Okvirji za slike so njen zaščitni znak, čeprav jih na stenah njenega doma v norveškem Bergnu, ki sta ga z možem dobesedno sama ponovno zgradila, skorajda ni. »Ko sam zgradiš, zakitaš in pobeliš stene, ti niti na misel ne pride, da bi potem vanje zabijal žeblje,« pravi lastnica bogate (lastne) kolekcije okvirjev iz lesa, ki je bil nekoč sestavni del omar, postelj, hiš in čolnov pa najbrž del še marsičesa drugega.

To, da ima les, iz katerega so izdelani okvirji, za seboj že doživeto in preživeto življenjsko zgodbo, da je nekoč morda bil zraven, ko se je rodilo novo življenje, okvirjem Žive Jelnikar, krajinske arhitektke iz Ljubljane, daje posebno vrednost, hkrati pa tistim z bujno domišljijo ponuja izhodišče za sanjarjenje o tem, kaj vse je bilo, ko je bil ta okvir še hiša, na primer. In kje, pravzaprav, je stala ta hiša, preden jo je po delih naplavilo na obale Hvara, kjer jih je na suho potegnila Živa in jim vlila novo življenje.

Hvar ima v tej zgodbi o okvirjih posebno mesto. Zato, ker je Živa skoraj vsa poletja od svojega drugega leta dalje preživela na tem otoku, pa tudi zato, ker se je tam devetindevetdesetega odločila, da bo sama poskusila izdelati podoben okvir, kot ga je videla na Nizozemskem v trgovini Fun Frames, kjer so prodajali okvirje iz umetno postaranega lesa, okrašene z raznimi oblikami iz zarjavelega železa.

Začela je torej iskati, ne da bi dobro vedela, kaj pravzaprav išče, in rezultat je bil poln prtljažnik lesa, od katerega večina sploh ni bila primerna za izdelavo okvirjev. Kljub temu veliko teh primerkov hrani še danes, ker so »po strukturi, barvi ali kakšnih detajlih tako lepi, da se je od njih nemogoče ločiti«.

Od takrat dalje nabira les povsod, še posebej veliko ga je na neobljudenih plažah, ki jih ne čistijo in kjer obala ni preveč strma, da ga lahko naplavi in se se lahko kam zatakne. Nabira ga na Norveškem, kamor jo je pred leti odnesla ljubezen do Larsa, moškega, ki ga je spoznala pred desetimi leti na mednarodnem srečanju študentov krajinske arhitekture ELASA, kot tudi na Hvaru, kamor se zdaj, ko živi na severu in ko sta z Larsom iz dvojine uspela ustvariti množino, sicer vrača redkeje, a ji tam kljub razdalji še vedno uspe preživeti dva do tri mesece na leto.

Pri tem je najzanimiveje, da na Hrvaškem najde več lesa v zelenih in modrih odtenkih, na Norveškem pa več belega in rdečega, čeprav, ali pa morda prav zato, so Norvežani najbolj navdušeni nad mediteranskimi, turkiznimi okvirji. Slovenci, med katerimi je tudi mogoče najti precej ljubiteljev njenih izdelkov, so glede barve manj izbirčni, vsaj tisti, ki zaidejo v ljubljansko galerijo Rustika, kjer je okvirje mogoče kupiti.

Včasih poleti se z Larsom po daljših sončnih obdobjih z avtom odpravita ob norveški obali, po fjordih, in nabereta svežo zalogo lesa. Izdelovanje okvirjev namreč že nekaj časa ni več samo njena domena, saj je Lars velikokrat naprošen za pomoč pri »frezanju« utorov na hrbtni strani okvirja, v katere vstavi steklo. »Ta proces je od vsega delovnega procesa najdolgočasnejši in najbolj prašen,« priznava Živa, ki ne zna odgovoriti na vprašanje, koliko časa porabi za izdelavo enega okvirja, saj jih zmeraj naredi več naenkrat.

Se je pa izdelava od začetkov spremenila toliko, da danes že ob pogledu na les natančno ve, kaj bo iz njega nastalo. In ni se spremenilo to, da rezanja lesa ne prepusti nikomur, saj se v tej fazi odloči o tem, kakšen bo njen končni izdelek ter kaj bo ohranila in kaj zavrgla. Tudi ko je na potovanju po Braziliji našla prelep kos lesa, ga je sama v nekem hostlu razrezala na manjše kose, da ga je lahko spravila v nahrbtnik in odnesla domov, kjer zdaj čaka, da bo iz njega nastal okvir za poročno fotografijo.

Umetnosti izdelovanja okvirjev, ki kot obrt menda sploh ni neka velika umetnost, ker je »to verjetno eden enostavnejših izdelkov, ki jih lahko izdelaš iz lesa«, jo je naučil prijatelj, mizar Dejan Pfeifer. Svoje prve okvirje je razrezala z ročno žago in so se ji zdeli super, a ko je enkrat vzela v roke električno kotno žago, je začutila razliko in danes bi jo težko kdo prepričal, da bi se vrnila k romantični ročni žagi. Čeprav tudi takrat, na začetku, ni prav veliko njenih izdelkov romalo v koš, saj so pri tej vrsti lesa manjše napake sprejemljive in skorajda neopazne.

A samo za navadnega smrtnika. Živo špranje v kotih namreč motijo in to tako zelo, da lahko samo za razrez enega okvirja včasih porabi tudi pol ure, ker popravlja, popravlja in popravlja, dokler ni vse tako kot mora biti. Vse pa mora biti tako, da na koncu da piko na i ujetemu trenutku. Ali kot bi rekla Živa, ki trenutno z možem oblikuje postajališča turističnih poti na Norveškem ter ustvarja nakit, česar jo je naučila mama Miša: »Don””t frame yourself, frame a picture.« Ne okvirjajte sebe, temveč sliko!

Branka Grujučić

Vir: Kult