Maximarket

Četrtek, 23. maja 1971, je bil dan, ko so izbranim gostom prvič predstavili veleblagovnico Maximarket, veleblagovnico visokega cenovnega razreda, nekakšno »izložbo« države in simbol blaginje v njej. Kupci so si jo lahko ogledali dan pozneje, ko je bila trgovina tudi uradno odprta za javnost.

Da je povojna Ljubljana težko čakala novo pridobitev, ki se je med drugim lahko pohvalila s klimatiziranimi prostori in dvoetažnim podzemnim parkiriščem, prvim te vrste v vsej Jugoslaviji, kaže podatek, da je v prvih štirih dneh veleblagovnico obiskalo 83.763 obiskovalcev. Mesec dni po odprtju si je ponudbo ogledal tudi takratni predsednik Tito, uslužbenci pa so v prihodnjih mesecih in letih med prodajnimi policami, založenimi z najkakovostnejšim blagom, lahko videli še marsikaterega uglednega politika.

Do četrtka, 23. maja 1971, pa je imel Maximarket za seboj že pestro zgodovino.

Prvi natečaj za ureditev območja med Erjavčevo in tedanjo Titovo cesto oziroma Gradiščem, v sklopu katerega naj bi bil tudi trgovski center, je bil razpisan že leta 1951. Celotno območje tedanjega »uršulinskega vrta«, nastalega v 18. stoletju na območju nekdanjih Erbergovih vrtov, naj bi namreč postalo nekakšen politični, gospodarski in družabni center mesta.

Na osnovi temeljne urbanistične rešitve so leta 1960 razpisali državni natečaj za prostorsko ureditev prihodnjega Trga revolucije. Dobil ga je arhitekt, profesor Edvard Ravnikar, s sodelavci. Njegov urbanistično-arhitekturni načrt, ki ni bil nikoli v celoti uresničen, je predvideval veliko osrednjo ploščad, ki bi lahko sprejela 120.000 ljudi, njen glavni poudarek pa bi bil spomenik revoluciji. Na jugovzhodnem vogalu z Erjavčevo cesto naj bi stal Dom tehnike s Centralno tehniško knjižnico, pod ploščadjo pa je načrt predvideval kinodvorano s 1400 sedeži.

Ob vzhodni strani trga je bila predvidena štirietažna trgovska hiša z neposrednim dostopom v dvoetažno parkirišče za 800 vozil, na jugu pa naj bi Trg revolucije zaključili upravno-poslovni stolpnici. Ravnikar je še predvidel, da bodo vsi objekti med seboj povezani s podhodom, speljanim med Šubičevo in Erjavčevo ulico.

Izvajalci projekta so se že od začetka projekta ubadali s pomanjkanjem denarja, zato je 1964. gradnja, med katero so naleteli tudi na arheološke ostanke, zastala. Do takrat je že stala osnovna konstrukcija trgovskega centra, ena stolpnica je bila zgrajena do osmega nadstropja, druga pa do petega. Končani so bili tudi prizidek gimnazije, podhod in garaže.

Opustela, deset metrov globoka gradbena jama, ki jo je kmalu zalila voda, je med Ljubljančani vzbudila veliko zanimanja, zato so delavci okoli nje postavili ograjo z leseni balkoni, ki so jim rekli prižnice. Z njih so si radovedni meščani lahko ogledovali, kaj se dogaja v blatni jami.

Dela so se spet začela oseminšestdesetega, ko se je kot novi glavni investitor gradnje pojavil Agrokombinat Emona in priskrbel potrebna sredstva. Veselje pa ni trajalo dolgo, saj so dela zastala že ob koncu tega leta. Znova je bil vzrok denar. Prvotno predračunsko ceno projekta so namreč morali s petinštirideset milijonov dinarjev zvišati na skoraj devetinsedemdeset milijonov šeststo tisoč dinarjev. Dela so se nadaljevala šele aprila 1970, ko se je Agrokombinat Emona s podjetjem Prehrana združil v podjetje Emona. Novoustanovljeno podjetje je pod taktirko tedanjega direktorja Franca Nebeca z najemanjem kreditov in črpanjem iz lastnih virov zagotovilo denar za dokončanje gradnje.

Končna cena gradnje Maximarketa je znašala štiriindvajset milijonov nemških mark.

S tem ko je bila ustanovljena Emona, je postala Maxijev zaščitni znak mala črka e, ki s fasade in vhodnih vrat trgovin ne bo izginila niti med obnovo, ki jo bo blagovnica doživela v prihodnjih mesecih. Med njo bodo obnovili celotno fasado nad pritličjem do strešnega venca pa tudi kletno etažo, v kateri je samopostrežna trgovina. Mali e na fasadi ostaja zato, ker je celoten Trg republike v postopku razglasitve za spomenik novejše arhitekture.

Sicer pa se Maximarket, katerega gradnjo je Ravnikar ves čas spremljal in nadzoroval ter načrte sproti dopolnjeval, vse od otvoritve ni kaj dosti spremenil. Razen enkrat delno, v tako imenovani črni fazi, ko je arhitekt Pogačnik celo pritličje opremil v črni barvi. Investitorji in arhitekt Ravnikar so si Maxi zamislili kot neke vrste razstavni objekt najboljših tujih blagovnih znamk, zanj pa naj bi bili značilni specializirani oddelki, viskoteka in prodajalna francoskih sirov, na primer.

Pasažo, ki so jo pred kratkim tudi obnovili, tako vsebinsko kot oblikovno, si je Ravnikar, ki je slovel po izjemni disciplini – v službo je prišel vsak dan točno ob osmih, šel skozi risalnico, pogledal na vsako mizo, nato pa s sodelavci popil kavo –, zamislil kot koncept nekakšnih balonov, okroglih prodajaln, ki naj bi jih opremili različni slovenski arhitekti, vendar do izvedbe nikoli ni prišlo.

Maximarket je v preteklih letih seveda doživel nekaj vsebinskih in lepotnih popravkov ter zaradi številnih nakupovalnih središč izgubil nekaj svoje ekskluzivnosti, vendar še vedno ostaja nekakšno družabno stičišče prebivalcev prestolnice.

Branka Grujičić

Vir: Kult