojen nekega aprila 1998, ki je zgodnje otroštvo skupaj z bratom preživel v neki lovski družini, a so ga zaradi bratomorne vojne že v mladosti oddali jasnovidki, ki pa mu tudi ni znala, hotela ali zmogla dati dovolj pozornosti, opravi selekcijo strank. Nič ne reče; samo gleda s svojimi kot oglje črnimi očmi, in če ne vidi dobro, pride bliže, pa še malo bolj blizu, še bliže, tako blizu, da nekaterim zmanjka poguma in jo ucvrejo iz prodajalne. Tisti bolj raziskovalnega duha, ki preživijo to srečanje brez besed, pozneje od njegovega lastnika izvejo še kakšno podrobnost o njegovem zanimivem krokarskem življenju.

Da se s svojim lastnikom vsak dan pripelje v službo iz Gorenjske, na primer, pa da v spalnici prenovljene kmečke hiše spi ob postelji svojega lastnika in njegove žene ter da zjutraj, ko se mu zazdi, da je čas za pozornost, s kljunom potegne odejo z zakonske postelje. Te, pozornosti namreč, pa Orhan, ki nosi moško ime po nekem kurdskem dečku in je obravnavan kot moški, čeprav nikoli nihče ni zares dokazal, katerega spola je, potrebuje neizmerno veliko, pravzaprav celo več kot marsikateri pes. »Vsak dan ga moram vsaj eno uro božati,« razloži Christoph Steidl Porenta, zlatar, srebrokovač, restavrator in lastnik prodajalne Zlato runo, ki je dobila ime po nekem odlikovanju.

In ker se Orhan vsak dan giblje v zlatarskih krogih, se je že dodobra navzel nekaterih navad svojega zlatarskega mojstra. Neizmerno rad namreč spravi v svoje prostorno domovanje kakšen lep kamen, in pri tem sploh ni nujno, da je ta svetleč in dragocen; biti mora le dovolj zanimiv in ravno prav svetleč.

Kar se lepotnih kriterijev tiče, sta si s Christophom, letnik 1965, precej podobna. Tudi rojenega Nemca, ki ga je triindevetdesetega v naše kraje prinesla ljubezen do zobozdravnice Eve, ne zanimajo navadni kamni. Da pritegnejo njegovo pozornost in da jim je pripravljen posvetiti svoj čas, morajo biti predvsem drugačni, kakorkoli posebni, taki, da se razlikujejo od vseh drugih kamnov.

Večino teh »posebnežev«, ki jih drugi zlatarji niti pogledali ne bi, vgradi v nakit svojih strank, tiste najbolj posebne, ki jih je sicer tudi kupil za stranke, a jih iz nekega nepojasnjenega razloga ne more dati od sebe, pa ljubosumno čuva zase. »Vidite, tudi v meni je nekaj krokarskega,« pravi. Da ima res v sebi nekaj značilnosti svojega hišnega ljubljenčka, dokazuje tudi podatek, da se strašansko naveže na skoraj vse svoje izdelke in da jih, ko so končani, včasih prav težko preda novim lastnikom. Zato nima nič proti, če kakšen kos nakita v njegovih vitrinah ali izložbi leži pet ali deset let. Z njegovimi izdelki je namreč tako, da oni iščejo lastnika in ne lastniki njih. »Moj nakit je brezčasen,« pojasnjuje in pozabi dodati, da pojem brezčasen pri njem dobi novo dimenzijo.

Ko mojster namreč pomeša ideje in stile iz različnih zgodovinskih obdobij, se v enem samem kosu nakita na primer poigra s kombinacijo starega in srednjega veka ter doda še ščepec modernega, in ko v tem istem kosu preplete med seboj še zlato, platino, emajl in bogsigavedi kaj, doda še kakšnega leva, kačo ali netopirja, nastane nova dimenzija, ki ji sam prilepi oznako čarovnija, večina drugih pa jo opisuje s pridevnikom odštekano. V njegovih čarovniških zgodbah se pojavljajo vsi materiali in slogi, le za belo zlato tam nikoli ne bo prostega mesta. »Belo zlato kot zlitina, ki ima v sebi veliko niklja, zame ni več žlahtna kovina. Raje od njega imam srebro, tiste, ki vztrajajo pri belem zlatu, pa raje pošljem h konkurenci.«

Pri tej njegovi čarovniški igri mora biti na koncu zadoščeno samo enemu pogoju: nakit ne sme delovati moderno. Ker to potem ni več on, moški, ki ima rad zgodbe, mite in pravljice – vse tisto, skratka, kar otroka v človeku ohranja pri življenju tudi po tem, ko je po standardih že zdavnaj čas za odraslost.

Zmajeva votlina v stari gorenjski hiši? Ja, če si Christopf Steidl Porenta, nekdanji vajenec v benediktinskem samostanu blizu Münchna, ljubitelj in strasten zbiratelj odlikovanj, in če imaš toliko volje, veselja in energije, da po tem, ko si hišo ravno obnovil do konca, začneš vanjo vrtati luknjo, da jo boš kasneje bogato okrasil s kamenčki in jo namenil za domovanje zmajev. »In če imaš dovolj potrpežljivo ženo, seveda,« pravi in se zahihita kot zadovoljen otrok. »Zmajeva votlina je bila le preveč za ženo in je zato takrat, ko sem jo delal, šla raje na dopust.«

Zmaji kraljujejo na vseh vogalih njihove gorenjske hiše, pa na številnih umetninah iz njegove delavnice tudi. Tam si zmaj deli častno prvo mesto s krokarjem, ti podobi se največkrat znajdeta na njegovem unikatnem nakitu. Narava je sploh njegova največja inspiracija, kajti »četudi se vsak dan trudiš narediti nekaj posebnega, je ne boš nikoli dosegel. Narava je nedosežen navdih in najboljši mojster premagan poklekne pred njo.«

Tako mojstru ne ostane nič drugega kot čaranje. »Čaraš pač in upaš, da bo čarovnija uspela in da bo slika, ki jo nosiš v glavi, na koncu res taka, kot si si jo bil zamislil.« Prav zato, ker je vse skupaj čarovnija, ne zgolj obrt, je zlato v Zlatem runu le material, surovina, ki izdelku ne določa vrednosti. Tisto, kar resnično šteje v kraljestvu Christopha in Orhana, je namreč čas. Ure, dnevi in tedni, ki jih je mojster, ki je kariero pravzaprav začel kot industrijski mehanik, pod budnim očesom svojega ptiča vtkal v svoje čarovnije.

Branka Grujičič

Pri tej njegovi čarovniški igri mora biti na koncu zadoščeno samo enemu pogoju: nakit ne sme delovati moderno. Ker to potem ni več on, moški, ki ima rad zgodbe, mite in pravljice.

Vir: Kult